Civilna družba - ali jo imamo?
V primežu kulturnega boja
26. 01. 2011
Problemi civilne družbe v današnji Sloveniji so v veliki meri problemi delovanja demokratičnih institucij, elitam pa je v interesu, da so te institucije instrumentalizirane za uveljavljanje njihovih interesov, »levih« in/ali »desnih«.
»Tako včeraj kot danes ostajajo levo-liberalni krogi ujeti v krog sovraštva in nezaupanja, zamejeni v okvire kulturkampfovske mentalitete, ki jim do kraja zamegljuje razum. Seveda, o tem ni nikakršnega dvoma, desno-konservativni krogi niso prav nič boljši.«
Na tem mestu ne bom govoril o zbirokratizirani, deformirani civilni družbi, ki je bila v okviru Evropske unije vzpostavljena v zadnjih dvajsetih letih, pač pa o civilni družbi, ki vzpostavlja in zagovarja demokratično ureditev.
Zgodba o civilni družbi na Slovenskem je v bistvu zgodba o zatonu demokracije v Republiki Sloveniji. Pristne civilne družbe, ki bi zagovarjala demokratično ureditev, v tem prostoru niti nikoli ni bilo. Kajti civilne družbe brez sprejetja demokracije kot vrhovne vrednote in edinega delujočega okvira uravnavanja oblasti v sodobnih družbah preprosto ni. Tukaj sta do konca zgrešila oba tabora slovenske politike, »levi« in »desni«. Oba sta zlorabila tisto, kar imenujemo civilna družba, ker nikoli nista resno jemala demokratične ureditve.
Seveda, spomnim se druge polovice osemdesetih let ter številnih gibanj, ki so se v tistem času pojavila na Slovenskem. Spomnim se ekološkega gibanja, gibanja za pravice istospolno usmerjenih, tudi cele vrste gibanj, ki so bila v svojem bistvu politična in so se pozneje preobrazila v politične stranke. In, seveda, spomnim se glasbe, delovanja Radia Študent, festivala Druga godba, Laibachov in vsega sorodnega brstenja, ki je naznanjalo prihod novega okvira razumevanja družbe, politike in gospodarstva. Vendar je ostalo zgolj pri tem, pri nikoli udejanjenem naznanilu.
Na žalost si je politika prilastila prostor civilne družbe. Levo prilastitev simbolizira nastanek Foruma 21, desno prilastitev pa Zbor za republiko. Tako za »leve« kot za »desne« predstavlja demokracija zgolj izgovor, ki omogoča prilaščanje oblasti ter z oblastjo povezanih privilegijev. Tukaj so bili in so »desni« celo malce manj pohlepni, ali pa se njihov pohlep ni udejanjil v polni meri. Imeli so to nesrečo, da niso obvladovali tistih mehanizmov, ki so bili – in so še vedno – prilaščevalno orodje v rokah »levih« oligarhij. Vendar, v to sem prepričan, bi v primeru, ko bi bili na mestu »levih«, »desni« ravnali prav tako pohlepno. Razlika med enimi in drugimi je, na žalost, zgolj v tem, koliko so si v zadnjih dvajset letih prilastili.
»Opozoriti velja, da civilnodružbeno delovanje ni nujno dobrohotno, lahko je tudi izrazito sovražno, ogroža lahko ranljive skupine ljudi, na primer priseljence, manjšine ter istospolno usmerjene.«
Lahko bi rekli, da so bili »desni« intelektualci in elite demokratičnemu projektu celo bolj naklonjeni kot »levi«. Slednji niso nikoli razvili pomembnejše misli o demokraciji, medtem ko sta demokratičen projekt smiselno zagovarjala vsaj Ljubo Sirc in Jože Pučnik. Liberalna akademija, na primer, predstavlja primer dometa »leve« inteligence. Sicer je levo-liberalna inteligenca zagovarjala človekove pravice, vendar nikoli ni zagovarjala demokracije, kot ni nikoli obsodila kleptokracije levo-liberalnega bloka slovenske politike. Tako včeraj kot danes ostajajo levo-liberalni krogi ujeti v krog sovraštva in nezaupanja, zamejeni v okvire kulturkampfovske mentalitete, ki jim do kraja zamegljuje razum. Seveda, o tem ni nikakršnega dvoma, desno-konservativni krogi niso prav nič boljši.
