Preoblikovanje političnega prostora
Na poti k normalizaciji
Slovenske politične stranke, nastale v poznih osemdesetih, približno 100 let po nastanku svojih predhodnic, so njihove dedinje tudi po nazorski oziroma ideološki plati. Vendar moramo upoštevati, da je nanje vplivala 85-letna prekinitev obstoja strankarske demokracije. Nikakor pa ni normalizacija političnega prostora na Slovenskem samoumevna – zgodi se lahko, da bomo prešli v dolgotrajno obdobje politične nestabilnosti, ki je sicer značilna za Italijo.
Izhodišče in temelj nastanka slovenskih političnih strank po letu 1991 predstavljajo prehod v demokratično ureditev (institucionalno razsežje), gospodarska in politična kriza v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (razsežje zgodovinske krize in potrebe po njeni razrešitvi) ter razvojna stopnja slovenske družbe (razsežje modernizacije). Imajo pa politične stranke na Slovenskem precej daljšo zgodovino: Katoliška narodna stranka (pogojno jo lahko označimo za predhodnico slovenske različice krščansko-demokratske stranke) je bila ustanovljena leta 1890, Narodna napredna stranka (predhodnica slovenske različice liberalno-demokratske stranke) dve leti pozneje, Jugoslovanska socialdemokratska stranka pa leta 1895. Torej je tudi za slovenski politični prostor značilna »srednjeevropska« razporeditev političnih strank v tri tabore, med katerimi igrata vodilni vlogi krščansko-demokratska ter socialdemokratska stranka.
Tradicionalni slovenski razcepi
Politične stranke nastanejo kot posledica nacionalne in industrijske revolucije (sledim ugotovitvam Steina Rokkana in Seymourja M. Lipseta). V času nacionalne revolucije se vzpostavita dva temeljna družbena razcepa: prvi je razcep oziroma spopad med prevladujočo kulturo, v našem primeru gre za kulturo dominantnih, nemško govorečih elit, ter podrejeno slovensko jezikovno in kulturno skupnostjo. Drugi pa je razcep in spopad med centralizirajočo, vse bolj laično državo ter zgodovinsko pridobljenimi privilegiji Cerkve. Kar zadeva industrijsko revolucijo, tudi ta privede do dveh razcepov: prvi je med zemljiškimi interesi ter interesi industrijskih podjetnikov, torej razcep in spor med interesi primarnega, kmečkega gospodarstva ter sekundarnega, industrijskega gospodarstva. Drugi pa je razcep med lastniki in zaposlovalci ter najemniki in delavci oziroma razcep med interesi dela in kapitala.
Na Slovenskem so se vsi štirje razcepi vsaj deloma prelili med seboj in izoblikovali specifičen političen prostor s specifičnimi značilnostmi političnih strank, razvrščenih v katoliški in liberalni tabor ter tabor dela. Ključno vlogo pri oblikovanju vseh treh taborov sta igrali nizka stopnja modernizacije slovenske družbe in gospodarstva ter vpetost v »tujerodne« politične celote, najprej v Avstro-Ogrsko, nato pa v različice Jugoslavije, vse od Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pa do Socialistične federativne republike Jugoslavije. To pomeni, da so slovenske politične stranke po potrebi iskale zaveznike v centru trenutne državne ureditve, obenem pa je bil zmeraj znova vzdrževan razcep in spor med dominantno ter podrejeno kulturno in jezikovno skupnostjo. Tiste stranke, ki so zagovarjale interes podrejene slovenske jezikovne in kulturne skupnosti, so na ozemlju naroda tudi prevladovale; kolikor pa jim to ni uspelo, so iskale oporo v »beogradu«. Najpomembnejše dejstvo, ki ga moramo pri analizi političnega prostora na Slovenskem nujno upoštevati, pa je, da sta bila slovenska družba in gospodarstvo nemoderna oziroma »obmoderna« (izraz je utemeljil sociolog Ivan Bernik) oziroma modernizirana v sila omejenem obsegu.
