Nicholas Carr: The Glass Cage
Še vozniki ali le še potniki?
V 111 letih letalske zgodovine se je način konstrukcije nagnil v prid drugemu mnenju: letala so ne le vse stabilnejša, temveč tudi vse bolj samostojna. Leta 1914 je v Parizu poletelo prvo letalo z avtopilotom. Leta 1947 je letalo z minimalno pomočjo pilota preletelo Atlantik. Leta 1988 je model A320 predstavil nov korak v razvoju: prvič v zgodovini pilotovo upravljanje letala ni potekalo mehanično, temveč docela prek računalniških povezav.
Avtomatizacija letalstva je eden izmed glavnih razlogov, da je število žrtev zračnega prometa v sto letih strmo upadlo. Vendar ima ta proces tudi temnejšo plat: kadar gre pri delovanju letal kaj narobe in je upravljanje spet prepuščeno pilotom, ti pogosteje kot nekoč delajo napake, ki imajo lahko katastrofalne posledice. Nicholas Carr v svoji novi knjigi The Glass Cage (Steklena kletka) trdi, da sodobnim pilotom manjka prav redna vsakodnevna izkušnja ročnega upravljanja.
Avtomatizacija ima na vseh področjih tehnologije dolgo zgodovino. Že Wattov parni stroj je vključeval centrifugalni regulator, pripravo, ki je avtomatsko preprečevala, da bi stroj deloval prehitro in se pokvaril. A je v tej zgodovini prišlo tudi do pomembnega preloma, in sicer med drugo svetovno vojno: da bi lahko uspešno sestrelili nemške bombnike, so britanski tehnologi razvili avtomatsko protiletalsko orožje, ki se je zanašalo na radarje in računalniške izračune. Taka vrsta avtomatizacije, ki je temeljila na računalnikih in elektronskih senzorjih, je po vojni postala temeljni princip za vrsto priprav v najrazličnejših vejah industrije in poklicnih sferah.
Mnenja o avtomatski tehnologiji, skozi zgodovino najbolj prisotni v industrijski proizvodnji, so že več stoletij deljena. Adam Smith je v Bogastvu narodov hvalil »prav čedne stroje«, ki »lajšajo in krajšajo delo«; po njegovem mehanizacija s tem, ko zvišuje produktivnost industrije, zvišuje tudi povpraševanje po delovni sili in na ta način koristi vsem. Delavci so bili drugačnega mnenja: med letoma 1811 in 1816 se je v Angliji razplamtel ludizem, uporniško razbijanje delovnih strojev. Kritičen do tehnologije je bil tudi Marx, a je v njej videl tudi emancipatorni potencial, seveda v okviru neke drugačne družbe. V ta potencial je močno zaupal tudi Oscar Wilde, ki je v eseju Človeška duša v socializmu stroje v prihodnosti videl kot sužnje človeštva, ki bo lahko uživalo, osvobojeno vsakršnega »neintelektualnega dela«.
Ni težko predvideti, kakšen je prevladujoč odnos Carrove knjige do njene teme: tako kot se je v prejšnjem delu Plitvine upiral prevladujočemu poveličevanju svetovnega spleta, se tokrat kritično sooči s čaščenjem tehnološke avtomatizacije. Ne izpostavlja le ekonomskih posledic, temveč tudi druge, bolj individualne vidike. Bolj kot svoje opravke prepuščamo tehnologiji, bolj krnijo naše lastne sposobnosti, tako v »stekleni kletki« pilotske kabine kot tudi drugod. Kot poskuša dokazati, odvisnost od tehnologije kvarno vpliva tudi na naše umske kapacitete, med drugim na spomin: kot dokazujejo eksperimenti, je za proces pomnjenja bistvenega pomena usmerjen miselni napor, torej tisto, kar tehnološka avtomatizacija načeloma zmanjšuje.
Neke vrste avtomatizacija, trdi Carr, je pravzaprav za naše delovanje nujna. Vendar pri tem ne gre za avtomatizacijo tehnologije, pač pa za naše lastno avtomatiziranje veščin, kar dosežemo z redno in aktivno uporabo orodij. Prav tako je tudi podlaga vsake veščine – in še posebej vsakega mojstrstva – avtomatičnost naše lastne dejavnosti. Da bi se ohranjala, ne sme biti preprosto prepuščena tehnologiji.
