Paradigma Matjaž Berger. Smer: večno vračanje enakega
Foto: Borut Peterlin
ODER: Kolektivno delo: Paradigma Italo Calvino – Smer: nevidna mesta* / uprizoritveno-glasbeni gestus. APT Novo Mesto, prizorišče Skladišče končnih izdelkov Krka, d. d., Gotna vas. Premiera: 27. 12. 2010, 60 min.
23. 01. 2011
»Nič ni novega pod soncem,« vzdihuje egipčanski pisar v zgodbi Ponovitev. Uprizoritveni slog Matjaža Bergerja vedno znova nakazuje, da je sam goreč pristaš gornjega reka izpod peresa enega njegovih najljubših avtorjev, Jorgeja Luisa Borgesa. Ne glede na to, katero svojih osebnih fascinacij postavlja v samostane, skladišča ali stadione (od Badiouja prek Cankarja, Shakespeara in Borgesa), vselej vemo, kaj lahko od postavitev pričakujemo – razlikujejo se zgolj po tem, koliko se režiserjev avtorski slog ujema z izbrano temo.
»V Bergerjevem primeru bi težko govorili o kaki drzni eksperimentalnosti.«
Ob njegovem »gestičnem recitalu« Paradigma Italo Calvino – Smer: nevidna mesta lahko rečemo, da je bilo ujemanje relativno plodno; bolj kot pri Kralju Learu ali Cankarjevih Hlapcih, v katerih so značilno bergerjevski spektakelski prijemi in nasilna vključitev bolj (Kierkegaard v Kralju Learu) ali manj (Althusser, Hegel, Boétie … v Hlapcih) poljubnih filozofskih citatov grobo zasenčili besedilo. Postmodernistični fantazijski blodnjaki Borgesa in Calvina se zdijo bolj hvaležen material za Bergerjevo scensko obdelavo, saj so sami kolaž filozofskih in zgodovinskih citatov – ti tvorijo fantazijski svet, ki se bolj prilega Bergerjevi stilizaciji z močno podčrtavo scenskih in glasbenih elementov.
Z oznako »uprizoritveno-glasbeni gestus« ustvarjalci poudarjajo namero poklona avtorju in ne uprizoritve besedila – in vendar se zdita tako avtor kot besedilo (Calvinov roman Nevidna mesta) zgolj orodje ali ogrodje Bergerjevih estetskih fascinacij. Tudi oznaka »kolektivno delo«, ki naj bi pomenila predvsem umik ega posameznih ustvarjalcev v prid izražanju skupne Ideje, se zdi bolj kavalirska gesta, saj je v izrazitem slogu mogoče prepoznati predvsem idejo režiserja. Odsotnost osebnega patosa sodelujočih gre bolj kot kolektivnemu načinu dela pripisati specifični igralski tehniki, gradnji performativne prezence nastopajočih, ki brez prepoznavne osebne investicije postajajo brezosebni mediji avtorjeve (režiserjeve, ne Calvinove) Vizije. In če smo tega že vajeni ob nastopu Bergerjevih stalnih sodelavcev (denimo Pavleta Ravnohriba), pa ta razsežnost postane v oči bijoča pri nekaterih mlajših sodelujočih: pri baletkah, ki sta že tako v službi svoje tehnike, pa tudi dveh sodobnih plesalkah, Katji Legin in Nataši Živkovič. Zlasti slednja (ki smo jo vajeni gledati v avtorskih projektih) s svojo gibko telesnostjo ustvari nekaj sugestivnih gibalnih podob na listnati preprogi v Krkinem skladišču, kjer je uprizoritev postavljena; vendar so tudi te zgolj eden izmed dekorativnih elementov postavitve. Tako funkcijo imajo tudi vse novosti, ki v sicer značilno bergerjevski mehanizem (ilustrativne videoprojekcije prizorov iz Benetk, zgodovinskih podob in citatov, lučni dizajn, kostumi Alana Hranitelja, glasba Petra Penka) vnesejo nekoliko svežega vetra: občasni vdor jahača na konju, fingirani »prenos v živo« (videoklic) Reinholda Messnerja, izdatnejša raba glasbe v živo ... Vse zgolj ilustrira osnovno poanto o večnem iskateljskem duhu človeka, utelešenem v Marcu Polu v dialogu s Kublaj Kanom.
Vendar – ali je z Bergerjevo avtarkično uprizoritveno vizijo sploh možno diskutirati? Lahko sicer zasledujemo njen način prileganja besedilu, a to utegne biti danes, ko je tekstualna predloga zgolj eden izmed elementov gradnje scenske uprizoritve in ne več njen vodilni smisel, močno sporno. Scenska de(kon)strukcija vsakršnega besedila je seveda legitimna; toda legitimno je tudi vprašanje, čemu ta de(kon)strukcija služi? Gre morda za eksperimentiranje s formalnimi postopki, za raziskovanje lastnega medija? V Bergerjevem primeru bi težko govorili o kaki drzni eksperimentalnosti. In če se morda gledalci sprašujemo, zakaj potrebujemo vedno nove, a močno podobne uprizoritve vsakokrat drugačnih besedil, ki se iztečejo v med seboj bolj ali manj enotne interpretacije, nam uprizoritev sama vrača vprašanje: zakaj pa ta potrebuje gledalce?
Predstava nas postavlja v (mentalno) povsem pasivno pozicijo: masivna raba spektakelskih sredstev, ki prekrivajo plasti besedila in dostop do njih, povsem omrtviči vsak poskus aktivne recepcije dogodka, kaj šele miselne investicije vanj. Bergerjev mehanizem je kakor ezoterični ritual, ki ne le da gledalcev ne potrebuje, ampak jih zavestno izloča. Ritual je namenjen zgolj posvečenim – kontemplativna atmosfera maše v Bergerjevih predstavah prepriča že prepričane in navduši vernike; skeptike pa kljub morebitnemu občudovanju določenih sugestivnih in ganljivih gibalno-glasbenih trenutkov, pušča zgolj – skeptične.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
