Geoffrey Chaucer: Canterburyjske povesti. Prevod Marjan Strojan. Cankarjeva založba
Oblasti in ljubezni ni do gneče
Silno je čustvo ljubezni: »Pozabljaš, kar modrost nas je učila, / da namreč za ljubezen ni pravila, / da ne glede, kaj sodimo ljudje, / ga ni zakona, višjega od nje, / in da je zanjo vsak nared vsak dan / teptati zakon ne glede na stan. / Nobeden ji ni kos, kljub umni glavi / nihče ji ne uide, smrt je ne ustavi, / naj za dekle gre, ženo ali vdovo …«
Ti verzi Geoffreyja Chaucerja iz 14. stoletja se dotikajo vsakogar in niso izgubili moči in prepričljivosti – morda zato, ker jih je klasik poznosrednjeveške angleške književnosti zapisoval v časih preloma med »starim« in »novim«, v kakršnih smo, kakor kaže, tudi danes. Ljubezen pa je tako ali tako univerzalna. Chaucer (1343?–1400), v panteonu nesmrtnih enakovredno postavljen ob Shakespearu in Miltonu, je bil kot dvorjan in uradnik z mnogimi politično-diplomatskimi zadolžitvami resen človek duha, bil je latinsko izobražen učenjak, oboževalec in poznavalec italijanske in francoske literature Dantejevega, Boccaccievega in Petrarkovega kova. Nemalokrat je zašel v nemilost ali so se mu dogajale druge neprilike. Med letoma 1386–87, ko je ostal brez službe, je napisal velik del Canterburyjskih povesti.
Kot malo mlajši od zgoraj omenjenih pesnikov z Apeninskega polotoka, ki so Evropi vdihovali duh humanizma, celo že renesanse, je Chaucer v že razvito britansko mrežo sistema, utemeljenega na magni charti, zaradi katere se je srednjeveška Anglija močno razlikovala od preostale Evrope, vstopil kot »resen človek« in služil trem kraljem, Edvardu III., Rihardu II. in Henriku IV. Na drugi strani srebrnika pa je bil pesnik, tudi po lastnih predstavah, kakšen svet je in kako deluje, še močno zakoreninjen v poznem srednjem veku; bil je neposreden v izrazu in verzu, ki zahteva klen, svež jezik. Chaucer je postavil »spomenik« angleški in svetovni književnosti; vplival je na razvoj knjižne angleščine; stresal šale in ustvarjalno parafraziral antično in »moderno« tradicijo fabliauxov, dvoumnih, lascivnih zgodb. Čeprav bi naštevali v nedogled, je razvidno, kako dragocen dokument so Canterburyjske povesti, hvaležna klasika za literarno kritiko in znanost, za filozofijo, zgodovino in sociologijo.
Kakor so si leta 1348 pred kugo v Firencah pobegli mladeniči in dekleta preganjali strah in dolgčas s pripovedovanjem novel v Boccaccievem Dekameronu, tako se v Canterburyjskih povestih skupina romarjev pod krčmarjevim vodstvom zbere na romanju h grobu škofa Thomasa Becketa in si pripoveduje zgodbe. Te se razvrščajo glede na družbeni ali stanovski ali poklicni položaj pripovedovalca: vitez, mlinar, oskrbnik, pravnik, gospodinja, beraški brat, učenjak, trgovec, posestnik, zdravnik, odpustkar, pomorščak, mati prednica, upravnik in »pesnik Chaucer sam« si med romanjem pripovedujejo zgodbe, vsebinsko razpete od antike do poznega srednjega veka. Govorijo o ljubezni, ženskah, zakonski časti, pohlepu in morilskem nagonu človeka, v katerem denar zbudi vse najslabše, o trpečih ženah in krutih možeh, o prevaranem ostarelem soprogu, ki mu mlada žena, takoj ko je mogoče, nasadi roge, o izkoriščanju lahkovernosti, o tatinskem nagonu ... »A kakor vem, / je ni snovi, ki Chaucer je pred tem, / čeprav mu škriplje verz in rima šepa, / že zdavnaj ne bi zgrda ali zlepa / v jeziku, kakor zmore ga in zna, / popisal in raznesel prek sveta.« (v. 43–45)
Izvrsten prevod
Raznolikost, še bolj pa izpovedna poetska moč zgodb očarata, posebno kadar je mogoče prelito poezijo med dvema jezikoma brati skoraj enakovredno duhu originala v kakšnem drugem jeziku. Marjan Strojan je prevod treh povesti oziroma tedaj še »zgodb« prvič objavil leta 1971, nato pa 1974 še v zbirki Kondor. Prevod skoraj »celotnih« Canterburyskih povesti je dosežek, zaradi katerega bi morali premisliti, ali ne bi Sovretove nagrade slovenski prevajalci dobili več kot le enkrat, in možnost, da v preblisku odlične, duhovite Chaucerjeve poezije, ki resničnosti nikoli ne more prikazovati drugače kakor popačeno, uzremo ta prelomni, pomembni čas poznega srednjega veka. Kajti v takih časih lažje začutimo utrip družbe tik pred usodno preobrazbo. Tudi helenizem je iz tega razloga morda celo bolj zanimiv kot monolitna klasična doba stare Grčije. Čudno je le, zakaj založba ni objavila še preostanka izpuščenih zgodb, ki jim je prevajalec dodal sinopsis v opombah.