Prva asociacija ob pojmu avtomatske tehnologije je še vedno industrija, a tehnološka avtomatizacija dosega tudi vrsto drugih poklicev, tudi med »belimi ovratniki«. Na področju prava lahko denimo »en računalnik prevzame delo več ducatov dobro plačanih profesionalcev«. Avtomatski programi prevzemajo tudi delo zdravnikov, borznih posrednikov in celo samih programerjev: »Celo ljudje,« piše Carr, »ki upravljajo kompleksne računalniške sisteme, izgubljajo službe zaradi softwarov, saj postajajo podatkovni centri, tako kot tovarne, vse bolj avtomatizirani.«
Carr se posveča predvsem avtomatski navigaciji s pomočjo sistema GPS. Drastično se posledice uporabe opreme kažejo v okoljih, ki tradicionalno od svojih prebivalcev zahtevajo precejšnje orientacijske veščine: eno od takih je sever Kanade, kjer prebiva skupnost Inuitov. Ti so se pri orientaciji tradicionalno zanašali na v stoletjih nabrano znanje in poznavanje okoljskih dejavnikov. GPS-naprave so sicer prinesle določene prednosti – lov je zdaj mogoč tudi v gosti megli –, a so skrajšale učno dobo lovcev, ki so se začeli zanašati le na tehnologijo. Zaradi te prihaja do nesreč, in to celo kadar naprava povsem dobro deluje: ker vse bolj opazujejo poti na ekranu, so lovci vse manj pozorni na okolico.
V okoljih, ki ne zahtevajo tako natančnega občutka za orientacijo, je možnost takih nesreč bržkone manjša. A ne glede na to, trdi Carr, nas uporaba GPS-navigacije, ta »miniaturna parodija predkopernikanskega vesolja«, postavlja v središče sveta in od nas zahteva le, da sledimo navodilom, ne da bi zares vedeli, kje smo, kaj nas obdaja in kam smo namenjeni. Avtor izrazi tudi skrb, da lahko zanemarjanje možganskih struktur, ki so namenjene prav orientiranju v prostoru, prostorskih celic v hipokampusu in mrežnih celic v entorinalnem korteksu – njihovo odkritje je bilo letos okronano z Nobelovo nagrado –, vodi do pešanja celotnega spominskega sistema in zgodnejšega tveganja za demenco.
Avtor se navsezadnje posveča tudi premislekom, ki so neposredno vrednotni. Moralne dileme so namreč ravno to, dileme, in rešitev pogosto ni preprosto izračunljiva. Bo Googlov samovozeči se avtomobil raje povozil sosedovega psa, ki mu je skočil pod kolesa, ali se bo raje sunkovito zaustavil in tvegal poškodbo svojega potnika? Druga, še bolj načelna plat premisleka je seveda vprašanje, ali s tem, ko tehnologiji prepuščamo krmilo, ne žrtvujemo našega človeškega bistva.
Med razvijalci tehnologije obstajajo tudi taki, ki Carrove pomisleke delijo, in zato usmerjajo svoje napore v razvoj naprav, ki bi zahtevale določeno mero aktivne človeške vpletenosti v delovni proces. Tehnologija je lahko izdelana tudi tako, da od uporabnika kadarkoli zahteva, naj prevzame pobudo; lahko mu posreduje pomembne senzorične povratne informacije, ključnega pomena za učenje in ohranjanje veščin. Avtomatizacija je lahko tudi adaptivna: ob rutinskih opravkih naprava uporabniku prepušča večino dela, v bolj zahtevnih situacijah pa mu odvzame večji del bremena, da se lahko človeški upravljavec osredotoči na trenutne izzive.
Alternativni poskusi zvenijo zanimivo, težava pa je v tem, da imajo v družbi, ki je že dolgo »tehnocentrična«, zelo malo možnosti za obstanek. Še bolj je prodor take tehnologije težaven v družbi, ki temelji na zahtevi po vse večji produktivnosti in profitu: učenje specifičnih veščin zahteva čas, pridobljeno znanje pa delavcem predstavlja boljša izhodišča v pogajanjih z delodajalci – kar slednjim gotovo ni v interesu.
Ena izmed ocen je Carrovo prejšnjo knjigo označila kot »pogumno reakcionarno«; podobno bi lahko dejali tudi za Stekleno kletko. Vendar tu ne gre za politično konservativnost – njene zametke lahko morda najdemo v avtorjevem čaščenju dela, ki naj bi bilo glavni vir t. i. flow, srečne poglobljenosti v dejavnost –, temveč predvsem za upiranje mainstreamovski ideji tehnološkega napredka kot garancije napredka nasploh, pa tudi družbenemu sistemu, ki to idejo spodbuja. Obenem Carrovo zagovarjanje lastnih idej ni pridigarsko: prevladujoča retorična strategija knjige je pristop, ki bi ga lahko poimenovali »že, že, ampak«. Torej: že, že, tehnologija nam v mnogih pogledih olajšuje delo, morda so zaradi nje naša življenja varnejša – a mar ne gre zaupanje vanjo že nekoliko predaleč? Posledica tega razmeroma umirjenega razmisleka je razmeroma umirjena skrb: namreč skrb, da bi tehnologiji skupaj z svojim delom prepustili tudi velik del sebe.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015