Artem Čapaj, pisatelj
Država je odvratna, ljudje pa prijetni
06. 12. 2013
Artem Čapaj je psevdonim, pod katerim ustvarja ukrajinski prozaist mlajše generacije Anton Vodjanoj, rojen 1981 v mestu Kolomna v zahodni Ukrajini. Kot bivši novinar in popotnik je nase najprej opozoril s prvencem Pustolovščina (2008), v katerem opisuje popotovanje po Amerikah, ter z delom Potovanje z Mamajoto: Iskanje Ukrajine (2011), s katerim se je prebil tudi v ožji izbor za nagrado Ukrajinska knjiga leta. Letos je izšel tudi njegov prvi roman Rdeča cona (2013). Njegova potopisno-reportažna proza od blizu osvetljuje družbene razmere v okoljih, ki so v sodobnem svetu bodisi spregledana ali pa so le vir tem za medijski senzacionalizem, kar vzbuja tako zanimanje bralcev kot kritike. Na letošnjem festivalu Vilenica so mu podelili Pisateljsko štipendijo SEP za leto 2013.
Prvo vprašanje bo morda zvenelo rahlo čudno, a Ukrajini se v očeh sodobne Slovenije nikakor ne uspe utrditi na evropskem zemljevidu. Med zahodnoevropsko medijsko sliko in občasnim seznanjanjem z ruskim videnjem Ukrajine v prispevkih moskovskih dopisnikov se Ukrajina na našem medijskem zemljevidu pojavi zgolj takrat, ko se njeni notranji konflikti preselijo v sfero geopolitike. Ukrajina je tako predstavljena zgolj kot bojišče, na katerem Zahod in nova Rusija merita svoje moči. Je ta dvojni marginalni položaj nekaj, kar sodobno Ukrajino dejansko ključno določa, ali gre bolj za medijski konstrukt?
Kar se tiče težav z zemljevidi, bi nekaj podobnega lahko dejali tudi za Slovenijo z gledišča Ukrajine. Vsi poznamo politiko ekonomsko močnih držav, denimo članic G8, malo pa vemo o majhnih državah, kjer se v tem trenutku dogajajo velike stvari. Kaj vedo Ukrajinci o Sloveniji? Ne dosti. Sam sem denimo za proteste v začetku leta izvedel šele, ko sem prišel sem.
Podobno velja tudi za kulturo. Ekonomsko močne države so dominante tudi kulturno. Vsi poznamo na primer pomembne ameriške, nemške ali francoske avtorje, za Cankarja in Prešerna pa sem – čeprav me književnost zanima – izvedel šele v Sloveniji. Prav tako nisem prepričan, da Slovenci poznajo najpomembnejše ukrajinske pisce … Ne gre torej zgolj za politiko, ekonomska prevlada določa vse ostalo, zato je vsaka manjša ali manj uspešna država tudi manj znana.
Če poskušam odgovoriti na drugo vprašanje, se mi kot državljanu Ukrajina res zdi razdeljena med Rusijo in Evropo, a gre za delitev, ki jo najbolj spodbuja politika. Pred vsakimi volitvami se ta delitev zdi še veliko močnejša, kot dejansko je, saj nekateri politiki nagovarjajo proruske, drugi pa proevropske oziroma prozahodne volivce. Če gre torej za medijski konstrukt, je to konstrukt, ki mu verjamejo tudi v sami Ukrajini. Dejansko se doživljamo kot obrobje Zahoda na eni in Rusije na drugi strani, čeprav se danes zdi, da nas Zahod vse bolj pušča v interesnem območju Rusije. Kot da bi se na vzhodnih mejah EU vzpostavljala nova »mehka« železna zavesa, a morda gre le za moje videnje in se motim.
Politične krepitve družbenih delitev so bržkone neizogibne … Nekaj podobnega v Sloveniji gledamo vsake štiri leta, a vprašanja, ki se ob tem izpostavljajo (druga svetovna vojna, povojni poboji), se kot orodja za politično mobilizacijo zdijo vse bolj neučinkovita. Mlajše generacije se v situaciji, ko sta sedanjost in prihodnost skrajno negotovi, ne želijo več ukvarjati s preteklostjo. Se podobno dogaja tudi v Ukrajini? Ali nastajajo civilnodružbena gibanja kot alternativa političnim? Kakšna stališča zastopajo in kako jih izražajo?
Preteklost po mojem mnenju še vedno igra izjemno vlogo v javnem diskurzu. Kljub slabi situaciji danes in negotovi prihodnosti – ali morda ravno zaradi tega – ljudje še vedno idealizirajo preteklost. Če posplošiva, se med starejšimi, ki so v pokoju, in na vzhodu Ukrajine pogosto idealizira sovjetska »varnost« (verjetno zaradi tega, ker sedanjost občutijo kot preveč negotovo), mlajše generacije pa predvsem v zahodnem delu države, iz katerega sem tudi sam, pogosto idealizirajo nacionalistična in protisovjetska gibanja (ki pa so bila sovražna tudi do Poljakov, saj je bila država pred drugo vojno razdeljena med Sovjetsko zvezo in Poljsko).
