Pia Zemljič, nagrajenka Prešernovega sklada
Operacije na odprtem srcu
Foto: Jože Suhadolnik
14. 02. 2015
Nagrado so Pii Zemljič prinesle vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni, Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral ter Jasne v filmu Panika.
V vlogi Pie, ki jo je v pretekli sezoni odigrala v Zapiranju ljubezni (Mini teater in MG Ptuj) Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana, je očarala tako občinstvo kot kritike. Ta predstava ni samo napeta zgodba, ki jo vsak od nas na hrbtu vleče vse življenje, je tudi priložnost za raziskovanje bistva gledališča ter vloge igralca v njem in v celovitosti življenja nasploh. Med predstavo tako Pia kot Marko Mandić segata po intimnosti, ki bi jo gledalci radi delili z njima. V resničnem življenju okrog tovrstne intimnosti – tako mi kot oni – postavljamo vse vrste preprek. A pri Zapiranju ljubezni te pregrade padejo. Med Pio, gledalci in neizbežnim koncem ni ničesar. Gre za operacijo na odprtem srcu. »Na vajah je bila meja, ko si nisva več verjela, kot rečemo igralci, zelo tanka,« pojasni. »Mislim, da je v tej predstavi prisotnih več svetov, ampak vsaj dva sta treščila: to, kar počneva na odru, naj bo nekaj tako organskega in intimnega, obenem pa je oblika tako zelo gledališka … In prav ta oblika ne dopušča, da bi to, kar govoriva, bila realna situacija v vsakdanjem svetu, monolog ne bi zdržal, drugi bi ga takoj prekinil ... Tudi jezik je mestoma nenavaden, besede so lahko vulgarne in pritlehne, v določenih delih pa preskočijo v visoki pesniški jezik, tudi po ritmični strukturi ...« A bila je dosledna. In zmagala.
Iskanje človeškosti, kjer je ni
To, da je vešča upodabljanja vedno novih in svežih ženskih likov, Zemljičeva potrjuje tudi z dvema izjemnima in popolnoma različnima vlogama, ki ju je v minulem letu ustvarila v SLG Celje: Vodje v sodobni drami Mika Barletta Krči v režiji Jureta Novaka in Nathalie Oppenheim v Kako poveš, kar si odigral Yasmine Reza v režiji Janeza Pipana. »Ko smo pripravljali Krče, sem imela osvežujoč občutek, da spet delam nekaj alternativnega, eksperimentalnega. Dve igralki in tekst, na odru pod odrom SLG Celje. Intimna, komorna zasedba in zelo aktualna tema mobinga. Raziskovali smo zapletene odnose med Vodjo in Emo, zaposleno ter meje, ki jih prestopamo, vse do končnega razčlovečenja. Veliko mi je bilo do tega, da ne bi Vodja ostala črno-bela, da najdem človeškost v tem monstrumu.«
Navdušila je tudi kot Nathalie Oppenheim, v predstavi Kako poveš, kar si odigral, naj bo s pomenljivostjo bežnih gest, polglasnimi, skoraj neslišnimi in zgolj nakazanimi replikami ali silovitimi dramatičnimi monologi oziroma recitacijami pri prebiranju odlomkov iz svoje imaginarne knjige. »Igralci obožujemo Yasmino Reza. Ima čudovite, pronicljive dialoge. Mojstrica je v izrisovanju kompleksnih značajev. Kot igralec se samo spustiš v te njene vrtince besed ... Nathalie Oppenheim meni, da naj bi se njeno delo uveljavljalo samo od sebe, noče postati parazitski komentator lastnega dela. In predvsem ne mara govoriti o sebi! Z lahkoto sem zdrsela vanjo. Z vživljanji v branje svojega romana in izgubljanju v resničnosti me je prestavila ta vloga spet nekam drugam, tja, kamor se prej še nisem podala.«
Prizor iz filma Panika
V Paniki je režisersko taktirko prevzela njena sestra, Barbara Zemljič. »Kako zelo ljub mi je ta film! Nepretenciozen, ni avtorski, art, butični film, je žanr romantične komedije, ja, a menim, da je več kot pošteno narejen, z veliko dozo inteligence in humorja, in da je moja sestra fenomenalno izbrala glavno igralko. Hvala ji, da me je zasedla v netipično vlogo zame. Dvomim, da bi me kak drug režiser za to vlogo sploh poklical na avdicijo.«
