Na pol poti
Pričujoča knjiga – njena poglavitna znanstvena podlaga je bila, poleg avtoričinega gradiva, zbranega med njenim fakultetnim delom, ter gradiva z univerze v Cambridgeu, nemška monografija o literarnih vrstah in zvrsteh, ki je izšla leta 2009 v Stuttgartu – je sestavljena iz dveh delov: prvi, temelječ na filozofskih vprašanjih, se loteva vprašanja literarnih vrst in zvrsti glede na resničnost in fikcijo ali, bolje povedano, glede na razmerja med zgodovino, mitom in fikcijo. Tako nam o resničnosti v literaturi spregovorijo veliki svetovni pisci, filozofi in polihistorji, vse od Platona in Aristotela, prek Akvinskega in Goetheja, do Auerbacha, Tolstoja in Cankarja. Resničnost v mitih, literaturi in zgodovini je prikazana z izbranimi odlomki iz svetovne književnosti: poezije, dramatike, Biblije itn. To je v redu, vendar pogrešimo nekaj več avtoričinih lastnih opredelitev, saj na koncu prvega dela ostane nekakšen priokus navajanja in naštevanja brez dodane vrednosti; odgovor na to pripombo je lahko seveda, da se avtorica že po privzetem opredeljuje tudi s širokim izborom imen, ki jih obravnava, in skozi njihove teoretične pisave kaže tudi svoje estetsko prepričanje.
Drugi del monografije obravnava literarne zvrsti na način teoretične opredelitve pojma, prevedenega iz že omenjene nemške monografije, in dodanega vzorčnega besedila. Izbor teh besedil je raznoroden in vključuje tako tuje kot domače avtorje. Avtorica zapiše, da je pri odlomkih iz besedil težišče na slovenski literaturi, kar naj bi nadgrajevalo nemško različico. Prav, dokler se ne vprašamo, čemu avtorica odkrito prizna, da je njen najobsežnejši del pravzaprav preveden (četudi prirejen). Potemtakem gre v drugem delu bolj za adaptacijo in bi se tudi na ovitku spodobilo navesti izvirnik ali pa, še bolje, objaviti dve knjigi. Tako bi vsak posamezen del prišel bolj do izraza. Poleg že paradigmatskih Prešerna in Cankarja srečamo avtorje iz različnih obdobij slovenske književnosti, od Linharta, prek Finžgarja, Ježka, Strniše, do Borisa A. Novaka in Andreja Blatnika (zanimivo je, da v podobnih knjigah vedno umanjkajo kakovostni slovenski avtorji, ki nimajo tako opaznega medijskega profila). Ni vedno čisto jasno, po kakšnem ključu se je avtorica odločala za delež slovenskih in tujih avtorjev, zdi pa se tudi, da so teoretične opredelitve, povzete po nemški knjigi, včasih nekonsistentne: nekatere zvrsti so opredeljene obširno, z zgodovino in teorijo pojma, dolgimi odlomki (roman, lirika ...), nekatere pa odpravljene zelo na hitro (satira, strip ...). To tehtnico bi avtorica pri adaptaciji lahko uravnala in s tem dodala pomembno avtorsko težo (in presežek) knjigi. Ne bi škodilo, če bi prav vsak pojem (in ne samo nekateri) premogel poleg teoretične tudi zgodovinsko opredelitev; tudi za literarne zgodovinarje je lahko zanimivo, kako je denimo strip, če je že omenjen, skozi zgodovino variiral od zabavnega čtiva do literature, od Disneyja prek Mustra do Lavriča in Smiljanića. In čemu naj bi, navsezadnje in posledično, bil strip toliko manj pomemben od romana. Res, roman je razvejen in ima številne podmnožice, pa vendar. Pri satiri pogrešimo vsaj navedbo nekaterih velikih imen te zvrsti (poleg Prešerna): Pope, Byron, pri nas Levstik, Rob, Menart, Fritz ... Tudi ne bi bilo treba objaviti celotne Nove pisarije; dovolj bi bil odlomek, pa morda še kak odlomek iz Don Juana, Desetega brata ipd. Če se izvirnim avtorjem ne ljubi poglobiti v vse vrste in zvrsti, še ni rečeno, da je to tudi prav; tudi literarna zgodovina priča o nasprotnem – in to bi avtoričini dodatki lahko popravili. Vprašamo se: ali se je avtorica res morala tolikanj opirati na izvirnik, da se ji je adaptacija v obliki dodanih slovenskih avtorjev zdela dovolj in da ni občutila potrebe po izboljšavi, če je navedena kot avtorica monografije? Bralec tako v drugem delu spozna definicijo pojma, umanjka pa mu določen del konteksta; če monografija ni čisti prepis nemške (kot trdi, da ni) in če je namenjena tudi učbeniški rabi, kot piše v predstavitvi, utegne to biti nerodno, ker ciljno bralstvo dobi napačno predstavo o določenih vrstah in zvrsteh, predvsem o njihovem pomenu. Navajam seveda zgolj nekaj primerov, kjer me je to zmotilo.
Knjiga je obsežno delo in navkljub pomislekom na slovenskem trgu dobrodošla kot dopolnilo ter sopotnica knjigam o literarni teoriji (in zgodovini), ki jih je pri nas kar nekaj in so nekoliko drugačne (bolj zgoščene) teoretično-zgodovinske narave (J. Kos, Kmecl, T. Virk, B. A. Novak, Hladnik, Janež, Trdina ...). Težko pa je, tudi iz zgornjih razlogov, govoriti o njenem dolgoročnem pomenu in (znanstveni) referenčnosti, saj knjigi, kot že večkrat rečeno, umanjka predvsem nekakšna avtoričina opredelitev, ki bi iz povprečja navajanja tega, kar so že dognali drugi, naredila znanstveni presežek. Strokovna monografija mora operirati z viri in sklicevanji, vendar pri vsej zgoščenosti imen in sklicev umanjka tisto nekaj, kar bi tako monografijo povzdignilo nad preglednico. Seznam virov in literature je obsežen in znanstveno raznolik, kot se za tovrstno monografijo spodobi, kar se odraža tudi v imenskem kazalu. Premore pa tudi povzetek v angleščini.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011