Čudna (ne)naključja
Foto: Mavric Pivk
04. 05. 2015
Simona Semenič, letošnja Grumova nagrajenka za najboljše dramsko besedilo (sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije), je že od začetka svojega delovanja pomemben pokazatelj razvoja mentalitete sodobnega – zlasti institucionalnega – slovenskega gledališča.
Vseskozi je govor o razmerju med domačini in tujimi dramskimi besedili na slovenskih odrih. Toda to je le groba obravnava. Pravo merilo ne bi smelo biti le količinske narave, ampak vsebinske – ali še boljše, vprašanje dramske forme, ki se uprizarja. Je že prav, da se uprizarjajo slovenska dramska besedila, ki so vsebinsko aktualna, zgodovinsko razsvetljenska ali žmohtna v komičnosti. Toda kje je tu prisotnost novih oblik pisav, ki bi pretresle (abonentsko) občinstvo, režiserje in igralce? Ki bi položaj gledališča preizprašale horizontalno in navsezadnje dale prepotreben zagon in optimizem tudi prihajajočim generacijam dramskih piscev?
Simona Semenič gledališče misli kompleksno, skozi sodobni princip, drame so nemalokrat izrazito razplastene montaže časa, prostora, likov in motivov. Gre za eksplozijo metafor, elips, fragmentov in narativnih preskokov. In v tem je zahtevna. Realizem je tu izničen, čeprav se – paradoksalno – vsebina kar naprej opira na realne dogodke in osebe. Za uprizarjanje njenih besedil še zdaleč ni dovolj režijska/igralska obrt, ampak so ključni posluh za podtekst, dobro poznavanje sodobnih performativnih prijemov in poglobljena raziskava. V njenih dramah je treba nujno prepoznati ne le, kaj vsebina pomeni, temveč tankočutno zaznati, kaj nam govori. Obvladati tako zgodbo kot njen potek in pretopitev na oder je vse prej kot mačji kašelj.
Še zdaleč ni naključje, da dramska besedila Simone Semenič največkrat uprizarjajo nevladni zavodi, poklicna gledališča pa praviloma na malih odrih, pod taktirko mladih režiserjev ali režiserjev njene generacije. V institucijah gre ob njenih besedilih še vedno za nekakšen podton »eksperimenta« in še vedno za tisto repertoarno rezervo, kjer je prisotna tiha toleranca, če postavitvi »morda ne bo uspelo«. Če bo produkcija bolj obrobna, bo gledališko hišo ob morebitnem zdrsu manj zabolelo. Manj bo opazno, če jo bodo kar naenkrat izločili s sporeda. Kot da bi se odgovornost (do avtorja) samodejno in samoumevno stanjšala. Morda se zdi domnevanje in obravnavanje tovrstnega delovanja prestrogo, toda gre za drobne dvolične nianse v repertoarnih gestah, ki so navzven in na prvi pogled neoporečne in celo dobrodošle, a v svojem (post)produkcijskem poslanstvu in daljnosežni politiki kažejo neki drugi obraz, ne ravno skladen s svojim deklarativnim izhodiščem. Gre za – na kar vseskozi opozarja tudi Semeničeva – podporo na individualni ravni, ne pa sistemski.
Zakaj je aktualna uprizoritev 1981 v izvedbi študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ena (naj)boljših postavitev besedila Simone Semenič do zdaj? Ker so imeli na voljo en semester časa za študij (4 mesece), ker gre za ustvarjalce z izjemno sodobnim pogledom na gledališče, ker je v njih prepoznati polno odgovornost do svojega dela in ker je nastala v okolju brez odvečnih birokratskih/institucionalnih pritiskov in omejitev. V tem je lepota in obenem tragika uprizoritve. Da je v vsebini in pisavi subverzivno zasnovana drama 1981 prej kot na kakšen repertoar našla pot k študentom, pa je tako ali tako sporočilo samo zase.