A naj se igra začne: »A zbrane prosim, naj mi oprostijo, / če mi pri tem zanese domišljijo; / namen je igra, cilj namenu zvest; / in tule, moj gospod, je ta povest.« (v. 189–192) Chaucer ves čas ponavlja, da je vse igra, na koncu povesti celo stoji preklic, ker se zboji, da ga vsa »nemorala«, razlita po Canterburyjskih povestih, neločljivo zvezana s svobodnjaki, ki se jim ni bilo treba boriti in so večino časa preživeli doma, na varnem, inkriminira kot sumljivo osebo dvomljive vrednosti. »In prav tako vas prosim odpuščanja, / če morda nisem v naglici pisanja / stanov postavil v bolj primeren red. / Oproščam se, sem pač bolj slab poet.« (v. 744–447) S samoironičnostjo si ne prizanaša, niti v nedokončani Legendi o dobrih ženah, enigmatični pesnitvi, ki jo je mojstrsko poslovenila Nada Grošelj, v kateri se prek usod Kleopatre, Tizbe, Didone, Hipsipile, Medeje, Lukrecije, Ariadne, Filomele, Filide in Hipermestre z retoričnim toposom lažne skromnosti sprašuje o smislu svojega pesnjenja, o šepajoči izvirnosti, predvsem pa o ženski; težko bi rekli, da jo Chaucer emancipira, saj je svet na cesti pred Canterburyjem še srednjeveški: ker je življenje kruto, si vsi želijo lepšega, hierarhično urejena družba živo sanja o junaštvu in ljubezni in jo v pesnitvah in zgodbah močno stilizira, poklanja si »darila iz ljubezni«, kot so prstani, rože ...
Zgodba o siru Topázu je zanimiv primer, v katerem Chaucer svoj pesniški »neuspeh« krona z bizarno, skoraj pravljično zgodbo, zato jo krčmar, ki usmerja govoreče romarje, jih spodbuja, miri, kaznuje ali nagrajuje, in ostali nasilno prekinejo, kajti »na dan z besedo kleno, če želite, / da vsak razume vse, kar govorite!« (v. 21–22). Niti stotine disertacij, posvečenih Canterburyjskim povestim, ni ugotovilo verodostojnega odgovora, ali je Chaucerjeva beseda, vklenjena v verz, ki ga z izjemnim občutkom za pripovedovalski (ali celo recitacijski) ritem razbija na pomensko močnih mestih, proza v verzih ali poezija, v katerem je epskega le še za ščepec soli. Bolj kot to pa je zanimivo vprašanje izvirnosti, saj so vse zgodbe, razen zelo lascivnih izjem, prevzete od tega ali onega klasika, »prepisane« iz te ali one knjige. Chaucer se ves čas napol opravičuje in prikladno uporabi očitek citiranja, »neizvirnosti« kot krinko za zgodbe, ki jih z velikim veseljem za podrobnosti polaga v usta različnim pripadnikom srednjeveške družbene piramide. »Mož o ljubimcih je, če sem odkrit, / napisal več povesti kot Ovid / v slovečih pismih. Je tedaj vseeno, / če tu za njim ponavljam izrečeno?« (v. 51–54) To je le retorično vprašanje: smo civilizacija ponavljanja in sledilcev. A kljub vsej interteksualnosti – ne v postmodernističnem pomenu – je Chaucer neznansko ustvarjalen ravno z ritmom in »besedo kleno«, in bolj kot v izbiri teme izvirnost odseva v verzu; kako lahkotno jih beremo še danes!