»Nisem se zavestno odločil za pisanje beletristike. Nekako je prišla na dan, ko sem poskušal povedati stvari, ki jih v svojem novinarskem delu nisem mogel.«
V Ukrajini sicer danes ni dveh glavnih političnih opcij. Vladajoča stranka skupaj s psevdokomunisti res predstavlja neko relativno enotno politično silo, opozicija pa je razdeljena in jo sestavljajo različne stranke. Juščenko, ki je na Zahodu znan iz oranžne revolucije, ki ga je takrat vsaj delno podpirala, je pozneje razočaral vse in njegova stranka je na zadnjih volitvah dobila le dober odstotek glasov. Stranka Julije Timošenko je v upadu delno zaradi notranjih razlogov, delno zaradi politične represije (Timošenkova je v zaporu, njen zaveznik Lučenko je bil izpuščen pred kratkim). Tretjo opcijo predstava Kličko (starejši od obeh bratov boksarjev), ki se predstavlja kot liberalec, četrto Jacenjuk, čigar ideologije ne razumem prav dobro. Na žalost imamo tudi vplivno stranko, ki se je v preteklosti imenovala Socialno-nacionalna stranka (očitna aluzija na nacizem), danes pa se s svojim protiliberalnim programom skriva pod imenom Svoboda.
Možnosti je torej več, pa so med njimi tudi dobre? Vesel bi bil, če bi lahko rekel, da se med mladimi rojevajo alternativna družbena gibanja, a na zahodu države, ki ga bolje poznam, vidim med mladimi le nacionalizem in celo skrajni nacionalizem, ki poveličuje nacistično preteklost. V preostalih delih države se zdi, da prevladuje apatija, čeprav, kot rečeno, bolje poznam le zahodni del in prestolnico, tako da se lahko tudi motim.
Kako ta politični in družbeni kontekst vpliva na ukrajinsko kulturo onkraj klasičnih družbenih in političnih odnosov? Sodobna umetnost se že dolgo poskuša otresti tradicionalnih meščanskih omejitev in aktivno soustvarjati socialni in politični prostor, v katerem nastaja. Je ta težnja v diskurzih, ki bi jih tradicionalno obravnavali kot umetnost (literarni in filmski narativi, gledališče in performativne umetnosti, upodabljajoče umetnosti in oblikovanje) prisotna tudi v sodobni ukrajinski kulturi?
Nekaj umetnosti se podreja ideologiji. V sovjetskem času je bilo to obvezno, a tudi danes so avtorji, ki poveličujejo denimo nacionalizem in so precej popularni. Tu ne bi želel omenjati imen ...
Veliko je tudi umetnikov, ki segajo onkraj tradicionalnih okvirov. Med najboljšimi je po mojem mnenju največji sodobni ukrajinski dramatik Les Podervjanski s svojimi parodijami in satirami. Te so izredno priljubljene v obliki zvočnih posnetkov, na katerih svoja dela bere sam avtor.
V vzponu je tudi književnost, čeprav ne v smislu finančnega uspeha ali izjemnih naklad (slišal sem, da to velja tudi za Slovenijo). A razvijajo se različni tipi in žanri, od družbene znanstvene fantastike, kot jo piše Taras Antipovič, do sodobnega urbanega romana, ki ga razvija Anatolij Dnistrovij (če omenim le meni najljubša avtorja). Morda je v Sloveniji bolj znan Serhij Žadan, prozaist in pesnik, ki se v opoziciji do dominantnih družbenih diskurzov opredeljuje kot levi anarhist.
Tu je treba omeniti še nekaj: v Ukrajini ljudje govorijo ukrajinsko in rusko, zato je veliko literature ukrajinskih avtorjev, ki pišejo v ruščini. A ti dve književnosti živita precej ločeno in tisti, ki beremo predvsem v ukrajinščini, o ruskojezičnih ukrajinskih piscih ne vemo veliko. Poznam recimo dela Andreja Kurkova in nekateri njegovi romani se mi zdijo odlični.
Žal ostala področja umetnosti poznam slabše, zato lahko le naštejem nekaj imen. Doma in v tujini sta precej znana vizualni umetnik Nikita Kadan in fotografinja Jevgenija Belorusec, ki je za svoja družbeno angažirana dela dobila več mednarodnih nagrad.