Intenzivni pretoki energij
Prepričana je, da se mora v celoto povezati ogromno detajlov, da v gledališču ali na filmu steče vse tako, kot je treba. »Vedno delam stoodstotno, vsako vlogo, neodvisno od medija. A v ustvarjalnem procesu nisem sama. Včasih se vse sestavi, včasih ne. Imam srečo, da se jih je toliko sestavilo v zadnjem obdobju, da sem dobila vse te priložnosti, da jih nisem zapravila. Z režiserji in režiserko, v katerih predstavah oziroma filmu sem igrala in so me za te vloge nagradili, imam močno ustvarjalno in človeško kemijo. Zanimajo me kot ljudje in ustvarjalci in srčno upam, da velja tudi obratno. So pa zelo različni. Všeč mi je, da me ne predalčkajo. Tega se igralci najbolj bojimo. Še vedno mislim, da je pomembno, s kom kaj delaš, torej režiser/-ka in pa igralska ekipa. In še vedno tudi mislim, da sem toliko dobra v tem, kar počnem, kolikor so dobri moji soigralci, v tem primeru Marko Mandić, Minca Lorenci – zelo mi je všeč najin igralski tandem lansko sezono, in Janja Majzelj, s katero sva tudi že plodno sodelovali v Personi, če omenim samo glavne soigralce v nagrajenih vlogah. Gre za intenzivne pretoke energij med nami. Vesela sem nagrade Prešernovega sklada, počaščena sem in hvaležna. Toda delati je treba naprej, ne gre se zasedeti na lovorikah, samo udje zaspijo (smeh). Upam, da bom še dobila kakšne takšne priložnosti. Bila sem presrečna, ko sem bila zaradi Zapiranja ljubezni poklicana na avdicijo in dobila vlogo v filmu Damjana Kozoleta Nočno življenje, ki ga ravno zdaj snemamo.«
»Razlika med Pio dvajsetletnico in tole, ki bo kmalu štirideset, je zaupanje vase, zrelejše spopadanje z izzivi in neka lahkotnost, ki je prišla z izkušnjami. Končno dobivam inteligentne in zrele vloge.«
Starejša kot bom, bolje mi bo šlo
Rada se uči od soljudi. To pogosto poudari. Je prilagodljiva. »Moj ego v času ustvarjanja ne more biti na prvem mestu. Vsaj zame ne. To se mi zdi za igralca ključno – v smislu, da bi me moja osebnost, ko gre za nekaj več, za skupno idejo, zavirala.«
Bilo je obdobje v njenem profesionalnem življenju, ko ni imela pravega samospoštovanja, pristne samozavesti. »To je tisto, kar žari, kar menim, da se kaže kot karizmatično, kar naredi dobrega igralca izvrstnega. Pa seveda čisti užitek v tem, kar počneš. Nekateri so že rojeni s tem, drugi to pridobijo z zorenjem. Talent imaš ali pa ne, drugo je trdo delo in neusmiljeno spoznavanje sebe. Tega ne pozabijo povedati na akademiji, dojameš pa malce zrelejši. Vedno sem vedela, da starejša kot bom, bolje mi bo šlo. Lažje mi bo. V resnici sem komaj čakala, da gre ta prvi del mimo.«
Pri ustvarjanju vloge se najprej zanaša na intuicijo, v času vaj pa postane precej racionalna. Povezuje, razčlenjuje, koplje, se ukvarja z detajli. Rada sama potegne dramaturški lok svoji vlogi, ko je stvar zrela, pa skoči na glavo in spusti emocije, preizkuša meje. »Vsak igralec ima svojo metodo za priklic, spodbujanje emocij. Meni čustveni spomin, vezan na lastno življenje, ne pomaga, če že, morda imaginacija, kaj bi, če bi ... Oprimem se teksta, vloge, situacije, režijskih napotkov in pustim, da steče skozi mene. Od grla, srca, pleksusa, trebuha, jajčnikov ... se naseljujejo te moje vloge. Rada verjamem v to. Kadar nam uspe, ko se vse sestavi, besedilo, ekipa, energije, luna, občinstvo ...«
Omejitev je svoboda
Ne mara vprašanj tipa kdo ali kaj je Pia. »Mar ne govorim ves čas o Pii! Pia na odru postane posoda. Moja vloga nisem jaz. Nima mojih spominov, mojih izkušenj, ljubezni, strahov, upov, mojega življenja. Je svoj človek v mojem telesu. Na odru vedno zagovarjam svoj lik. Nikdar ga ne sodim, kakršnakoli prepričanja že ima. Ne režem ustvarjanja zaradi svojih stališč.«