Nemodernost oziroma obmodernost slovenske družbe in gospodarstva je privedla do tega, da sta bila liberalni politični tabor, ki naj bi zagovarjal interese in vrednote laičnega meščanstva ter poslovnih in finančnih krogov, prav tako pa tudi tabor dela zmeraj veliko šibkejša od katoliškega tabora. Slovenska socialdemokracija je bila zaradi nizke stopnje razvoja gospodarstva na slovenskem narodnostnem ozemlju zmeraj sorazmerno šibka (z izjemo rudarskih revirjev in katoliških delavskih organizacij), še bolj pa je bila šibka komunistična frakcija, katere delež v predvojnem političnem prostoru je bil zanemarljiv. Komunistična frakcija si je lahko prihod na oblast zagotovila samo v vojnih razmerah, kar je po letu 1940 tudi storila.
Dva katoliška in dva tabora dela
Zanimivo je, da sta bila tako katoliški kot tudi tabor dela v bistvu razcepljena na dve frakciji. V katoliškem taboru lahko govorimo o razcepu med »mahničevskim« ter »krekovskim« političnim in socialnim pristopom, v taboru dela pa o razcepu med komunističnim in socialdemokratskim. Oba skrajna pristopa, »mahničevski« in komunistični, sta bila – ali pa sta še zmeraj – glede na način svojega delovanja napadalna in v skrajnostih tudi protidemokratična. Protidemokratičnost mahničevske frakcije katoliškega tabora se je izkazovala v načinu delovanja slovenskih cerkvenih elit, ki je končno privedel do zavezništva z nacistično Nemčijo, protidemokratičnost komunistične frakcije tabora dela pa je končno privedla do zavezništva z nič manj totalitarno in brutalno socialistično Sovjetsko zvezo. Kar zadeva komunistično frakcijo, je ta svojo prevlado v nizkomodernizirani družbi, ki ni premogla omembe vrednega deleža industrijskih delavcev, vzpostavila pozneje, v času druge svetovne vojne. Komunistična frakcija je lahko oblast osvojila le s pomočjo terorja in z vojaško silo. Po letu 1945 je svojo prevlado utrdila tudi na formalni ravni, obenem pa je začela z intenzivnim procesom industrijske modernizacije, ki je sploh ustvaril telo, v imenu katerega je prevzela oblast.
Opozarjam tudi na to, da predstavlja »krekovstvo« tisto osnovo, na kateri bi zrasla slovenska krščanska demokracija, če bi ne prišlo prevzema oblasti s strani komunistične frakcije tabora dela.
V nadaljevanju bom poskušal orisati slovensko politično areno po letu 1991, ko sta bila vsaj na formalni ravni ponovno vzpostavljena politična demokracija in kapitalizem. V tem obdobju bi se lahko, tudi na osnovi zgodovinskih nastavkov, vzpostavili krščansko-demokratski, liberalni in socialdemokratski tabor slovenske politike. S tem bi se politični prostor v Republiki Sloveniji tudi dejansko moderniziral in normaliziral. Vendar se to ni zgodilo, pač pa sta ponovno prevladali obe radikalni frakciji katoliškega tabora in tabora dela. Ta prevlada vztraja še danes in šele v zadnjem letu se kažejo nastavki, ki bi lahko omogočili njun zaton in normalizacijo ter modernizacijo političnega prostora na Slovenskem. Vendar srečen izid tega procesa nikakor ni samoumeven.
Rdeče in črno po slovensko
Menim, da je upravičena ocena, da smo imeli doslej na Slovenskem opraviti z mehko različico totalitarizma. Totalitarizem opredeljujem kot ureditev, v kateri dominanten nosilec moči obvladuje vse sektorje družbe, torej ne le političnih procesov in politične arene, temveč tudi gospodarstvo, državno in lokalno (samo)upravo, medije, izobraževalni sistem in civilno družbo. O tem, kako daleč nazaj seže totalitarizem na Slovenskem, je mogoče razpravljati. Glede na to, da je na tem mestu govora o ponovnem vzniku demokracije in političnih strank, pa se bomo omejili na obdobje po letu 1991. To je tudi obdobje, ki ga lahko označimo kot »obdobje mehkega totalitarizma«. O mehkem totalitarizmu lahko govorimo zato, ker si dominantne politične stranke tabora dela ter SDS kot stranka, ki obvladuje katoliški tabor (o liberalnem na tem mestu ne bom govoril, ker je izjemno šibek), delijo vse sektorje družbe v skladu z načelom moči (pri prilaščanju in vplivanju sodelujejo tudi druge, manjše stranke, vendar v manjšem obsegu). Tisti del akterjev iz politične arene, gospodarstva in ostalih sektorjev družbe, na katere dominantne politične stranke nimajo vpliva, je zelo majhen in potisnjen na obrobje družbenega dogajanja.