V razumevanju sodobnega položaja književnosti je zanimivo nasprotje. V družbi se vpliv literature manjša, a če se pogovarjate z ljudmi, ki literaturo pišejo (in berejo – dandanašnji gre pogosto za iste ljudi), imajo pogosto precej prepričljive odgovore na vprašanje, zakaj sploh pisati. Kaj motivira vas?
Že kot študent sem poslušal o smrti romana na eni in hiperprodukciji kulture na drugi strani. Obe trditvi se mi zdita pretirani … Romane še vedno pišejo (in berejo), tudi sam žanr se še razvija. Kaj naj bi zmanjševalo vpliv književnosti? Če gre za konkurenco med filmom in literaturo, najboljši filmi tudi danes pogosto temeljijo na knjigah. Poleg tega se dela R. R. Martina, Stephena Kinga in knjige o Harryju Potterju prodajo v milijonih …
»Tudi Ukrajinci ne vemo praktično nič o slovenski književnosti … Res je žalostno in – vzajemno.«
Kar se tiče drugačne književnosti, imamo še vedno – čeprav jih je nekaj nedavno umrlo – odlične avtorje, kot so José Saramago, Kurt Vonnegut, Gabriel García Márquez, Orhan Pamuk in stotine drugih. Vedno je na stotine avtorjev, ki pišejo žanrsko raznolika dela, in le nekateri med njimi (in tako je tudi prav) postanejo res znani. Res je sicer, da znani niso vedno tudi najboljši. In kaj potem? Najbrž je bilo to vedno tako.
Sam sem bil do nedavnega novinar in verjetno bom, ko me kot pisatelja zapusti sreča, to znova postal, saj človek pač mora od nečesa živeti. Po moje je literatura sposobna zaobjeti in sintetično predstaviti celoto, medtem ko novinarstvo predstavlja le konkretne pojavnosti. Zanima me torej književnost, ki temelji na novinarskem delu, kot denimo Steinbeckovi Sadovi jeze.
Osebno se nikoli nisem zavestno odločil za pisanje beletristike. Nekako je prišla na dan, ko sem poskušal povedati stvari, ki jih v svojem novinarskem delu nisem mogel. Tovrstno pisanje mi je omogočilo, da sem dejstva povezal s fikcijo ter dodal čustva, s katerimi se je mogoče bolj dotakniti bralca. Zdi se mi namreč, da novinarstvo s časom izgubi svoj pomen, literatura pa ne.
Za vas bil torej v odnosu do novinarstva to način, da pogledate onkraj tu in zdaj, a ohranite neposreden stik z dejanskostjo, značilen za novinarstvo? Za novinarstvo ta stik običajno pomeni tudi nek določen cilj (tradicionalne teorije novinarstva kot družbenega psa čuvaja, novejši koncepti družbenega aktivizma). Kakšna je po vašem mnenju vloga literature v tem odnosu?
Da, drži. Obstaja več vrst književnosti, od mistične, prek domišljijske, do introspekcije, a mene v literaturi najbolj zanima tisti del, ki ga sam razumem kot družbeno književnost. Tu so družbene razsežnosti in stik z neposredno družbeno stvarnostjo zelo pomembne. Moja knjiga o Ukrajini je tako nastala iz niza reportaž in intervjujev, mislim pa, da je name precej vplivala tudi moja žena, ki je sociologinja.
A tudi literaturo z močno socialno noto je mogoče pisati na različne načine. Ni nujno, da je vezana zgolj na novinarstvo. Vonnegutov Jetniški tič ali Saramagova Slepota sta izjemno družbeno angažirani deli o nepravičnosti, o ekonomiji in neenakosti, a sta napisani drugače kot omenjeno delo Steinbecka. Če sem izpostavil novinarstvo, sem ga zgolj zato, ker sem se sam tam učil pisanja; »stik z dejanskostjo«, ki ga omenjate, pa ni značilen le za novinarstvo, temveč tudi za tako »nerealistična« dela, kot so dela Saramaga in Vonneguta.
Morda sem bil nejasen. Naj torej vprašam še malce drugače. Kaj ste iskali v Pustolovščini in kaj v Potovanjih z Mamajoto? Kaj ste našli in kaj vas je sploh spodbudilo k iskanju?
Hm, Pustolovščina je bila resnična pustolovščina. Tako potovanje kot knjiga, ki je potem nastala, sta se zgodila povsem spontano, a zdi se mi, da sem se na tem potovanju našel. Med nenačrtovanim leto in pol trajajočim potovanjem sem videl ogromno prijaznosti in ogromno krivic, kar je pomembno sooblikovalo moje videnje sveta. Bil sem mlad in nisem mogel, da ne bi delil občutij, ki so me mučila. Zakaj so nekateri revni, drugi pa tisočkrat bogatejši? Res nekateri delajo tisočkrat bolj od drugih? Zakaj smo na svetu državljani razdeljeni v razrede? Zakaj nekateri potujejo brez viz, druge pa z njimi mučijo na vsaki prekleti meji, na katero naletijo? Zakaj so človekove priložnosti v življenju tako odvisne od tega, kje se rodi? Zakaj moramo pripadati neki deželi oz. Državi? In kako, da ob vsem tem še najdemo moč, da smo prijazni drug do drugega?
