Naravnost do srca
10. 05. 2015
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je radoživi bosonogi temnopolti deček, krščen kot McKinley Morganfield, vsak dan brodil po razvejenih močvirjih v bližini domače kolibe v porečju Misisipija. Raziskoval je vse tisto, kar mulce njegovih let zanima. Te avanture pa niso bile všeč njegovi babici, ki je morala navihanca vsak večer temeljito umiti in z njega sprati »okoliško« radovednost. Ko ga je povlekla iz domačega korita, je na dnu ostala samo blatna voda. Legenda pravi, da je Muddy Waters tako dobil svoje »pravo« ime.
V bluesu je preživelo veliko legend o herojih in mučenikih. Marsikatera se je pozneje izkazala za polresnico ali celo neresnico, vendar je za sledilce glasbe ostala nedotaknjena. Sporočila godcev bluesa se namreč že od praizvora poslušajo nadčasno in pri tem skopa dejstva ne igrajo nobene vidne vloge – so zgolj opombe v enciklopedijah. Blues in njegovi (prvi) apostoli so si namreč z neponarejenimi emocijami zagotovili neskončno, berljivo, a neizsledljivo sled ter v antologiji popularne glasbe delovali kot blažilnik in usmerjevalnik v trenutkih, ko so progresivne frekvence začele koketirati z naučenimi akademizmi in suhoparnimi ponavljanji. Blues se je vselej distanciral od tega – govora je namreč o iskrenem verzu, prepojenem s čisto resnico o življenjskih tegobah in radostih. Ta je prišel iz grl prvih (zabeleženih) arhitektov bluesa, ki so v svoji popotniški malhi čez številna križišča preizkušenj proti severu nosili odmeve bombažnih polj in težko prehodnih šotišč Delte.
Eden izmed njih je bil tudi Muddy Waters, čigar selitev iz odraščajočega Clarksdala v Čikago je za vedno spremenila tok popularne glasbe. Velikana bluesa namreč ni usodno zaznamovala zgolj privlačnost ruralnega in urbanega, temveč kolizija dveh odtenkov istega spomina; tistega, ki ga je prinesel s seboj, in tistega, ki ga je našel in posvojil v zakajenih barih »vetrovnega mesta«. S tem se je nekdaj izključno podeželska duša preobrazila v urbani zven mesta, ki je pozneje odločilno vplival na zametke »nečesa,« kar je Alan Freed poimenoval rock'n'roll. Da o njegovih inventivnih prijemih na kitari in igranju samem, ki že od sredine petdesetih veljajo za libreto priložnosti za vse kitariste, niti ne izgubljamo besed. Muddy Waters je pač neusahljivi navdih vsem, ki bi radi raziskovali in se naučili temeljnih prvin popularne glasbe, kajti Muddy je povsod. Ni zaman pred leti za magazin Goldmine izjavil, da se v njegovem primeru ne smemo spraševati, na koga vse je vplival, temveč na koga ni.
V svet glasbe vstopil zelo zgodaj. Komaj je dopolnil sedem let, že je obvladal orglice in sprva sam, potem pa v triu (za)služil nekaj denarja, ko je igral po okoliških (ribiških) kantinah. Zaposlen je bil na plantaži bombaža, kjer je vsakodnevno poslušal petje tamkajšnjih delavcev. Clarksdale je bilo tudi eno od središč country-bluesa, katerega se je malce nalezel tudi od očeta, kitarista. Ta je bil poleg Roberta Nighthawka tudi njegov prvi učitelj, še več pa se je (sam) naučil medtem, ko je poslušal posnetke bluesovskih legend s Charleyjem Pattonom na čelu.
V obdobju med vojnama so nove delovne okoliščine zahtevale spremembe. Številni oglasi v čikaških časopisih so vabili temnopolto delovno silo z juga na sever, saj je z vstopom ZDA v prvo svetovno vojno prišlo do osipa, novega pritoka delavcev iz Evrope pa zavoljo okoliščin ni bilo. S tem je na svoje romanje krenil tudi delta blues, se za trenutek ustavil v Memphisu in kmalu nadaljeval pot proti svojemu novemu domu, v Čikago. Romanje seveda ni »zgrešilo« Roberta Johnsona, ki je v pesmi prelil razpoznavno tradicijo country-bluesa in ji vdihnil sodobni, urbani karakter.
