Od zatohlega undergrounda do neskončne reke
Pink Floyd: The Endless River. Parlophone & Columbia Records, 2014
08. 12. 2014
»Mislim, da smo uspešno povzeli vse, kar je ostalo. Domnevam, da je to – to!« so bile zadnje besede Davida Gilmourja, s katerimi je na svoji rečni barki pospremil izid albuma The Endless River.
Če je verjeti besedam, so izstavili račun svoji preteklosti in postavili točko tam, kjer se začenja neskončnost. Zato je na albumu mogoče zaslišati podobnosti, ki so jih Floydi gojili v predfazi in zgodnji fazi prve inkarnacije benda. Na začetku zgodbe.
Govora je seveda o nedovršenih konceptih, ki se spreminjajo, bogatijo ali siromašijo skozi improvizacijo. Prav to je konceptualna predpostavka, s katero so Floydi v šestdesetih lebdeli nekje v medplanetarnem prostoru med stenami klubovja, kjer ni bila jasno potegnjena ločnica med dnevom in nočjo. Med zavednim in nezavednim. Med tosvetnim in onstranskim.
Takoj po ekspanziji drugega vala rock'n'rolla (od Beatlov dalje) je v kontrakulturni milje namreč vstopil nov element, katerega niz doživetij se ni dalo objektivno opisati. Z njim so se umetniki lansirali v do tedaj neznane dimenzije in tam zabeležene vizije ob povratku »na to stran« poskušali preko različnih medijev prevesti v svojo umetnost. V tem undergroundu se je vse odvijalo spontano in izolirano od vseh osrednjih trendov v popularni glasbi. Na različnih koncih sveta so vzbrsteli projekti (The Grateful Dead – San Francisco, Velvet Underground – New York), ki niso spajali obstoječih stilov, temveč so raziskovali naprej – premikali so se proti prostoru, kjer je vsak posameznik bival svoboden, eksperimentiral in razširjal obzorja dojemanja do skrajnih meja. Ni bilo malo takih, ki so šli čez, kar je kmalu »občutil« tudi prvi idejni vodja Pink Floydov Syd Barrett.
Te skupine se niso razlikovale zgolj od trendov, temveč tudi med seboj, a so hkrati skupaj znova zabrisale mejo med izvajalcem in publiko, ki jo je vsilil šov biznis, svoje nastope skupaj z obiskovalci pa doživljale kot mejni skupinski trip.
Sijaj in mrk norega diamanta
Tako so štirje študenti arhitekture v svoji embrionalni fazi tudi oglaševali svoje koncerte, kot »absolutno doživetje prostora, glasbe in svetlobe«. Igra senc, projekcije in razvejani light show so bili enakovreden del scenskega nastopa. Šlo je za pomembne poudarke utripajočim glasbenim improvizacijam, podaljškom skupku neurejenih in nedokončanih idej. Takoj je postalo jasno, da je psihedelijo naplavilo na obale Velike Britanije. Pink Floydi namreč niso izvajali glasbe kot take, prej ohlapne zvočne eksperimente za vse tamkajšnje odbitke. Šlo je za odisejo, za večslojno raziskovanje (sobivanj) zvoka in slike, ki se odpirajo v smeri nove in drugačne rabe konvencionalnega rockovskega instrumetarija. Na ta način so znotraj undergrounda redefinirali idejo o skupini, ki na klubskih odrih (UFO) izvaja šov za sebe in po sebi. V tem je prednjačil zlasti nori diamant Syd Barrett, »mastermind« zgodnje ustvarjalne faze skupine, ki je vedno bolj izgubljal stik z realnostjo. Na neki točki je enostavno odplaval, ne da bi pri tem artikuliral svoje znanje in talent. Ko so v fazi albuma Wish You Were Here Rogerja Watersa vprašali, katera je prava resnica odhoda Syda Barretta is skupine, jim je odvrnil z vprašanjem: »Katero resnico pa bi radi izvedeli?« Prav to je bil – kolikor zveni ironično – ključni trenutek v razvoju skupine, ki smo jo (s)poznali pozneje.
»Bistvo Pink Floydov najdemo v njih samih. Uspelo, bolje rečeno, uspevalo jim je oblikovati globalno metaforo izvajalske in vizualne perfekcije, pri kateri so šli – roko na srce – včasih tudi prek vseh meja zdravega okusa.«
Do tistega trenutka so Pink Floydi zahvaljujoč Sydu veljali za sila nepredvidljivo skupino. S prihodom Davida Gilmourja so Floydi dobili discipliniranega in strpnega kitarista, dovzetnega tako za atmosferične solo izlete kot preproste pop napeve. To je pomenilo ravnotežje in kreativni blažilnik do obisti razmahnjenemu trdoglavemu samomučeniškemu egu Rogerja Watersa, h kateremu se je premaknil vsebinski fokus. Samo predstavljamo si lahko, kako je ta trpel po tistem, ko se je po The Final Cut razšel s skupino in blodil v kaotičnem povprečju. Waters si je namreč vbil v glavo, da je edini, ki je zaslužen za postbarrettovski uspeh skupine, in pri tem pozabil, da v bendu nikdar ni šlo za nikakršno obliko zvezdništva, temveč izključno za zvok in predstavo. Za celoto, za Pink Floyde. Šov se je namreč nadaljeval. Ne stare ne nove generacije namreč niso opazile, da bi na odru kdo manjkal.
