O znakih in ljudeh
Boris Uspenski: Semiotika umetnosti. Prevod Borut Kraševec, spremna beseda Miha Javornik. LUD Literatura (zbirka Labirinti), Ljubljana 2013, 307 str., 29 €
12. 08. 2013
Ko smo pred tremi leti v slovenskem prevodu dobili eno temeljnih del ruskega strukturalizma – Lotmanovo Strukturo umetniškega teksta –, je Miha Javornik recenzijo knjige v Pogledih začel z ugotovitvijo, da smo v zadnjih nekaj letih v slovenščino prevedli večino najpomembnejših del ruskih literarnih teoretikov 20. stoletja. Z izborom temeljnih del ruskih formalistov in mitološke šole ter ključnimi deli Mihaila Bahtina in Jurija Lotmana smo tudi v slovenščini dobili dokaj celovito sliko razvoja ruske literarnovedne in širše kulturološke misli v preteklem stoletju. S tem se je seznam resnično pomembnih ruskih proučevalcev književnosti in kulture tega časa, z deli katerih se v slovenskih prevodih še ni mogoče seznaniti, občutno skrajšal.
S knjigo Semiotika umetnosti Borisa Uspenskega (rojenega 1937) je ta seznam krajši še za eno veliko ime. Čeprav gre za avtorja, ki je na Zahodu precej manj znan od razvpitega Bahtina ali Lotmana, je Uspenski brez dvoma eden od velikanov ruske humanistike preteklega stoletja, izhodišča za svoja razmišljanja o literaturi in kulturi, ki jih je v zadnjih petih desetletjih objavil v več kot petsto različnih publikacijah, pa je v dobršni meri predstavil prav v dveh razpravah, ki ju prinaša Semiotika umetnosti.
Knjiga je prevod izdaje, v katero je Uspenski sredi devetdesetih let združil razpravo Poetika kompozicije, ki je sicer prvič izšla že v začetku sedemdesetih let, in študijo o posebni znakovni naravi ikonskega slikarstva, ki je bila v zgodnejši različici z nekoliko drugačnim naslovom prav tako že objavljena skoraj četrt stoletja pred tem. Ob ponovni izdaji sta bili obe razpravi dopolnjeni in posodobljeni, skupaj pa ponujata dva komplementarna odgovora na osrednje vprašanje, ki je vznemirjalo ruske proučevalce znakovnih sistemov v šestdesetih in sedemdesetih letih – vprašanje, kaj najpomembneje določa znakovno naravo umetnosti.
»Čeprav gre za avtorja, ki je na Zahodu precej manj znan od razvpitega Bahtina ali Lotmana, je Uspenski brez dvoma eden od velikanov ruske humanistike preteklega stoletja.«
Za Uspenskega je odgovor jasen. V umetnosti – vsaj v t. i. reprezentativni umetnosti, ki nekaj upodablja – je ključni dejavnik pri oblikovanju celostnega umetniškega znaka gledišče oziroma perspektiva. Umetnina nastane kot kompleksen preplet najrazličnejših možnih gledišč na predmet upodobitve in razumevanje njenega znakovnega potenciala je neločljivo povezano z osmišljenjem odnosov med različnimi elementi predmeta upodobitve ter različnimi pogledi nanje.
V Poetiki kompozicije je ta osnovna misel izhodišče za razmišljanje o strukturi umetniškega dela, ki jo avtor razume kot rezultat analize različnih gledišč in njihovih funkcij. Če je za nastajanje umetniškega dela ključen postopek montaže različnih upodobitvenih perspektiv, se lahko s pomočjo njihove analize dokopljemo do strukture, ki naj bi jo bilo mogoče opisati, če opišemo različne perspektive, njihove medsebojne odnose in funkcije. Kot okvir tovrstne analize nam Uspenski ponuja tipologijo kompozicijskih možnosti, v kateri ločuje štiri potencialne ravni analize gledišč: najširšo ideološko, jezikovno določljivo frazeološko raven, prostorsko-časovno ter psihološko raven. Vsaki posveti obširno poglavje, na koncu pa poskuša predstaviti še zapletene odnose, ki se v umetniških delih vzpostavljajo med gledišči na posameznih ravneh.
Ko Poetiko kompozicije beremo danes, skoraj pol stoletja po njenem nastanku, ni nobenega dvoma, da gre za delo, ki je v marsičem vezano na čas, ko je nastalo. Strukturalistična terminologija, poskus povezati mehanizme delovanja najzapletenejših tekstov kulture z osnovnimi mehanizmi jezika, ki jih je razkrilo strukturalno jezikoslovje, in poudarjanje znanstvene objektivnosti v preučevanju umetnosti bi lahko sodobnega bralca zavedli v razmišljanje, da ima pred seboj razpravo o znakovni naravi kulture, ki v očeh sodobne humanistike ni več aktualna, a Poetika kompozicije lahko kljub temu ponudi nov pogled tudi na vprašanja sodobnosti. V tem smislu je Poetika kompozicije zanimiva predvsem kot poskus sinteze nekaterih pomembnih dosežkov humanistike 20. stoletja, ki jih Uspenski »prevaja« v jezik semiotike (npr. eksplicitno opiranje na ideje Mihaila Bahtina, ko gre za ideološko gledišče, ali alternativni pogled na ključne pojme naratologije, ko beseda teče o časovno-prostorski ali psihološki ravni kompozicije), pri tem pa vsaki od teh idej poišče mesto v kompleksnem razumevanju umetnine kot zapletenega znakovnega sistema. Uspenski kot ostali najboljši predstavniki ruske semiotike ni pristaš poenostavitev. Tipologija je tu le izhodišče za odkrivanje številih hibridnih oblik in dinamizacij, ki jih na ravni perspektiv lahko ponudi književnost, analiza, ki naj bi razkrila strukturo, pa ni enkratno dejanje, temveč nekaj, kar je mogoče primerjati z nikoli sklenjenim procesom branja umetniškega dela. A hkrati lahko tovrstno branje, osredotočeno na kompozicijske odnose med posameznimi gledišči, ponudi okvir, ki lahko vsaj do določene mere zameji absolutno svobodo branja umetniških tekstov, kadar se ti pojavijo v vlogi objekta preučevanja.
