Neučinkovita groteska
Foto: Damjan Švarc
Nikolja Vasiljevič Gogolj: Revizor. Prevod Borut Kraševec, režija Diego de Brea. SNG Drama Maribor, premiera 20. 9. 2013, 130 min.
26. 09. 2013
Gogoljev Revizor je eno tistih klasičnih besedil, ki se zdijo kot nalašč napisana za naš čas. S svojim razgaljanjem mnogoterih nelepih značilnosti vedno znova osuplja s svojo aktualnostjo in neprizanesljivo diagnozo.
Novica o prihodu inkognito revizorja iz prestolnice povzroči v Gogoljevi komediji paniko v malem gubernijskem mestecu, saj se vsi lokalni veljaki prestrašijo, da bo spregledal njihovo »nenamensko porabo javnih sredstev« (če uporabimo adekvatni sodobni izraz). In ker imajo vsi približno enako količino masla na glavi, se poskušajo neznanemu prišleku Hlestakovu, ki ga imajo po pomoti za neljubega nadzornika, na vse načine prilizniti, ne vedoč, da je v resnici neškodljiv in neodgovoren fičfirič, ki le izkoristi situacijo, v kateri se je znašel, in nekaj časa lepo živi na račun prestrašenih provincialcev; potem ko od vseh neženirano sprejme posojilo/podkupnino, na koncu še mimogrede zapelje županovo ženo in se zaroči z njegovo hčerko.
Glede na to, da Revizor tako uspešno razkrinka vso nenačelnost, koruptivnost, moralno pokvarjenost, predvsem pa provincialno samozadovoljnost in omejenost, ter hkrati s prstom pokaže na vse »drobne grehce«, ki dnevno padajo iz omar, je bil skoraj skrajni čas, ko so se ga pri nas končno le spomnili v kranjskem gledališču, sicer ob 200-letnici avtorjevega rojstva v sezoni 2009/10. Režiserka Mateja Koležnik je dogajanje takrat prestavila v današnji čas, Gogoljevi liki pa so se z nekaj inteligentnimi in duhovitimi interpretacijskimi posegi spremenili v neslavne junake našega časa, katerih podvige na področju korupcije lahko dnevno občudujemo po vseh medijih. A kranjska predstava se gledalca ni tikala zaradi formalne prestavitve v sedanjost (čeprav je bilo to – tudi na nivoju scene, kostumov in glasbenih dodatkov – izpeljano res dosledno in učinkovito), pač pa predvsem zaradi natančnega razbiranja vzgibov vseh likov, njihovih medsebojnih odnosov in obupnega prizadevanja, da bi lahko ohranili družbeni status quo in svoje nelegitimno pridobljene privilegije.
Nič od tega pa ni razvidno iz nove postavitve na odru mariborske Drame, ki s kar nekaj pričakovanji začenja sezono v režiji novega umetniškega vodje Diega de Bree. Čeprav se mariborska publika dnevno sooča s primeri, ko se postavlja vprašanje, ali je bil javni denar (tudi na področju kulture) pravilno uporabljen in koliko za vsem skupaj stojijo najbolj banalni zasebni interesi posameznikov, ki si zato, ker jim trenutni družbeni položaj to omogoča, predstavljajo zakone in moralo precej po svoje, jih na odru v de Breovem Revizorju pričaka zborček groteskno zastavljenih likov, ki so v svoji spakljivi pretiranosti varno oddaljeni od našega vsakdana.
»V novi postavitvi Revizorja je vsebina zaradi neselektivnih formalnih domislic potisnjena v drugi plan, zato tudi ne vzbuja katarzičnega smeha ob prepoznavanju značajev in dogodkov, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju.«
Prvi prizor – in do neke mere celo prvo dejanje – je sicer obetal dosti več; zlasti duhovito zasnovana in natančno izvedena začetna reakcija lokalnih veljakov na strašno novico, ki plastično pokaže, kako udobno si je vsak po svoje postlal na svojem položaju in kako samoumevno pri tem zlorablja zakon (pri čemer najbolj ostane v spominu Miloš Battelino kot direktor bolnišnice). Potem pa se, že z nastopom bebavo opletajočega se Hlestakovovega sluge Osipa predstava začne spreminjati v razrahljani, neobvezni vodvil, kjer se iz prizora iz prizor, iz nastopa v nastop bolj zdi, da se po nepotrebnem zapleta pri oblikovanju nepomembnih (tudi zavajajočih) detajlov, pri čemer se izgublja glavna nit dogajanja. Gegi s padanjem v ložo, podajanje praznih pladnjev, pijansko opotekanje in prestrašeno podrhtavanje so precej neuspešen nadomestek za ostre bodice v Gogoljevih poantiranih prizorih, na primer v tistem, ko prihajajo veljaki drug za drugim vsak s svojo pretvezo Hlestakova podkupit – in ki so pri de Brei preigrani na hitro, povsem brez ideje. Namesto posebnosti posameznih likov je režiser našel edino poanto v njihovi skupinski ovčjosti, saj se je mizanscensko vedno znova zatekal v kmalu iztrošeno rešitev postavljanja v vrsto.
V razdrobljenosti in pomanjkanju fokusa igralcem ni preostalo drugega, kot da se večinoma (Kristijan Ostanek, Ivan Godnič, k. g., Eva Kraš, Matija Stipanič, Viktor Meglič, Nejc Ropret, Srdjan Grahovac, k. g., Milada Kalezić, Davor Herga, Ivica Knez, Bojan Maroševič) zatečejo vsak v svojo tipizacijo in uporabo zunanjih komičnih znakov na prvo žogo. Pri tem izstopa dosledna skrajna stilizacija Nataše Matjašec Rošker v vlogi županove žene kot avšaste lutke, ki pa ni usklajena s stilom vseh drugih – na primer z Vladimirjem Vlaškalićem, ki Hlestakova odigra kot samopašnega nastopača, pri katerem sploh ni razvidno, da v celotni situaciji iz prizora v prizor improvizira in sproti izumlja svojo vlogo; ali s pretirano prestrašenim, prav nič nevarnim ali prepričljivo oblastnim županom (Vlado Novak).
Kaj naj bi pomenila nedomiselna in nerodna scenografija (Hans Georg Schäfer), sestavljena iz obdelanih fotografij pogorelega gledališča, je enako nerazberljivo kot vizualno učinkovit, sicer pa povsem neposrečen konec, kjer nastopajoči ob novici, da je prispel pravi revizor, v ozadju otrpnejo, medtem ko začne pred njimi padati dež …
Kljub drugačnim režiserjevim izjavam se je žal zgodilo, da je v novi postavitvi Revizorja zaradi neselektivnih formalnih domislic vsebina potisnjena v drugi plan, zato tudi ne vzbuja katarzičnega smeha ob prepoznavanju značajev in dogodkov, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, pač pa tu pa tam vzbudi le privoščljiv smeh ob redkih posrečenih trenutkih situacijske komike. Pri predstavi, ki je tako zgrešila svoj namen, in zamudila dragoceno priložnost, da bi gledalcem podržala pred nos ogledalo; pri predstavi, kjer se pojavlja tako umetniški vodja kot režiser v eni vlogi; in kjer režiser očitno meni, da ne potrebuje dramaturga – je verjetno še kar na mestu vprašanje, kdo bi lahko podržal ogledalo njemu.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