Da lahko delovanje tistih političnih strank, ki jih lahko na Slovenskem umestimo v tabor dela oziroma slovenske »levice« oziroma »rdečih«, označimo za mehko totalitarno, o tem ne more biti dvoma. Pripadniki tega tabora so po letu 1991 obdržali ključne pozicije v političnem, gospodarskem, finančnem, upravnem in izobraževalnem ustroju države. Prav tako so pripadniki tega tabora obvladovali in še obvladujejo delovanje vseh ključnih medijev. Novinarji, ki so temu taboru tako ali drugače zavezani, izvajajo samocenzuro, nezavedno ali zavedno se podrejajo diktatu slovenske različice manihejstva, v okviru katere zavračajo vse, kar je »kapitalistično, »neoliberalno«, »desno« ali »črno«. V tistih primerih, ko s svojim delom ogrožajo interese lastnikov medijev in z njimi povezanih interesnih skupin, so njihovi prispevki tudi dejansko cenzurirani. Nobenega dvoma ni o tem, da so pripadniki elit frakcije dela izvedli veliko izčrpavanje gospodarskega in finančnega sistema, ki je potekalo v zadnjih dveh desetletjih, in igrali ključno vlogo v procesih razkrajanja državnega aparata. Vendar krivde za izčrpavanje gospodarskega in finančnega sistema ter razkroj državnega aparata ne moremo pripisovati le »levim« strankam, interesnim skupinam in elitam, temveč so v tem procesu sodelovale tudi stranke »desnice«.
Kar zadeva katoliški tabor oziroma stranke slovenske »desnice«, so zadeve bolj zapletene. Ključno vlogo v katoliškem taboru igra SDS, ki si prilašča tudi krščansko demokracijo, čeprav je po vsebinski plati daleč od tega, da bi svoje delovanje lahko enačila z delovanjem sodobnih evropskih krščanskih demokracij. Zanimivo je, da je usmerjanje transmisijskih organizacij, ki so podrejene SDS, veliko bolj agresivno kot usmerjanje, ki ga izvajajo akterji iz tabora dela. Stranki SDS sta brez dvoma strogo zavezana vsaj dva tiskana medija, željam SDS je zavezan tudi ključni katoliški časopis. Prav tako kot »leve« stranke je SDS imela in še ima precejšen vpliv v nadzornih svetih in upravah vrste paradržavnih podjetij ter vsaj ene velike državne banke. SDS-u je zavezan Zbor za republiko, ki velja za organizacijo civilne družbe, poleg tega pa je mu zavezano tudi vodstvo slovenske Katoliške cerkve. To ostaja, prav tako kot v času pred drugo svetovno vojno, glede na način razmišljanja o političnem prostoru in družbi še zmeraj »mahničevsko«. Pred dobrobit vernikov in celotne družbe namreč postavlja svojo željo po moči. O tem, da je tudi delovanje SDS »mahničevsko«, ni nobenega dvoma. Rečemo lahko, da je, izhajajoč iz opredelitve totalitarizma, SDS manj mehko totalitarna kot frakcija, ki prevladuje na strani tabora dela.
Posledice delovanja obeh dominantnih frakcij znotraj katoliškega tabora ter tabora dela so izrazito negativne. Ne le, da je raven konkurenčnosti slovenskega gospodarstva izjemno nizka in da celotna družba z izjemo ozkega kroga elit postopoma tone v vse večjo revščino, stopnja zadovoljstva z demokracijo ter zaupanja v demokratične institucije ter institucijo Cerkve je izjemno nizka. Nižja skorajda ne more biti. Kar zadeva poslovne prakse Cerkve, so te privedle do bankrota mariborske nadškofije.