O sramežljivosti niti sledu
Zgodbe v Canterburyjskih povestih so razvrščali na različne načine. Ena najmočnejših je t. i. marriage group. Ime pove, da ima v njej poleg zakonskega jarma, ki ne ostane dolgo brez rogov, glavno vlogo ženska; spol, o katerem so se in se še krešejo mnenja: koliko in kako »svobodne« so bile ženske v srednjem veku, pogosto obtožene čarovništva, a hkrati oboževane prek zelo razširjenega Marijinega kulta; ali so le lascivni predmet poželenja? Pri Chaucerju starci zahtevajo mlado meso (v Trgovčevi povesti: »A naj vas kar takoj opozorim, / da stare nočem; mlado si želim, / tam, dvajset let, ne več, če se le da. / Najraje imam kos mladega mesa.« v. 203–206) in prijatelji se sprejo na smrt zaradi lepe ženske. Vprašanje je, ali so ženske v Canterburyjskih povestih le tipi ali pravi karakterji ter se lahko samostojno odločajo, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, kot je zapisal Strojan v spremni besedi. Spomnimo na Emilijo v Vitezovi povesti: »Boginja čista, veš, da si želela, / sem le devištvo, ne pa da ljubila / bi kogarkoli ali se možila. / K družicam svojim štej me, saj edino / lov ljubim, gozd, pohajanje v divjino / in nočem biti žena, ki posveča / se skrbi za moža in je noseča / in tudi moška družba me ne mika.« (v. 1438–1445) Razvpita gospodinja iz Batha dodaja, da »nam, ženskam, prija bolj svoboden zrak« (v. 322). Ker je vse le igra, je tudi visoka ljubezen, ki bi se morala zgoditi že zato, ker jo je brez možnosti priziva zahteval moški, le igra videza; v tem je Chaucer »moderen«: v Vitezovi povesti je Arkit »v tem Emilijo iskal z očmi. / Ta hitro mu s pogledom ugodi, / (ker ženske v splošnem in že po naravi / sledijo Sreči, kot se temu pravi), / na videz in po srcu vsa predana.« (v. 1821–1825) Eksplicitnost gospodinje iz Batha bi lahko razumeli kot tipiziranje ustoličene podobe ženske v poznem srednjem veku, a vendar iz njenih verzov veje svežina, prepričljivost, duh, in napoveduje novoveško miselnost subjekta. Pravnik v svoji zgodbi položi ženski v usta te besede: »Za ubogo žensko, v čem je sploh razlika – / nobene škode, če me ni, saj žene / za sužnje mož smo in gorje rojene.« (v. 285–287) A gospodinja iz Batha je karakter že zaradi dvoumnega statusa: promiskuitetna ženska ve, kako se stvari streže, in zakonski stan je zanjo križ. »Za akte in sad zakona sem nared / vsak dan zastaviti svoj zreli cvet. / Če ne, povejte, s kakšnim ciljem dani / so vendar nam ploditveni organi, / tako popolno izdelan vsak fantič? / Verjemite, da ne za prazen nič.« (v. 113–118) Ne izbira besed: »Le s čim naj plača dolg, če je pošten, / če ne z orodjem majhnim v ta namen? / Človeku torej instrument pripet je / tako za olajšanje kot za spočetje.« (v. 131–133) In še: »Širokogrudna kar se da / bom z instrumentom, danim od Boga. / Gorje tu vsak pomislek in obzir! / Privoščim mu jo zjutraj in zvečer, / in še kdaj vmes, če naj svoj dolg poplača.« (v. 147–153)
A Chaucer je previden, samoironično avtopoetiko, nekoliko povezano z vpetostjo v lastno družbeno življenje, stan, kateremu je pripadal, in z obtožbami, ki so letele nanj – pred sodiščem je bil oproščen posilstva –, zapre v varni krog navideznih retoričnih toposov igre vlog in videza: »A zbrane prosim, naj mi oprostijo, / če mi pri tem zanese domišljijo; / namen je igra, cilj namenu zvest.« (v. 189–192) Obrambni zid je še višji: »K premožnim vleče moške iz pohlepa, / ta vabi s stasom jih, ta, ker je lepa, / pri tej očara glas, njen ples, njen stan, / pri drugi govor ljubko razigran, / pri oni vitka dlan, ročice čedne ... / Vrag, skratka, spridi vse, ki so kaj vredne! / Noben odpor trdnjave ne obrani, / oblegane od vseh na vsaki strani.« (v. 259–264) Gospodinja iz Batha po obširnem uvodu, posvečenem sebi in lastnim organom, danim od Boga, pripoveduje zgodbo o tem, kaj si želi ženska. Odgovor je jasen: »Če mi dovolite, gospodarica, / na splošno vsaka ženska si želi / oblast nad moškimi in premoči / nad možem in ljubimcem. To, kraljica, / pa če me ubijete, je vsa resnica.« (v. 1036–1040) Pesnik tvega in ne tvega hkrati. Dvoumnost izrekanja poezije po potrebi prikroji recipientovemu občutku za družbeno stvarnost, etiko in moralo in kritičnost. Ženska je in ni svobodna, ne more se odločati sama, razen če ne gre za »obscenosti« vsakdanjega življenja, toda od njene besede in telesa so odvisni moški, ki v postelji niso več taki voditelji kakor na bojnem polju s sebi enakimi nasprotniki. Pesnik si nad vsem umije roke in hkrati še vedno vztraja v zgodbi.
