Najboljši na svetu? Ja!
Letošnjemu Ljubljana Festivalu se je še enkrat po odisejsko uspelo prebiti skozi (programsko) ožino Scile in (finančne) vrtince Karibde do dostojnega zaključka s koncertom Kraljevega orkestra Concertgebouw iz Amsterdama. V danih okoliščinah, ko festival ni več deležen pomoči države, kakor da bi šlo za neko lokalno prireditev in ne za vodilni (tudi z mednarodnim ugledom) slovenski festival, je gostovanje ansambla, ki je že leta v konici najboljših med najboljšimi, producentski podvig. A ne brez razloga – s tem koncertom se nam je namreč zgodil praznik glasbe, absolut poustvarjalnega artizma.
In kaj je pri njem tako posebnega, da ga je leta 2008 mednarodna žirija kritikov izbrala za »the world’s greatest orchestra«, postavila pred nedotakljive ikone, Berlinsko (2.), Dunajsko (3.) ali Newyorško filharmonijo (12.)? Čeprav gre le za odtenke odličnosti, bi razlike lakonično lahko strnili v eno besedo: identiteta! Pri tem gre za več dejavnikov, od koncertnih nastopov in posnetkov do odnosa do lokalnega okolja in razvoja ter ohranitve blagovne znamke v zaostrenih odnosih globalne glasbene hiperprodukcije, ki jih je upoštevala tudi žirija. V prvi vrsti je, seveda, bistvo; fenomenalna igra orkestra kot celote in sijajnih glasbenikov – do zadnjega posameznika, pri kateri (ob tehnični popolnosti, ki je pri takšnih orkestrih že samoumevna) je v jedru drugačnosti idealno, tako po segmentih orkestra kot fizikalno uravnovešen, poln, topel, kameleonsko barvit zven. Ta ga loči od vseh drugih vrhunskih orkestrov, tudi od sijajnega leipziškega orkestra Gevandhaus, ki ga prav tako odlikuje prepoznaven zven, vendar na drug način.
Ni težko – vse je pač št. 1
Tehnicistično povedano: če so drugi sijajni orkestri na ravni stereofonije, orkester Concertgebouw doživljamo kot kvadrofonijo. Samosvoja globina interpretacij, svežina poustvarjalne orkestrske govorice in pristno dojemanje orkestrske igre kot imanentno kolektivnega dejanja, ki jih je čutiti tako rekoč pri vsakem taktu, so tudi značilnosti tega ansambla, ki jih na tej ravni ni opaziti tudi pri nekaterih najbolj razvpitih orkestrih. Temu bi lahko dodali še nagnjenost, če ne že strast po virtuoznosti, ki dobesedno izžareva med njihovo igro, kar je prevladovalo tudi v Ljubljani – od izbire del do njihove zvočne upodobitve. Z njo je v posredni navezi tudi neobremenjeno, a vztrajno sledenje k najvišjim interpretativnim ciljem in aktualnim glasbenim tokovom, med drugim že od prvih let obstoja (in legendarne pristne povezave z Gustavom Mahlerjem in odtlej s sodobniki) tudi novi ustvarjalnosti in novim izkušnjam, kar je orkestru omogočilo izjemno obsežen repertoar.
Ob tem je treba izpostaviti tudi nenavadno odzivnost do sodobnih tehnologij na področju glasbene produkcije in metodologij delovanja na področju populariziranja glasbe in razvoja (lastnega) občinstva: s spremljanjem navad in pričakovanj (koncertnih in diskofilskih) ljubiteljev glasbe in spodbujanjem žive komunikacije z njimi. Concertgebouw ne počiva na lovorikah! Vselej so bili odprti do novih tehnologij in pri tem prehodili dolgo, impresivno pot od prvih tonskih snemanj do novega videomagazina, ki naj bi izhajal šestkrat letno (iPad in iPhone, RCO Editions), kar so predstavili minulo leto ob 125. obletnici delovanja.
Kako so pri vsem tem bili in so še danes uspešni, ponazarjajo najvišje ocene za dosežke pri tonskih zapisih: med najboljšimi petimi posnetki na svetu je že omenjena žirija na prvo mesto postavila posnetek tega orkestra z Marissom Jansonsom (simfonični pesnitvi Richard Straussa Alpska simfonija in Don Juan). Kot kuriozum naj omenim še to, da je na isti lestvici zasedel peto mesto že zgodovinski posnetek Šostakovičeve Simfonije št. 4 nizozemskega dirigenta Bernarda Haitinka (1929), resda s Čikaškim simfoničnim orkestrom, je pa Haitink vodil Concertgebouw skoraj tri desetletja (do 1988). Kako dolga je senca snovalcev in ustvarjalcev fenomena Concertgebouw orkestra! Vendar, pri vseh njih, vključno z aktualnim šefom dirigentom Jansonsom, ni zaznati puhlega zvezdništva.
