Moraste sanje
Foto: Peter Uhan
Aleksander Ivanovič Vvedenski: Božič pri Ivanovih. Prevod Drago Bajt, režija Oliver Frljić. Mala Drama, Ljubljana. Premiera 18. 1. 2013 (ogled ponovitve 6. 2.), 90 min.
18. 02. 2013
V seriji tekstov iz prvih desetletij 20. stoletja, ko so cveteli razni »izmi«, ki so opazna rdeča nit letošnje sezone v ljubljanski Drami, je Božič pri Ivanovih A. I. Vvedenskega z vidika uprizorljivosti gotovo največji izziv. Vvedenski je namreč (poleg Daniila Harmsa) glavni predstavnik ruskega absurdizma, ki se je z uvajanjem odsotnosti logike in smisla upiral zapovedanemu socrealizmu, pri čemer se zdi, da v svoji radikalnosti daleč presega poznejše bolj znane in neprimerno pogosteje uprizarjane zahodne absurdiste (npr. Becketta ali Ionesca, ki sta se pojavila skoraj celo generacijo pozneje).
Besedilo iz leta 1938 v devetih prizorih opiše noč pred božičem, ko se v družini Puzirjovih (in ne Ivanovih, kot bi, če bi bile stvari logične, sicer sklepali iz naslova) zgodi umor enega od otrok – in njegove posledice. Začne se s kopanjem sedmih otrok (ki so stari od 1 do 82 let) v narisani kadi, pri čemer je glavna tema pričakovanje božične smrečice, kar pa počasi preraste v medsebojno cufanje in izzivanje. Varuški ob eksplicitni spolni provokaciji 34-letne deklice Sonje prekipi, zato ji odseka glavo. Naslednji prizori po eni strani zasledujejo varuško – njeno pot od policijske postaje in norišnice do sodišča, kjer jo obsodijo na smrt; se občasno posvetijo stranski »zgodbi« varuškinega zaročenca, gozdarja, čigar kolegi končno prinesejo tako težko pričakovano smrečico; in se vsake toliko ustavijo na domu Puzirjovih, kamor se iz gledališča vrneta mama in oče, kjer ju pričaka truplo obglavljene hčerke, ob katerem na hitro seksata, enoletnega sinčka, ki ju pri tem zasači, pa seveda potolažita z obljubo vsemogočne smrečice, tega simbola družinske idile, sreče, urejenosti in očitno tudi smisla. In tu, doma, se tudi zaključi: ko v družino žalujočih smrečica končno le pride, jo vsi občudujejo, a potem drug za drugim – umrejo.
Besedilo Vvedenskega, do konca prežeto z absurdnostjo, grotesknostjo in nesmislom, v vseh elementih skoraj sistematično ruši običajno dramsko strukturo in s tem bralca/gledalca drži v stalni negotovosti, saj mu z vsako repliko/dogodkom/didaskalijo na novo spodmakne tla pod nogami. V njem imajo enakovredno vlogo didaskalije, poezija in dialogi, govorijo tudi dojenčki, psi in trupla, celotno dogajanje pa se seveda izmika smislu, saj Vvedenski v svojem izogibanju logiki ali razumski urejenosti kakršenkoli poskus interpretacije prenese na polje intuicije in prostih asociacij.
»Predstava je tako najmočnejša v trenutkih, ko se pomakne v območje oniričnosti, temačne groze zatajevanih strahov, vzgibov in asociacij, precej manj pa takrat, ko naj bi današnjega gledalca nagovorila bolj neposredno.«
Hrvaški režiser Oliver Frljić (v slovenskem gledališču že kar stalni gost, v osrednji nacionalki pa to pot ustvarja prvič) se je tega izziva lotil s preizkušenimi ter odrsko učinkovitimi prijemi: irealni niz prizorov je z veliko mero fantazije spremenil v nekakšno žanrsko in stilno mešanico ritualiziranega muzikala, začinjenega s prebliski, kot bi jih uvozili neposredno iz filmskih grozljivk, pa političnega kabareta, čistih pop (parodičnih) vložkov in celo lutkovnega gledališča.
Predstava poteka na golem odru z veliko banjo na sredi, zadaj je le pomenljiv napis »Gledališče je opij za ljudstvo«, h kateremu nastopajoče na začetku ob zvokih pesmi skupine T.Rex Children of the Revolution molijo ali kaj, preden se, v starinskem perilu in z zajčjimi kožuščki na glavi, prelevijo v kopajoče se otroke družine Puzirjovih. Igralke (vse po vrsti odlične) se nenehno levijo iz vloge v vlogo, zdaj so otroci, pa policajke, služabniki, zdravniki, gozdarji, živali. Njim nasproti oziroma sredi njih stoji Silva Čušin kot varuška, ki s svojimi stvarnimi intervencijami predstavlja na trenutke streznjujoč kontrast vrtiljaku grotesknosti na odru. Frljić spretno aranžira skupinske prizore, zlasti tiste, s katerimi razgalja nekatere družbene klišeje (npr. duhovit prizor z zdravniki), se posebej posveti še zlasti navidez neuprizorljivim detajlom (npr. domiselne ročne lutke kot gozdne živali) in pazi na tempo (k čemur pripomore njegov izbor glasbe) – razen v vizualno sicer izredno močnem preveč razvlečenem zaključnem prizoru, v katerem liki, našemljeni v ogromne božične okraske (duhoviti kostumi Sandre Dekanić), drug za drugim umirajo, tako da na odru na koncu poleg varuške ostane le prazna božična navlaka. Frljić namreč celotno predstavo preplete s ponavljajočim se prizorom umora (pri njem varuška pobije vse otroke po vrsti) in z neumornim pričakovanjem smrečice, ki sicer primerno razsvetljena ves čas tiči sredi publike.
Morebitni namigi na tukaj in zdaj (po katerih lahko sklepamo iz raznih interpretacij v gledališkem listu pa tudi njegove likovne opreme – fotografij prizorov iz aktualne vseslovenske vstaje) so tako zakodirani, da jih povprečen gledalec (zlasti pa morebitni tisti, proti kateremu bi lahko bili usmerjeni) le stežka razvozla. Zato pa so toliko lažje razberljive in prepoznavne Frljićeve stalnice – parodiranje potrošniških ikon, sesuvanje lažnih iluzij in nekoliko površno nametane politične provokacije (v prizoru na policijski postaji, ki ga uvede streljanje vsevprek ob ameriški vojaški pesmi iz časa vietnamske vojne, srečamo tako ljudi z rumeno zvezdo kot častnika z ameriško zastavo, medtem ko zdolgočaseni policaj bere srbski časnik Politika v cirilici). Predstava je tako najmočnejša v trenutkih, ko se pomakne v območje oniričnosti, temačne groze zatajevanih strahov, vzgibov in asociacij, precej manj pa takrat, ko naj bi današnjega gledalca nagovorila bolj neposredno.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