Pristanek na temni strani meseca
Na prvencu The Piper at the Gates of Dawn (1967), ki je povečini Sydov album, je skorajda desetminutna Interstellar Ovedrive že stilizirala prehod v kompleksne aranžmajske rešitve. Namesto gostote so se skladbe začele odpirati. Leta 1971 ni bilo več veliko tistih, ki so verjeli, da je v progresivnem rocku ostalo še veliko undergrounda. Glasba je postala velik biznis, kar so Floydi občutili z dvema poluspešnima projektoma Ummagumma in Atom Heart Mother. Znašli so se v krču, ki ga je presekala skladba Return of the Sun of Nothing, pozneje poznana pod naslovom Echoes s prelomnega albuma Meddle (1971). Na njem je znova začutiti spontane (med)igre, prepletanje idej in obnovljeni entuziazem. Razrahljane spone so se konsolidirale in stilsko prečistile oziroma dobile svoj fokus. Pink Floydi so začeli postajati pompozni megalomani. Ni čudno, da so se od tam z enim postankom izstrelili neposredno na temno stran meseca.
Po The Dark Side of the Moon (1973) je bilo vse drugače. Z njim so se Floydi končno otresli zgodnjih asociacij ter se prepustili domišljiji. In norosti, kot osrednjemu motivu potovanja na temno stran. Privlačna ideja o velikem uspehu za vsako ceno je še isto leto izstavila zelo visok račun. Člani benda so dobili, kar so želeli; in se tako, postavljeni pred dejstvo, poskušali izogniti prvim resnim razpokam med njimi. Naslednja poteza je bila odločilna. Smer je bila prava – spremenjena. Po Dark Side je namreč Floydom preostalo samo dvoje: ali se posloviti ali posneti nekaj povsem drugačnega. Wish You Were Here (1975) je bil vse to, drugo: meditativni omnibus, posvečen nevidnim pastem glasbene industrije, v kateri se je pred leti izgubil njihov psihedelični prijatelj, »sijoči nori diamant.«
Zaključni rez
V tem času so bili Floydi že globoko v drugi fazi, ki je gravitirala okoli Rogerja Watersa in njegovih mladostniških kompleksov. Roger je sebe začel dojemati preresno in na splošne teme gledati na razvlečen, vsebinsko pa pomanjkljiv posthipijevski način v času, ko sta punk in novi val s podobnimi anomalijami obračunavala neposredno in v sami srži problema. Zunanji svet je doživljal kot nenehno agresijo, proti kateri je osamljen in brez moči.
Vse je bilo podrejeno emocionalno hladnemu konceptu, ki je postajal predvidljiv. Turneja The Wall (1980–81) je dobesedno zgradila zid med člani in porušila odnose med njimi, kar je vrhunec doseglo z odhodom Richarda Wrighta iz skupine. The Final Cut (1983) je po vsem, razen po imenu, že Watersov solo projekt. V nečem se Roger očitno ni zmotil nekaj let pred tem, ko je sestavljal besedilo za skladbo Brain Damage: »In če skupina, v kateri si, začne preigravati drugačne pesmi, se srečava na temni strani meseca.«
Zid komercialne uspešnosti
Skoraj prepričan sem, da sredi osemdesetih ni bilo veliko pristašev skupine, ki so verjeli, da bo na temno stran meseca še kdaj posijalo sonce. Scena in koncepti so se povsem spremenili, utopični glamur sedemdesetih je zamenjala mrakobna distopija v nadaljevanju, kateri se niso znali prilagoditi.
Edina logična poteza je bila vrnitev uveljavljene znamke in globalnega označevalca obenem: Pink Floyd. Tri leta po zadnjem rezu in številnih sodnih sporih zaradi rabe imena z Watersom se je preostala trojica (Gilmour, Mason, Wright) znova združila pod starim imenom. Ne naključno, vse pod tem imenom je bilo namreč še vedno zlato, kar so priznali tudi predstavniki založbe Rogerja Watersa, ker je šel navkljub vsej histeriji ob padcu berlinskega zidu slabo v prodajo tako dvojni album oživljenega in prirejenega spektakla The Wall – Live in Berlin (1990), kot tudi Amused to Death (1992). Preostala trojica z A Momentary Lapse of Reason (1987) ter The Divison Bell (1994), s katerim so znova obudili stil, utemeljen v zgodnjih sedemdesetih, teh, komercialnih problemov ni imela.
Neskončna reka poslušalcev
Če v epilogu, saj konec ne obstaja, vse povedano zberemo pod skupnim imenovalcem: bistvo Pink Floydov najdemo prav v njih samih. Uspelo, bolje rečeno, uspevalo jim je oblikovati globalno metaforo izvajalske in vizualne perfekcije, pri kateri so šli – roko na srce – včasih tudi prek vseh meja zdravega okusa. Svoje izvajanje so pripeljali do takšne perfekcije, da so koncerti posta(ja)li le brezčutna preslikava zabeleženega na vinilkah.
Že za časa življenja so postali institucija rockovske glasbe, ki je sprva hodila po robu in komunicirala s podzemno subkulturo Londona, da bi pozneje notranjosti dala bolj prostorne dimenzije in jo preusmerila v zunanjo atmosfero. S tem so si odprli prostor za dodatne ekshibicije v sferi visokotehnološkega epskega rocka, kjer je bil limit zgolj razraščajoči se ego posameznik(a)ov. To so bile vedno visoke predstave, ob katerih je njihova konkurenca vedno delovala in izgledala nepopolno. Svojega položaja si niso izborili s pohvalami kritikov, temveč so se tja povzpeli s pomočjo vedno večje baze poslušalcev. Skoraj z gotovostjo lahko zatrdim, da se bo ta širila tudi v prihodnje. Pink Floydi namreč niso (raz)širili samo meja progresivnega rocka, temveč vse popularne glasbe.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