Simona Semenič je na slovenski nevladni gledališki sceni aktivno prisotna že več kot deset let. Kot izvajalka, producentka, umetniška voditeljica, dramaturginja in dramatičarka, skratka poznavalka gledališkega miljeja. Kot ena izmed pobudnic Kulturnega društva Integrali (2006) je že od začetka vse sile usmerjala v uveljavitev in širšo prepoznavnost sočasne dramatike, v ad hoc projekte, ki bi se izogibali klasičnim umetniško-produkcijskim smernicam. V društvu so kot enega pomembnih segmentov dramskega/gledališkega delovanja prepoznali bralne uprizoritve novejših dramskih besedil in predstavitev mladih piscev. V bralnih uprizoritvah je videla velik potencial k izboljšanju nastajajoče slovenske dramatike, saj naj bi bila branja med drugim tudi priložnost za korekcijo besedil, da bi ta pozneje na odru zaživela optimalno, celostno. V mednarodnem prostoru je znana praksa, da besedila lahko doživijo tudi deset branj, preden gredo na oder, pri čemer je avtor ves čas prisoten, popravlja besedilo, ga poskuša izboljšati.
A naloge vodenja zavoda in produkcije terjajo energijo in čas. Na račun tega vsak ustvarjalec žrtvuje svoj delež, sicer namenjen kreativnemu udejstvovanju. Kakor je na letošnji podelitvi nagrade opozorila tudi Semeničeva, dramatik potrebuje čas in pogoje, da napiše dobro besedilo. Ti pogoji pa so seveda zelo specifični, poleg primerne količine časa je eden poglavitnih tudi eksistencialna preskrbljenost, ki pogojuje notranji mir, s katerim je pogojen ustvarjalni nagon. Napisati (dobro!) dramo je dolgotrajen in naporen proces, ki zahteva dobre razmere, a zdi se, da to še vedno ni vselej jasno ne le širši javnosti, ampak tudi gledališkim krogom, umetniškim vodjem. A avtorica je obenem prepričana, da bi si z odločitvijo o redni zaposlitvi onemogočila nadaljevanje in napredek v dramskem pisanju.
Simona Semenič gledališče živi scela in njegov ustroj pozna ter obvladuje večsmerno. Režirala in koncipirala je niz projektov, ki jih je tudi »odigrala« (Jaz, žrtev, Še me dej!, 43 srečnih koncev, Kapelj in Semenič v sestavljanju, Semenič in Bulc naprodaj, drugič), kot izvajalka je sodelovala v performansih 9 lahkih komadov, To sem jaz, kaj si pa ti. Njene drame uprizarjajo na Norveškem, Švedskem, Slovaškem, v Srbiji, New Yorku in Bolgariji. Za svoja gledališka besedila je prejela dve Grumovi nagradi (5fantkov.si in 24 ur). Pred vrati je krstna uprizoritev njenega besedila medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti (2011) v Mali drami. Z njo bo Semeničeva »debitirala« na odru ljubljanske Drame. Končno? No ja, glede na to, da jo sami vrednotijo kot mlado dramatičarko, za njihove pojme verjetno ravno pravi čas.
In verjetno je ravno v tem problem. Ne gre za vprašanje kvantitete uprizarjanja njenih besedil, bistveno vprašanje je, kako jo razumejo in vrednotijo gledališke institucije, katerih poslanstvo je tudi, da sodobno slovensko dramatiko skozi repertoarno politiko »promovirajo« najširšem krogu občinstva. Ne gre za stroko, ta Simono Semenič dobro pozna. Niti za alternativno sceno, z njo je že zdavnaj seznanjena. Gre za koncept postavljanja Simone Semenič in drugih sočasnih dramskih pisav v kolektivno zavest. V nekem idealnem (gledališkem) svetu leta 2015 Simona Semenič v slovenskem institucionalnem prostoru ne bi smela več biti noviteta, izziv, eksperiment, temveč povsem logičen moment znotraj razvoja dramatike in sodobnih uprizoritvenih praks. In za njo bi se že valilo nekaj novih podmladkov na poti k priznanju.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