Pri posebnostih tega orkestra ne gre spregledati še ene pomembne podrobnosti, dvorane, po kateri je orkester poimenovan (Concertgebouw, »koncertna stavba«) v kateri delujejo od samega začetka in se ponaša z najboljšo akustiko na svetu, kar je zagotovo pripomoglo k razvoju tako dognane estetike zvoka. No, marsikaj od naštetega posedujejo tudi drugi orkestri, pa vseeno ne dosegajo te ravni. Zakaj se je prav njim uspelo zavihteti tako visoko? Odgovor bi znal biti v sinergijah pregovorno trdožive nizozemske mentalitete, brezkompromisni viziji, dolgoročnemu zastavljanju in uresničevanju ciljev, pri čemer pa je bil brez dvoma odločilen – ali po sreči, naključju ali pameti niti ni toliko pomembno – izbor imenitnih glasbenikov in ljudi, ki so vodili orkester; od prvih, Villema Kesa (1888–95) in Villema Mengelberga, ki je orkestru »poveljeval« kar pol stoletja (1895–1945), prek Eduarda Van Beinuma in Bernarda Haitinka (1945–1985), do Riccarda Chaillyja (do 2004) in aktualnega Marissa Jansonsa (skupaj le šest v 125 letih!), ki so si preudarno, kakor nekronane (glasbene) glave sledili po načelih dedovanja prestola, kar je zagotovo bistveno vplivalo na ustvarjanje stabilnega okolja, ugodnega za trajno umetniško rast ansambla. Orkester so s stalnimi gostovanji seveda plemenitili tudi drugi dirigenti, Pierre Monteux, Eugen Jochum, George Szell, Kiril Kondrašin, Nikolaus Harnoncourt … Za vsemi so ostale serije vrhunskih posnetkov.
Vsebinsko trdno zvezan in zelo zahteven spored (pred tem izveden na Edinburškem festivalu) z Variacijami na Haydnovo temo Johannesa Brahmsa, zgodnjo Simfonijo št. 1 devetnajstletnega dijaka Dmitrija Šostakoviča in s Koncertom za klavir in orkester v G-duru ter suito št. 2 Dafnis in Hloa Mauricea Ravela so nizozemski gostje pod taktirko mojstra Jansonsa izvedli v veličastnem ekspresivnem loku z enkratno energijo, eleganco, bleščeče do lesketa. Z lucidnim branjem Brahmsovih variacij, od blagozvočne uvodne teme skozi osem variacij do zaključne (händlovsko širne) passacaille, vseskozi prežetimi pulzirajočimi ritmi, izmenjavami homofonije in subtilnih disonanc, je Jansonsu uspelo doseči sprotno prepoznavnost teme, zlitino liričnosti in mojstrske igre, izrazno pa razsežnosti čudovite dvoumnosti med Brahmsom in skozi teksturo pogosto prebijajočim duhom Beethovna. Kot poganjek slovite ruske šole, »brušen« pri legendah Hansu Swarovskem in Herbertu von Karajanu, ne nazadnje kot asistent Jevgenija Mravinskega (dolgoletnega šefa dirigenta Leningrajske filharmonije), se je Jansons predstavil kot sijajen tolmač Šostakovičevega še oblikujočega se enigmatičnega sveta (neo)klasike in avantgarde, tankočutne ironije, ustvarjalca samosvoje zvočne pokrajine, pletenja tenkih nitk melodike, paradoksa sozvočij in disonanc, hudomušnega ugankarstva, humorja in nostalgije, ki skladatelja nikoli ni zapustila. Razlika med Jansonsovo interpretacijo in vsemi drugimi se kaže v novih plasteh sporočilnosti dela, bolj izostreni govorici in brzdani silovitosti, ki se postavlja v bolj kot ne rahlo iztirjen, grotesken kontekst. Po nedavni odlični izvedbi Pête Šostakovičeve simfonije s Slovensko filharmonijo in z dirigentom Vladimirjem Fedosejevom se je na odru Gallusove dvorane zgodila še nepozabna interpretacija Prve!
Kot solist je nastopil Jean-Yves Thibaudet, pianist samosvojega, impresivnega glasbenega habitusa, odličen interpret Ravela; mojster glasbene dramaturgije, enormne prožnosti med subtilnim in impulzivnim ter smiselno virtuozne igre. Izvedba Ravelove suite Dafnis in Hloa je do konca odprla paleto neštetih interpretativnih zmožnosti orkestra Concertgebouw, predvsem enkratne sposobnosti glasbenega opisovanja in tonskega slikanja same fabule te suite, pa dinamično rahločutnost, sočasno širokopoteznost in filigransko poglobljenost fraziranja in, seveda, neprekosljiv Ton, ki se pri tem orkestru izpisuje z veliko začetnico! Za odru prijaznim, nekoliko zadržanim likom maestra Marissa Jansonsa se skriva zagotovo ena najbolj impresivnih dirigentskih osebnosti našega časa! Za dirigentskim pultom je racionalen, nič teatralen, toda zato toliko bolj presunljiv pri učinkih, globoko v skrivnostih glasbe. Komaj verjetno se zdi, da je poleg orkestra Concertgebouw tudi šef dirigent orkestra Bavarskega radia (šestega na že omenjeni listi svetovnih orkestrov), kjer ima pogodbo do avgusta 2018, orkester Concertgebouw pa bo po koncu te sezone po enajstih letih prepustil nasledniku. Ostal bo »žamet godal in zlato trobil« …
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014