Potovanja z Mamajoto: Iskanje Ukrajine so bila bolj načrtovana. Naslov je posvečen Steinbeckovemu Potovanju s Charleyem: Iskanje Amerike, iskal pa sem – svojo domovino. Ogromna je in raznolika in nisem poznal nikogar, ki bi jo naenkrat prepotoval v celoti. V nasprotju s Steinbeckovim psom Charleyjem je Mamajota motor, ki naju je z ženo popeljal po Ukrajini, na poti pa sem o Ukrajini odkril toliko nepričakovanega, da je knjiga, ki je nastala, precej daljša. In zdi se, da je najdeno zanimivo tudi za druge. Knjiga je bila v izboru za BBC-jevo nagrado Ukrajinska knjiga leta. Na poti sem govoril s stotinami ljudi v različnih delih države in kljub politično vsiljenim delitvam je med nami več skupnega, kot si mislimo. Sicer pa gre za knjigo, ki je mešanica novinarskih žanrov in potopisa.
Žalostno dejstvo je, da ukrajinska književnost slovenskim bralcem ostaja povsem neznana. Upam, da se bo to kmalu spremenilo in da bodo imeli slovenski bralci priložnost, da knjigo preberejo tudi v slovenščini, za zdaj pa … Kaj je bilo tisto najzanimivejše odkritje o Ukrajini, ki ga je mogoče predstaviti v kratkem odgovoru intervjuja?
Res je žalostno in – kot sva ugotovila zgoraj – vzajemno. Tudi mi ne vemo praktično nič o slovenski književnosti …
Ko sem potoval skozi mala mesteca po neprometnih poteh, sem poskušal prikazati globoko, tiho Ukrajino (po vzoru antropologa Claudia Lomnitza), zato bo za tujca odkritje praktično vse. Ukrajince je ob branju po moje najbolj presenetilo odkritje, da večina stereotipov, ki jih gojimo o sebi, ne drži. Kljub domnevni delitvi Ukrajine na vzhodni in zahodni del so realni problemi ljudi povsod enaki: brezposelnost, negotova prihodnost mladih in naslednjih generacij, prisilne ekonomske migracije … Ko potuješ v druge dele naše ogromne države (ozemlje Ukrajine je večje od Francije, Italije, Nemčije ali Španije), ugotoviš, da so predsodki o drugih večinoma napačni: zahodnjaki niso »besni sovražniki rusko govorečih«, vzhodnjaki ne »neizobraženi sovjetski nostalgiki«. Kljub precej negativni samopodobi smo Ukrajinci še vedno veseli ljudje, pripravljeni pomagati drug drugemu, polni dobrote, in čeprav so nas državne ustanove razočarale, ljudje lokalno še vedno delajo veliko dobrega in si pomagajo med seboj. Država je odvratna, ljudje pa prijetni.
Stvari, ki ste jih omenili, so pravzaprav značilne za dojemanje države v večini po-krizne Evrope, tudi v Sloveniji. Nedavno so prav ta občutja poganjala različne oblike državljanskih akcij (omenili ste slovenske vstaje, brali smo o protestih proti gradbenim projektom v Kijevu), danes pa opazujemo naraščajoče razočaranje nad gibanji, ki so jih bodisi »ugrabile« stare ali nastajajoče politične elite: so ta res nezmožna preusmeriti vsesplošno težnjo po pravičnejši družbi v jasno definirane politične programe? Sploh obstaja način, kako premostiti prepad med »prijetnimi ljudmi« in »odvratno državo«?
Prav imate, tudi sam sem nekaj let aktivno sodeloval v protestih proti koruptivnim gradbenim projektom, zato sem z obžalovanjem spremljal, kako so pozneje proteste, ki so izražali neposredne interese ljudi, »ugrabile« stranke. Sam bi bil sicer vesel, če bi bilo prepad mogoče premostiti, a za zdaj kot edino možnost vidim le upor proti državi. V Ukrajini je več gibanj, ki to počno, na primer gibanje Cestni nadzor, ki razkriva podkupljivost in zlorabe v prometni policiji … Trenutno je nasprotovanje državi in uveljavljenim političnim elitam edina možna pot, ki jo vidim, jasno definiran politični program pa je trenutno nemogoč, saj smo preveč podrejeni ideologijam, ki nam jih vsiljujejo elite.
Upajmo, da bo v prihodnje drugače ...
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