Ne resno ne neresno, mojstrsko
Vsi primeri kažejo, kako dvoumen status je v poznem srednjem veku imela »ženska«, če o tem premišljujemo s stališča Chaucerjevih Canterburyjskih povesti. Knjige same pričajo, ad fontes, da ni mogoče govoriti o »emancipaciji« žensk, prav tako pa tudi ne o večnih žrtvah, »posodah za rojevanje«, v moškem svetu polisa in prava, ki so nam ga zakuhali stari Grki. Več o tem vam povesta Nietzsche in Urbančič. Opazujemo lahko rojevanje subjekta, kakor se ga je dotaknila »neresna« poezija resnega dvorjana, ki je v času vzpona aliteracijskega verza ustvaril neminljivo delo. Jasno je le to: »Doma sem slekla uborno oblačilo / in z njim pustila sem za vse življenje / tam vso svobodo, voljo in hotenje / v obleko tvojo odeta; v njej, priznam, / želim le tisto, kar želiš si sam.« (v. 654–658) In če poezijo zmoremo razumeti, brati malo bolj neresno, so z duhovitostjo prežete Chaucerjeve zgodbe priložnost za hahljanje nad ljubim nam človeškim zverinjakom. Ni treba biti teoretik ali zgodovinar. Poezija pač univerzalno laže. Ali vsaj namerno izkrivlja, se igra, nas vleče za nos, resni strokovnjaki pa se za Horacijem sprašujejo, kaj je njen namen: utile ali dulce?
Troslojna srednjeveška družba tistih, ki molijo, tistih, ki se vojskujejo, in tistih, ki delajo, je bila v Angliji 14. stoletja, ki je vrvela v stoletni vojni in močnem predreformacijskem gibanju, poosebljenem v heretiku Johnu Wycliffu, drugačna kot na celinski Evropi. Kralj ni bil poosebljeno božansko telo, svobodni stanovi pa so krepili svojo moč. Magna charta in prva polovica stoletne vojne sta preobrazili angleško družbo; z današnjega vidika ni ne boljša ne slabša, ampak drugačna od naše. Povezuje pa ju, obe dobi, občutek negotovosti pred koncem nam znanega sveta in strah pred prihodnjim. Nekoč so se zatekli v smeh, v katerem je pol zdravja. Canterburyjske povesti imajo poleg humorne tudi erotično, družbenokritično noto (na primer v Odpustkarjevi povesti). Toda nekatere stvari se nikoli ne spremenijo: »O ljudstvo vetrnjaško, omahljivo, / kot vetrokaz na strehi menjaš smer! / Za vsak nov hrup dovzetno, spremenljivo / kot mesečeve mene venomer!« (v. 994–997) Chaucer je mojstrsko portretiral poznosrednjeveški svet, v katerem so se zanesljivo trgale vezi s tisočletno preteklostjo in se ljudje niso kesali, v verzih upodobil čas stoletne vojne in nemira, prihodnost Evrope, ko je bila prihodnost kakor vedno neizbežna.
Nič čudnega, z družbo nismo nikoli povsem zadovoljni. In tako kakor nekoč velja tudi danes modrost iz Vitezove povesti: »Prav pravijo, ki trdijo sledeče, / da oblasti in ljubezni ni do gneče, / kar, če sploh kdo, ta dva prav dobro vesta.« (v. 761–763) Ta dva sta seveda ljubimca. Na vrhu literarnega panteona ali zahodnega kanona, če rečemo s Haroldom Bloomom, tudi ni pretirane gneče. Med njimi so Chaucerjeve Canterburyjske povesti dragocenost, dokument in nerazvozljiva umetnina hkrati. Vsem preobčutljivim dušam pa pesnik sporoča: »A tistemu, ki bi ga prizadelo, / kar sem napisal, ker je sam prečist, / bi svetoval, da pač obrne list.« (v. 68–70)
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014