Nosilci in rušilci normalizacije
Poudariti želim, da zgolj krščanska demokracija premore – glede na zgodovinsko tradicijo, odnos do družbe, način delovanja ter stopnjo modernizacije slovenske družbe – potencial za normalizacijo političnega prostora v Republiki Sloveniji. Zgolj slovenska krščanska demokracija namreč premore potencial za odmik od praks mehkega totalitarizma. Da je tabor dela v razsulu, o tem ni nikakršnega dvoma. Fragmentacija na levem polu slovenske politike je popolna, vzrok zanjo pa predstavlja izguba identitete. Zato ta pol slovenske politike zmeraj znova išče »mesijo«, ki naj ga odreši. Če je na prejšnjih volitvah mesijo predstavljal Zoran Janković, jo na sedanjih hočeš nočeš predstavlja Miro Cerar. Rešitev za ta tabor bi predstavljal vznik pristne socialdemokratske stranke. Vendar je kaj takšnega nemogoče, med drugim zato, ker je tabor dela zmeraj obvladovala komunistična frakcija. Poleg tega pa je vodstvo Zveze svobodnih sindikatov, ki bi lahko predstavljali zametek slovenske socialdemokracije, v zadnjih dveh desetletjih delovalo izjemno kratkovidno, nestrateško in brez-umno. Liberalni tabor je, zaradi visokega deleža gospodarstva, ki ostaja v večji ali manjši meri v lasti države oziroma političnih strank ter interesnih skupin, obsojen na politično marginalizacijo.
Vendar imamo težave tudi na strani »krekovske«, krščansko demokratske frakcije katoliškega tabora. Težava je predvsem ta, da v tem taboru prevladuje SDS, ki uporablja specifične metode, s pomočjo katerih ohranja svojo prevlado, obenem pa z aktivno pomočjo vodstva slovenske Cerkve onemogoča, da bi prišlo do normalizacije katoliškega tabora. Elita slovenske Cerkve je brez dvoma soodgovorna za razmere v družbi, državi in vsaj deloma tudi gospodarstvu. V bistvu SDS v navezi s cerkveno elito sistematično onemogoča, da bi na Slovenskem prišlo do nastanka moderne krščanske demokracije, da bi nad »mahničevstvom« končno prevladalo »krekovstvo«.
Sovraštvo in ničelna vsota
Pred nekaj meseci je eden od cerkvenih dostojanstvenikov izjavil, da v slovenski Cerkvi vlada zlo. V bistvu pa zlo in sovraštvo vladata tudi v mentaliteti povprečne Slovenke in Slovenca. Zlo in sovraštvo sta del naše politične kulture – našim sovražnikom, najsi bodo »levi« ali »desni«, »partizani« ali »domobranci«, »pomladneži« ali »komunisti«, »ateisti« ali »klerikalci«, »socialno-državneži« ali »neoliberalci« ..., ne priznavamo človečnosti. S tem nam je dovoljeno, da z njimi brez milosti obračunavamo. Vendar se moramo v Republiki Sloveniji dokončno odreči tovrstnega manihejstva. To (v sociološkem smislu besede) izhaja iz mentalitete igre ničelne vsote, ki prevladuje v predmodernih družbah. V teh družbah velja, da je kolač, ki si ga deli prebivalstvo, zmeraj enak – če si več prilasti eden, potem za drugega ne ostane nič. In če prevlada ena politična frakcija, potem bo druga ostala brez vsega. Zato je domnevno nujno, da se vsi pridružimo enemu ali drugemu taboru, ker bomo sicer mi sami in naši otroci ostali lačni in bosi ... Več kot nujno je, da se končno odrečemo mentaliteti zla in sovraštva. Še prej pa se morajo tovrstni mentaliteti ter praksam odreči naše elite.
Poudarjam in ponavljam, da predstavlja zgolj krščanska demokracija tisti temelj, na podlagi katerega bi lahko prišlo do normalizacije in modernizacije političnega prostora v Sloveniji. Če se krščanska demokracija na Slovenskem ne bo utrdila, potem smo obsojeni na dolgotrajno obdobje politične nestabilnosti, ki nas bo spremljalo več desetletij. Končno želim poudariti, da se zavedam vsega zla, ki ga je Slovenkam in Slovencem prinesla komunistična frakcija po letu 1941. Vendar se proti zlu ni mogoče boriti z istimi sredstvi, kot jih uporabljajo nosilci zla.
_
Dr. Urban Vehovar je sociolog, docent na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014