Ampak ko gleda kolege igralce, zamišljeno nadaljuje, vidi umetnost. »Kot gledalko me, ne glede nato, kaj sporoča predstava, kako je postavljena, kakšna je njena estetika, zanima predvsem igralec. Kaj bo naredil igralec? Fascinantno je, ko včasih vidim igralca, ki ga omejuje neki režijski format, obenem pa je mu je uspelo v tem omejenem okviru pokazati svoj maksimum. To, da me kdaj omejuje tekst, mi pogosto daje še večji razmah za svobodo interpretacije. Če je preveč možnosti, ker se režiser ni odločil, kaj pravzaprav išče, se v tem lahko izgubim, ker se bodo v moji glavi še podvojile. In vse to odločanje in odgovornost do tega! Omejitev je na neki način svoboda. Mislim, da ima režiser pravico in je od mene pošteno, da izpolnim njegov sen. Da izpolnim njegovo vizijo – pa naj bo meni še tako tuja. Nikakršna pohlevna ovčica nisem, da ne bo pomote. Poslušam, ja. A rada sem tudi slišana in uslišana, zanašam se na intuicijo, imam svoje poglede, svoj razum in znam biti tudi nemogoča. A želim narediti vse, da bom člen, ki bo pomagal do dobrega skupnega rezultata. Vzkipim, jočem, travmiram dan, dva, potem pa poskušam razumeti. Včasih je naporno biti igralec. Fizično še najmanj, čeprav tudi slednje. Greš tja, kamor v življenju nikdar ne bi šel: in to nekaznovano. To je rekel De Niro, če se prav spomnim, da mu je fajn, ker lahko kot igralec počne stvari, ne da bi zanje pozneje moral polagati račune.«
Delo, ki se nikoli ne konča
Je v obdobju, ko se zelo dobro počuti v svoji koži, zasebno in profesionalno. »Želim si, da bi čim dlje trajalo, da bi čim bolje izkoristila čas, dokler se še komu zdi primerno gledati moj obraz.« Kako? »Kar vprašajte igralke, ki po štiridesetem letu naenkrat niso več delale, niso več snemale. Še sem željna dobrih izzivov, še me 'tišči igrat', kot bi rekla kolegica Kalezićeva. Vesela sem, da sem dobila priznanje za te projekte, ker so resnično plod trdega dela in velikega užitka.«
»Zapiranje ljubezni je ves čas razprodano, kar je svojevrsten fenomen, saj gre za predstavo, ki je daleč od neke komercialno privlačne komedije. Hvaležna sem za možnost, da sem tako težko vlogo lahko igrala toliko časa. Ker gre za filigransko delo, ki se nikoli ne konča. So vloge, pri katerih pri veliko ponovitvah greš še globlje, še širše. Še vedno na dan, ko imam na sporedu to predstavo, vstanem s cmokom v grlu, nekakšnim nelagodjem. Do te predstave imam nekakšno strahospoštovanje in odgovornost. Vedno se psihofizično pripravim, potelovadim, razgibam govorni aparat, se popolnoma zberem. Nikakor ne more postati rutina. In vsakokrat znova imam tremo. «
Že nekaj let se zdi, da je na vrhuncu forme. »Čutim, ja, da sem v formi. Zaznavam notranjo stabilnost in mirnost in čutim, da znam ravnati celostno s svojim inštrumentom. Razlika med Pio dvajsetletnico in tole, ki bo kmalu štirideset, je zaupanje vase, zrelejše spopadanje z izzivi in neka lahkotnost, ki je prišla z izkušnjami. Končno dobivam inteligentne in zrele vloge. Najbolj potešena sem, ko lahko igram ženske, ki niso popolne in ki ne stremijo k popolnosti. Ki so seksi, a ne vedno, ki so ponosne, pa včasih tudi manj, ki so častne, včasih pa tudi ne, uravnovešene, pa kdaj prav nore. Da niso zgolj neka fikcija – ker popolnost je namreč prav to. Veselim se tega, da lahko igram vloge žensk, ki niso nujno velike heroine, pa tudi ne nujno zavožene luzerke. Lepo je igrati resnično žensko, v kateri se lahko prepoznamo. Večplastno. Kompleksno. Zapleteno. A predvsem takšno žensko, ki res obstaja.«
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
05.05.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
