Igra o radijski operi
Gian Carlo Menotti: Zmikavt in stara devica. Dirigent Simon Dvoršak, režija Nana Milčinski. Slovensko komorno glasbeno gledališče v sodelovanju s Cankarjevim domom, Linhartova dvorana, 5. 11. 2014
13. 11. 2014
Tokratna uprizoritev Menottijeve radijske opere, ki jo je na oder Cankarjevega doma postavila Nana Milčinski, je po Telefonu že drugo njegovo delo, ki ga je izvedla omenjena operna skupina. Nastalo je leta 1939, v času popolne dominacije radia kot medija, pol leta po zgodovinski radijski adaptaciji novele Vojna svetov H. G. Wellsa, ki jo je uresničil Orson Welles.
Menottijeva opera seveda ni segla tako visoko, kaj šele povzročila splošnega razburjenja občinstva kot Wellesova radijska drama, je pa hitro osvojila glasbeno občinstvo in z manjšo adaptacijo kmalu zaživela tudi na odrih. Pričujoča uprizoritev je zasnovana kot hibrid radijskega in gledališkega medija. V tem smislu ne izstopa kaj dosti iz množice dosedanjih inscenacij, samosvojost pa kaže v detajlih, v načinu prepletanja dveh medijev. Potem ko je režiserka uvodoma dogajanje postavila v studijski prostor radia, je radijskega napovedovalca zamenjala s projekcijo napovedi posameznih prizorov v ozadju odra in omogočila sočasno žlobudranje izvajalcev na odru in studijske režije, ki domnevno vodi dogodek. Medtem pa je kar z izvajalci na hitro in domiselno (z minimalističnem pristopom k mizansceni, izrisom tlorisa, postavitvijo nekoliko vogalnih opek, cvetličnih lončkov in dvoriščne vrvi za sušenje perila) zakoličila notranjost in zunanjost doma premožne ugledne stare device, Miss Todd, s tem pa tudi določila prostor komunikacije igre; z avtomatom za hitro prehrano in pijačami ironično namignila na tehnicizem in navade okolja od kod prihaja zgodba. Komorni ansambel je kakor v snemalnem studiu namestila ob solistih in mu namenila nekoliko stereotipnih diskurzov. Bolj zahtevnih posegov, denimo obuditve vzdušja okolja in časa, v katerem je nastalo delo, h kateremu so se občasno zatekli nekateri ustvarjalci, ni bilo. Vpletanja izvirne govorice na simbolni ali ravni stereotipov v okviru samega libreta, ki ga je dokaj posrečeno poslovenil Janez Usenik, prav tako ne.
»Zaradi preproste formalne zgradbe, konservativne tonalne strukture in bolj prijazno tekoče kot posebej zahtevne ritmike, zanese izvedbo Menottijevih del pogosto na tanek led zabavnoglasbene interpretacije.«
V gledališkem listu je delo podnaslovljeno kot groteskna operna kriminalka v enem dejanju. Toda kar se tiče takšne opredelitve dela – spričo dosežene dinamike, ki se brez zadostne pikro humorne potence groteske kaže zgolj kot filigransko spleten režijski klobčič –, pričujoča uprizoritev (kljub nekaterim odrskim presežkom) ni dosegla ravni, na kateri bi se Menottijeva zgodba docela sprostila. K temu so, ne glede na zglajenost igre, pripomogli tudi premalo razčlenjeni liki zgodbe; rahlo operno toga in značajsko bleda igra Vlatke Oršanić kot Miss Todd in bolj posladkana kot pretkana podoba Laetitie Katje Konvalinka. Nedodelanost značajev likov pa je bila manj opazna pri vlogi »požigalne« sosede gospodične Pinkerton, ki jo je interpretirala Rebeka Radovan, in stereotipno zaigranem liku berača Boba, ki ga je ustvaril Rok Bavčar.
Čeprav je delo bilo namenjeno predvsem »slušnemu mediju« (radiu), solistom, razen kratke koloraturne eskapade Laetitie, ki za trenutek izstopi iz celote in je zgolj sama sebi namen, ter dveh liričnih arij (Laetitia, Bob), ne postavlja posebno velikih vokalnih nalog, terja pa slogovno drugačen pristop, kateremu so dobro pripravljeni protagonisti bili kos; z vokalno čistim nastopom Vlatke Oršanić, s solidno interpretacijo Rebeke Radovan, ki ji je tovrstna vokalna struktura očitno bližja od velikih opernih vlog, z natančnostjo (tudi pri koloraturah) Katje Konvalinka, ter vokalno sproščenim nastopom baritonista Roka Bavčarja. Zaradi preproste formalne zgradbe, konservativne tonalne strukture in bolj prijazno tekoče kot posebej zahtevne ritmike, zanese izvedbo Menottijevih del pogosto na tanek led zabavnoglasbene interpretacije, kar je bilo čutiti tudi tokrat pri instrumentalni spremljavi, ki je pod kapelniško naravnano taktirko Simona Dvoršaka sicer stekla gladko, a tudi brez pristnega navdiha in zadostne impulzivnosti.
Pogledi, let. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
