Gradišnikova Portugalska
Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo (Strogo zaupno na Portugalskem). Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 398 str., 29,95 €
16. 09. 2014
Potopise Branka Gradišnika smo si zapomnili po pisateljevem samosvojem dojemanju žanra, ki je bržkone rojen iz avtorjeve izjave, da se je odločil napisati knjigo, kakršno si je »že od nekdaj želel brati«. Izjava se sicer navezuje na prvo delo serije potopisov, v javnosti dobro sprejete knjige Strogo zaupno na Irskem, vendar pa bi jo prav lahko zapisali tudi ob njegovi najnovejši knjigi – vsaj kar se posebnega pristopa tiče.
Gradišnik se ne zadovolji z golim opisom poti, ki bi mu nato pridodal kakšno anekdoto, osebni vidik in kopico (suhoparnih) zgodovinskih podatkov, temveč se rade volje na dolgo in široko razpiše o dogodivščinah s svojim psom Ferrisom, takšnih ali drugačnih diplomatskih zankah, ki so posledica dela njegove žene – slovenske ambasadorke na Portugalskem, ter o raznih malenkostih, ki se pač nujno dogajajo ob nenehnih selitvah. V opisovanju dogajanja z nekoliko dlakocepskim pristopom in močno humorno noto lahko bralec vidi svojevrstno podobnost s pristopom ustvarjalcev serije Seinfeld.
Tisto, kar dodatno začini potopis, je izrazita radovednost in razgledanost pripovedovalca. Po eni strani ga sicer zanima osrednji predmet potopisa: gastronomija, zgodovina, vsakodnevne navade na Portugalskem. Po drugi pa tudi vse tisto, kar mu pade na pamet in je tako ali drugače povezano z njegovim osebnim izkustvom na potovanju: tehnike pri biljardu, značilnosti borderkolijev in degujev, razlaga delovanja posebnega hišnega alarma ... vse to pa je tudi skrbno podkrepljeno z raznimi dodatnimi viri, na katere je (radoveden) bralec vselej skrbno napoten.
V tem smislu je pred nami potopis, ki razkriva vse kaj drugega kot turistične napotke za obravnavano državo in ga bržkone ne bi vzeli na pot. Zdi se, da je tisto, kar se zares izkristalizira, kar nekakšna realnost našega življenja iz dneva v dan, ki smo ga večkrat primorani preživljati ob zoprnih opravkih ali pa se v njem, kakopak, ukvarjamo s povsem posvetnimi stvarmi.
Zastavek potopisne zgodbe je povrh vsega takšen, da ima lahko z njegovo pomočjo avtor dober vpogled na trenutne politične razmere v Sloveniji in drugih evropskih državah ter s tem vstopa v vlogo družbenega in političnega komentatorja, ki pa svojega poslanstva ne opravlja neposredno. Osnova temu so seveda slovensko-portugalski diplomatski odnosi, ki jih definirata odvisnost od Evropske unije in spopadanje s krizo. S pomočjo teh izhodišč lahko avtor med državama išče lastnosti, ki si jih delita na evropskem političnem parketu.
Raznorodnost tematik pa tudi pristopov, ki se gibljejo vse od dnevniških zapisov in kolumn do parodij na znanstvene prispevke, pa hkrati ruši trdno strukturo knjige, ki tako na trenutke daje vtis arhiviranja (pre)različnega materiala. Nekonsistentnost dodatno ruši videz samozavedanja, da pred pisateljem ne nastaja klasičen potopis, katerega značilnosti pa se vsake toliko časa vendarle pojavijo, posebno izdatno v zadnjih poglavjih knjige, ko smo priča popotovanju po Azorih kot bralci tipičnega potopisa. Avtor to potezo utemelji s tem, da je ta pristop mogoč šele na tem mestu, po ukinitvi veleposlaništva in prenehanju ženinega službovanja ter posledičnem povečanju prostega časa in pospešenem popotovanju. Tak zaključek sicer vzpostavi prevpraševanje potopisa kot žanra, kar je gotovo dobrodošel pristop, vendar pa hkrati vendarle deluje nekoliko rokohitrsko in le potrjuje sum, da je v ozadju želja, da bi šlo za knjigo, v kateri se naj znajdejo najrazličnejši teksti, ki se avtorju zdijo zanimivi, vendar ne nujno relevantni.
A iskati način, kako neko državo ali potovanje predstaviti objektivno, tako kot bi jo lahko ob tamkajšnjem bivanju doživel kdorkoli, bi bilo brezplodno. S tem bi izničili osebno noto besedila pred seboj, predvsem pa bi mu odvzeli bežanje iz okvirov nekega žanra in posledično dodano vrednost. Slednjo pa ima delo prav tam, ko sega na širše zvrstno področje in vzpostavlja Gradišnikovo Portugalsko, pa tudi če se ta kdaj pa kdaj odvija v Ljubljani ali na poligonu za agility.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
