Kapljice spomina
Kovič, Zlobec, Menart, Pavček: Pesmi štirih. Jubilejna izdaja. Cankarjeva založba, Ljubljana 2015, 140 str., 19,95 €
27. 03. 2015
Ne pozabimo – pisalo se je leto 1953. Leto informbiroja še ni bilo tako daleč, prav tako ne konec druge svetovne vojne. Nova domovina, imenovana Jugoslavija, se je sicer distancirala od ekstremnih ruskih vplivov, a še ni bila docela izgrajena. Ljudje so potrebovali spodbudo, zaželena je bila literatura, ki je opozarjala na dosežke NOB in na vrednote taistega boja, hkrati pa izpričevala misel na skupno delovno prihodnost. Vendar mladim to ni bilo več dovolj, začeli so se obračati vase; strog kolektivni duh jim ni omogočal takšne svobode izpovedi, kot bi si je želeli. Zbirka Pesmi štirih, ki je izšla leta 1953, je bila v novi domovini prvi resnično močan glas nove poezije mladih.
Saj ne, da bi bili Kajetan Kovič (1931–2014), Ciril Zlobec (1925), Janez Menart (1929–2004) in Tone Pavček (1928–2011) prvi v namerah najti kolektivizmu malce bolj intimnega sopotnika. Že Ivan Minatti in Matej Bor sta v svoje partizanske pesmi vnašala duha intimne osebne izpovedi … in, navsezadnje, mar ni tega tako ali drugače počel že pokojni Kajuh? Pot intimni izpovedi kot temi, ki je osnovna rdeča nit celotne pesniške knjige, je leta 1949 pomagala utreti Ada Škerl z zbirko Senca v srcu. Leta 1950 se je z zbirko Srce v besedi oglasil Jože Šmit. Leta 1951 je zbirko Neodposlana pisma izdala Mila Kačič. In tako naprej. Vendar je že omenjena knjiga iz leta 1953 prvič močno in glasno povezala kolektivizem z intimno izpovedjo – pa ne kolektivizem v gverilski aktivistični obliki, pač pa kot skupni nastop štirih pesnikov, intimna izpoved pa … dovolj je, da odprete knjižico, o kateri govorimo: Pesmi štirih.
»Sedma izdaja, drugi ponatis je pred nami, trdi kolofon. Večinoma so vse prejšnje izdaje razprodane. Tale pred nami obeležuje 70 let Cankarjeve založbe in Mladinske knjige.«
Sedma izdaja, drugi ponatis je pred nami, trdi kolofon. Večinoma so vse prejšnje izdaje razprodane. Tale pred nami obeležuje 70 let Cankarjeve založbe in Mladinske knjige. Po svoje obeležuje tudi devetdesetletnico edinega še živega člana četverice, Cirila Zlobca, in nas spominja na žalostno dejstvo, da smo izgubili preostale tri. Zgodbo slavne četverice gotovo znate že na pamet, uspeh skupne zbirke jih je za vedno dokončno povezal v pesniški in prijateljski pušeljc, ki ni ovenel ne z ukinitvijo revije Beseda ne z nastopom novih pesniških generacij, ki so se za njimi in sočasno z njimi prelivale skoz slovensko literarno prizmo. Ko odprete knjižico, vas še vedno pričaka znamenita, skorajda že programska pesem, Kovičeva Bela pravljica, z zimsko ontološko imagerijo. Vsak od štirih je imel že na začetku samosvoj pesniški izraz, njegova štimunga pa je izkazovala tudi tisto, kar so brali in prevajali: Kovič zlasti nemške (in tudi francoske) avtorje, Zlobec italijanske, Menart angleške in francoske, Pavček zlasti ruske. Vplivi slovenske moderne, angleške satire, klasicizma in romantike 18. in 19. stoletja, začinjene z iskrim sodobnim duhom, sodobne italijanske (ljubezenske) poezije in rilkerjevsko-traklovske pesniške esence so se pri vsakem posamezniku izčistili v koherentno pesniško govorico, vidno v nekaterih njihovih naslednjih, samostojnih zbirkah. Če je Kovič zapisal svojo gaz na začetek Pesmi štirih, Zlobec izpovedoval ljubezenski nemir (Gazelico je pozneje prepeval Benč), Menart tudi, vendar ga je že znal priostriti, Pavček pa je po murnovsko hodil skoz trave, je prihodnost rdeči niti Pesmi štirih – ljubezenski izpovedi, a ne domovini, pač pa dekletu, bodisi trubadurskemu bodisi empiričnemu, dodala še eno rdečo nit štirice: zavedanje konca in sprejemanje tega konca z bojem. Medtem ko so Zlobec, Menart in Pavček pozneje ta boj pesniško večkrat osmišljali na gverilski način neposrednega soočenja s smrtjo, izzivanjem taiste smrti in premagovanjem občutka minljivosti s pljunkom tej minljivosti v obraz, je Kovič svoja soočenja in bojevanja prenašal v ontologijo simbolizma.
In seveda: splača se znova prebrati tudi štiri razmisleke pesnikov o tem, kaj je poezija. Vsak od četverice je na čelo svojega razdelka zapisal nekaj besed, ki so večinoma obveljale tudi za njihovo poznejše delo.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