Če je lahko Poetika kompozicije metodološko zanimiva kot alternativni pogled na humanistične koncepte zadnjih desetletij, bo bralca, ki ga zanimata ruska književnost in ostala umetnost, pritegnila predvsem zaradi zanimivih analiz del ruskih klasikov. Natančno branje in razlaga gledišč v odlomkih iz klasikov, kot sta Tolstoj in Dostojevski, bosta pri marsikom spremenila uveljavljene predstave o njunih delih, saj avtor v tekstih, ki jih prepogosto obravnavamo kot mrtve spomenike svetovne književnosti, namesto dogmatičnih interpretacij ves čas opozarja na živahno dinamiko nastajanja pomenov.
»Knjiga Uspenskega je nedvomno mejnik v humanistični misli preteklega stoletja in je kot taka vpeta tako v kontekst znanstvenega razvoja kot tudi v specifičen odnos do znakovnosti, ki odlikuje rusko kulturo.«
V drugem delu Semiotike umetnosti – v razpravi Semiotika ikone – Uspenski problem perspektive kot osrednjega kompozicijskega elementa upodabljajočih umetnosti obravnava na primeru ikone. Znakovno naravo tradicionalne pravoslavne nabožne umetnosti presoja kot vsako drugo upodabljajočo umetnost, zato ikono razume kot posebno obliko povezovanja različnih perspektiv, obenem pa posebne značilnost »jezikov« ikonopisja utemeljuje v specifični nabožni vlogi te oblike umetnosti ter umetnostnozgodovinskem kontekstu t. i. starega slikarstva, za katerega naj bi bila v osnovi značilna obratna perspektiva.
V svoji študiji o znakovni naravi ikonopisja se je Uspenski v veliki meri navezoval na predhodne raziskovalce ruske ikone – predvsem na Florenskega –, obenem pa je poskušal njihove ugotovitve prevesti v univerzalni jezik semiotike umetnosti ter tako utemeljeno pojasniti kompozicijsko zasnovo upodobitev na ikonah, ki je z vidika sodobnega opazovalca pogosto nenavadna in tuja. Osnovno kompozicijsko načelo, ki se mu ikona podreja podobno kot vse ostale oblike tradicionalnega slikarstva, je načelo upodabljanja sveta z notranjega gledišča. V nasprotju z novoveškim slikarstvom z linearno perspektivo, ki opazovalca umešča zunaj upodobljenega sveta, je za obratno perspektivo značilno, da je gledišče umeščeno v upodobljeno stvarnost, kar povzroča svojevrstno deformacijo upodobljenih predmetov. To splošno izhodišče starejše umetnosti Uspenski dopolni še s specifičnimi pravili ikonopisja, ki so se skozi stoletja ohranjala v priročnikih za slikanje ikon, ter z ugotovitvijo, da se načelo obratne perspektive in strogo upoštevanje ikonopisnih pravil vedno bolj dosledno upošteva v središču upodobitve kot pa na njenih zunanjih mejah; kot celota nastane zanimiv preplet različnih gledišč, ki jih je treba rekonstruirati za ustrezno kontekstualizacijo sporočilnosti ikone.
Kar se zdi tuje, nenavadno in čudno, tako v sistemu likovnih sredstev dobi svoje zakonito mesto, ikonopisje pa se nam odkrije kot resnična umetnost, ki ne temelji zgolj na sledenju znanim pravilom upodabljanja svetosti, temveč gre za izziv, kako v kombiniranju teh pogosto izključujočih se gledišč vedno znova »razkriti« večno Resnico. Nekaj, kar se na prvi pogled zdi sicer skrajno tuje, a preprosto, se ob prebiranju študije Uspenskega razkrije kot precej bolj domače, a tudi neizmerno bolj kompleksno, in prav v tem je največji čar avtorjevega »prevoda« srednjeveške znakovnosti v sodobnejši kulturni kontekst.
Oba dela Semiotike umetnosti bosta torej za slovenskega bralca nekakšno dvojno popotovanje. Po eni strani bo lahko drugače pogledal na problem perspektive kot enega ključnih dejavnikov najrazličnejših oblik kulturne reprezentacije, hkrati s tem pa se bo lahko sprehodil tudi skozi zgodovino ruske kulture ter na nekatere njene najpomembnejše tekste pogledal tudi z očmi enega njenih največjih poznavalcev. Knjiga Uspenskega je nedvomno mejnik v humanistični misli preteklega stoletja in je kot taka – kot v spremni besedi prepričljivo pokaže Miha Javornik – vpeta tako v kontekst znanstvenega razvoja kot tudi v specifičen odnos do znakovnosti, ki odlikuje rusko kulturo, obenem pa gre za delo, ki je še danes lahko izjemno zanimivo branje, saj zanimivo in argumentirano razkriva posebnosti slovenskemu bralcu manj znane kulture ter s svojega metodološkega gledišča opozarja na še vedno aktualne probleme.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