Pomenljivo je, da so člani levo-liberalnega bloka slovenske civilne družbe – ali pač politike – takoj po vzpostavitvi državnega okvira ter vzpostavitvi nove politične in gospodarske ureditve brez težav prestopili v politiko in gospodarstvo. In tam so obogateli, medtem ko je v sferi civilne družbe zazevala praznina. Spomnite se Igorja Bavčarja, njegove poti od Odbora za človekove pravice do Istrabenza. Vendar je Bavčar zgolj simbol neke skupine, njenega delovanja v sklopu »civilne družbe« in njenega razumevanja človekovih pravic ter demokracije. Z Janezom Janšo ni nič bolje. Od prizadevanj za osamosvojitev Slovenije je prešel v politično sfero, kjer deluje v nasprotju z načeli, ki vzpostavljajo civilno družbo, poskuša jo namreč instrumentalizirati v politične namene. Zanj so civilnodružbena prizadevanja legitimna zgolj dotlej, dokler potrjujejo njegov nazorski in mentalni okvir. Tudi kar zadeva demokracijo, ima Janša izjemno velike težave z razumevanjem vloge sodstva in mehanizmov nadzora oblasti. Zanj je oblast legitimna zgolj dotlej, dokler oblastne mehanizme zasedajo njegovi simpatizerji ali pa člani njegove stranke.
Več kot očitno je, da predstavlja politično umeščanje intelektualcev, tako »levih« kot »desnih«, enega od ključnih problemov civilne družbe na Slovenskem. Ti se brez zadržkov predajajo ali prodajajo enemu ali drugemu taboru slovenske politike. Zato vse doslej v tem prostoru ni bil vzpostavljen avtonomen diskurz, ki bi vztrajno in smiselno zagovarjal demokratično ureditev, pravno državo ter človekove pravice.
Negativni potencial civilne družbe
Opozoriti velja, da civilnodružbeno delovanje ni nujno dobrohotno, lahko je tudi izrazito sovražno, ogroža lahko ranljive skupine ljudi, na primer priseljence, manjšine ter istospolno usmerjene. Tukaj se konča referendumska pravica odločanja oziroma volja ksenofobičnega dela prebivalstva deluje v nasprotju z ustavnimi določili. Na to dejstvo opozarjam, ker bo v sedanjih razmerah, ko se v Sloveniji vse bolj uveljavlja brezvladje, gotovo prišlo do bolj ali manj spontanega samoorganiziranja posameznikov, ki bodo našli samosvoje odgovore na nastali položaj. Brez dvoma bodo ti odgovori tudi neprimerni, ksenofobični in populistični. Nanje se bodo pripele slovenske politične stranke, da bi ponovno vzpostavile svojo legitimnost. V bistvu se bomo ponovno srečali s politično prilastitvijo civilnodružbenih spodbud. In narava te polastitve bo protidemokratična in protiustavna.
Poudarjam, da civilne družbe in človekovih pravic ni mogoče razumeti izven okvira demokratične ureditve in da so težave civilne družbe v Sloveniji v bistvu težave, s katerimi se sooča slovenska inteligenca. Šele takrat, ko bo slovenska inteligenca odstopila od prilizovanja političnim elitam, bo končno vzpostavljen okvir, v katerem bo sploh mogoče govoriti o vzdržni demokraciji. Na žalost pa postaja nedemokratičnost slovenske intelektualne, politične in gospodarske elite dvajset let po osamosvojitvi vse bolj očitna.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
