O krivičnosti človeške usode
Anicij Manlij Severin Boetij: Tolažba filozofije. Prevod in uvodna beseda Gorazd Kocijančič. Narodna in univerzitetna knjižnica. Ljubljana 2012, 375 str., 25 €
11. 02. 2013
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani je lani zasnovala novo knjižno zbirko z latinskim imenom Textus recepti ali v slovenščini Sprejeta besedila, torej besedila, ki nam jih je posredovalo izročilo. V imenu zbirke se zrcali njen cilj: prinašala naj bi komentirane dvojezične izdaje starejših del, ki jih hrani NUK v redkih izvodih in so pomembna za zgodovino književnosti na Slovenskem.
Obema navedenima kriterijema ustreza prvo izdano »sprejeto besedilo«, filozofski spis Tolažba filozofije (Philosophiae consolatio), saj gre za delo, katerega vpliv sta vsrkali evropska literatura in tako tudi slovenska duhovna zgodovina, medtem ko se NUK ponaša z izvodom, ki je bil leta 1682 tiskan prav v Ljubljani. Tolažbo je na prehodu iz antike v srednji vek spisal latinski krščanski filozof in teološki pisec Boetij, s slovenskim prevodom, opombami in spremno študijo pa jo je opremil urednik nastajajoče zbirke Gorazd Kocijančič, širši slovenski javnosti najbrž najbolje poznan kot prevajalec Platonovega opusa.
Boetij (pribl. 476–524) je živel v prelomni dobi. Nekako takrat, ko se je rodil, je bil odstavljen zadnji zahodnorimski cesar, oblast pa je prevzel German Odoaker, ki se je razglasil za kralja Italije. Po umoru Odoakra leta 493 je ta naziv pripadel Teodoriku Velikemu, vladarju Vzhodnih Gotov, ki je že za Odoakrovega življenja zavzel večino Italije in se z njim dogovoril za skupno vlado v deželi, nazadnje pa ga menda ubil. Boetij je torej živel v času, ko je vladalo krščanstvo in so v Italiji na oblast prišli »barbari«, vendar so še vedno vztrajali rimski vzorci civilne uprave in kanon »poganske«, tj. klasične rimske izobrazbe.
»Boetijev literarni sloves je utemeljen predvsem na Tolažbi – zasluženo, saj je kljub mestoma naporni snovi izredno berljiva, poleg tega pa načenja vprašanja, s katerimi se ljudje soočajo že tisočletja: zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari?«
Boetij, potomec ene najuglednejših aristokratskih družin v Italiji, je dosegel visoke politične časti, toda njegovo glavno zanimanje je veljalo filozofiji. Že v mladosti si je zastavil cilj, da bo v latinščino prevedel in komentiral filozofske spise Platona in Aristotela, pri čemer bo pokazal na skladnost njunih filozofij. Načrta sicer ni utegnil izpeljati v celoti, vendar je dokončal prevode in komentarje številnih Aristotelovih logiških spisov, sestavil pa je tudi več lastnih filozofskih razprav, deloma aristotelskih o logiki, deloma krščanskih (npr. o nauku o Sveti Trojici). Kot zadnji latinsko govoreči antični učenjak, ki je znal grško, je bil več stoletij tudi zadnji, ki so mu bila besedila grških filozofov dostopna iz prve roke; zahvala, da znanje o Aristotelu na Zahodu ni povsem zamrlo, gre med drugim prav Boetijevim prevodom Aristotela in njegovim lastnim aristotelskim spisom. Učenost mu je že zaživa prinašala velik ugled, dokler ga ni leta 523 doletela katastrofa: zaradi suma, da je sodeloval v zaroti proti Teodoriku, je bil aretiran, obsojen na smrt in leta 524 tudi ubit. V ječi pa je še utegnil napisati svoje slovito delo, dialog Tolažba filozofije v petih knjigah, v katerem opisuje svoje umišljeno srečanje z gospo Filozofijo – poosebitvijo filozofije.
Glede na okoliščine, v katerih je Boetij pisal svoj dialog, ni presenetljivo, da so ga najbolj zaposlovala vprašanja o spremenljivosti, še več, o krivičnosti človeške usode. V prvi in drugi knjigi mu Filozofija tako pojasnjuje naravo Fortune (sreče, usode) in v peti knjigi naravo naključja, medtem ko v vmesnih knjigah osvetli širše filozofsko ozadje. Kot pripoveduje pisec oziroma njegov prvoosebni pripovedovalec, se je v zaporu ves potrt poskušal zamotiti s pisanjem žalostink – elegij, kar se na lepem prikaže poosebljena Filozofija in Muze (poezijo) prežene, njega pa spodbudi, naj ji zaupa vzrok svoje pobitosti. Boetij ji opiše nerazumljivo krivico, ki ga je doletela kljub nenehnemu prizadevanju za poštenje in skupno dobro, toda Filozofija ga spodbuja k drugačnemu pogledu. Pri tem uporabi argumente, kakršne že poznamo iz več stoletij starejše stoiške filozofije, npr. misel, da moder človek voljno sprejme vse, kar se zgodi, in da je le notranja, duhovna svoboda resnična svoboda; zunanji dejavniki, kot so bolečina ali smrt na eni strani in bogastvo, visok položaj, oblast, slava, ugled, užitek na drugi strani, so nepomembni.
Tako je po besedah Filozofije »[T]a isti kraj, ki ga ti [Boetij] imenuješ izgnanstvo, [...] za tiste, ki v njem prebivajo, domovina. Tako zelo drži, da ni nič nesrečnega, če tega sam nimaš za takšno, in da je – obratno – blažen delež usode slehernega, ki ga prenaša z ravnodušnostjo.« (2, Proza IV, 17–18) Za lažje razumevanje vzporednice med stoiško in Boetijevo mislijo omenimo, da je stoicizem cvetel v obdobju, ko so bili Grki pod rimsko nadoblastjo in zato pretežno izrinjeni iz političnega in vojaškega delovanja – podobno, kot so v Boetijevem času Rimljani živeli pod nadoblastjo Vzhodnih Gotov, on sam pa je bil politični zapornik in obsojenec. V obeh primerih gre torej za iskanje perspektive, ki bi prikazala neznosni obstoječi položaj v nekoliko znosnejši luči; kdor nima oblasti nad svojim telesom, imetjem in družbenim položajem, začne poudarjati pomen tega, da ima v oblasti vsaj svojega duha.
Filozofija Boetiju pojasni, da je neugodna Fortuna pravzaprav koristnejša in poučnejša od ugodne, ker človeka ne slepi, ampak mu odkrito pokaže minljivost sreče. Vsi ljudje si prizadevajo doseči tisto, v čemer vidijo najvišje dobro, vendar se pogosto ženejo za napačnim ciljem, saj najvišje dobrine niso časti, bogastvo itn., temveč izključno Bog. V tej zvezi načne Boetij vrsto vprašanj: npr. kako more pod Bogom, ki je najvišje dobro, obstajati zlo, ali vlada dogodkom kak višji smisel – božja volja – in ali je v tem primeru sploh mogoče govoriti o posameznikovi odgovornosti in o naključju.
»Filozofija Boetiju pojasni, da je neugodna Fortuna pravzaprav koristnejša in poučnejša od ugodne, ker človeka ne slepi, ampak mu odkrito pokaže minljivost sreče.«
Filozofija odgovarja z razpravami in razločevanji, v katerih se že nakazuje sholastika, zanimivo pa je, da njene izjave niso vedno dosledne; prav tako ne ponudi dokončnih odgovorov na vsa vprašanja. Pogovor poteka kot dialog v nastajanju, med katerim se, kot v izčrpni spremni besedi opozarja Kocijančič, spreminjata tako pripovedovalec kot Filozofija. Dvorezna je že vloga poezije: Muze kot zavetnice pesništva Filozofija najprej prepodi iz pripovedovalčeve bližine, potem pa ga sama nagovori z verzi, še več, svoje misli kar na 39 mestih ilustrira z oblikovno dovršenimi verzi v različnih pesniških merah. Očitno se Boetij navezuje na tradicijo satire, zlasti menipejske (imenovane po helenističnem grškem filozofu Menipu), za katero je bila značilna nenavadna mešanica proze in raznovrstnih verzov.
Zaradi filozofske tematike in oblikovne pestrosti je bilo delo zahteven prevajalski zalogaj. Prevajalec si je zastavil cilj, da bo v slovenščini poustvaril verige pomenov, ki jih spleta filozofski besednjak v izvirniku, zato ni ubral poti leposlovnega prevajanja, ki prevedke posameznega izraza variira glede na sobesedilo in idiomatičnost, temveč je vsak latinski izraz čim dosledneje prevajal z vedno isto slovensko ustreznico (npr. felicitas = sreča, beatitudo = blaženost). Dodatne zagate je povzročila strategija prevajanja verzov; tu je dal prednost pomenu pred obliko, zato je verzne vzorce razvezal, a ohranil vzvišen poetičen ton z močno ritmizacijo. Alternativno rešitev bomo našli v prepesnitvah verznih vložkov, ki jih je izdelal akademik Primož Simoniti (izšle bodo v zborniku s simpozija o Boetiju, organiziranega ob izidu knjige); profesor Simoniti se je namreč prvi lotil prevoda Tolažbe, a je projekt nato opustil in predal mlajšemu stanovskemu kolegu.
Boetijev literarni sloves je utemeljen predvsem na Tolažbi – zasluženo, saj je kljub mestoma naporni snovi izredno berljiva, poleg tega pa načenja vprašanja, s katerimi se ljudje soočajo že tisočletja: zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari? Kakšno mesto ima zlo v svetu popolno dobrega Boga? In nenazadnje: v kolikšni meri smo odgovorni za svoja dejanja? Ob slednjem se moramo spomniti na raziskave o nevroloških značilnostih, zaradi katerih naj bi nekateri imeli večje predispozicije za zločine od drugih. Zanimiva vprašanja, ki še danes ostajajo brez dokončnih odgovorov.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