»Sever je obljubljena dežela,« so šepetali na bombažnih poljih, v točilnicah, cerkvah, brivskih salonih … Slišal jih je tudi Muddy Waters, ki je v začetku štiridesetih let že bil poznani izvajalec bluesa. Leta 1941 ga je namreč za potrebe arhiva Kongresne knjižnice posnel folklorist Alan Lomax, ki je vajo ponovil leto zatem, kar so pozneje izdali pod enotnim naslovom Down On The Stovall's Plantation. In Muddy je postajal samozavestnejši. Razlika med suženjstvom in najemništvom – kjer so morali del pridelka dajati lastniku zemlje – je bila le v tem, da se je »sharecropper« lahko prosto gibal od polja do polja, od polja do tovarne. Maja 1943 je imel dovolj izkoriščanja. Spakiral je kovčke in z enosmerno vozovnico sedel na vlak za Čikago. Tam se je sprva čez dan zaposlil kot voznik tovornjaka, medtem ko je ponoči kot najeti glasbenik »fušal« na zasebnih zabavah in v klubih. Kmalu je spoznal, da hrupna komunikacija urbane sredine zahteva drugačna pravila, da bo moral zamenjati kitaro oziroma jo priključiti na elektriko ter okoli sebe zbrati skupino, da bo – preprosto – slišan. Prvo težavo je rešil njegov stric, ki mu je kupil električno kitaro, druga se je sčasoma, ko je pridobival na slovesu, rešila sama od sebe, s čimer se je rustikalna preteklost začela zanesljivo prilagajati urbanim vibracijam velemesta.
Preobrazba vseeno ni bila tako dramatična – Muddy Waters ni izgubil tarnajočega glasu ali skoparil z drsečimi tehnikami igranja kitare, le dvignil je njuno jakost, da je lahko preglasil hrup v klubih na južnem bregu mesta. Surovost izvedbe je morala konkurirati hrupu publike, zato so bili ritmi poudarjeni, petje skorajda vpitje. Harmonija ni bila pomembna, prednost so dobile emocije, ki so jih glasbeniki dobesedno metali med razgrajače pod odrom.
Dober glas o prišleku iz Misisipija se je hitro razširil po mestu. Po nekaj neuspelih studijskih začetkih ga je pianist Sunnyland Slim predstavil Leonardu Chessu, solastniku (v Chess Records preimenovane) založbe Aristocrat. S tem se je odprl tržišču, ki je kmalu prepoznalo njegov talent v klasikah I Can't Be Satisfied, I'm Your Hoochie Coochie Man, Feel Like Going Home, I'm Ready, Mannish Boy … Postal je mentor prišlekom, ki so se kalili v njegovem bendu, a tudi Muddy ni sprejel vsakogar. S tem si je priskrbel najboljši mogoči spremljevalni bend (z njim so sodelovali Junior Wells, Memphis Slim, Jimmy Rogers, Otis Spann, Elgin Evans…), zato je težko verjeti, da je njegov prvi pravi celovečerni album – po izjemno uspešnih malih ploščah v petdesetih – izšel šele leta 1958 kot The Best of Muddy Waters.
Istega leta je Muddy svoj naelektreni blues odpeljal v Veliko Britanijo in tam odprl pandorino skrinjico oziroma zanetil t. i. britansko invazijo. V njem se je prepoznala rock'n'roll generacija, s temperamentnim nastopom na Newport Jazz Festivalu (1960) pa je uspešno zakorakal v šestdeseta ter še razširil svojo »drugo« prepoznavnost. Sočasno je izkoristil ponovno zanimanje za folk glasbo in v prvi polovici šestdesetih izdal serijo uspešnih albumov akustičnega bluesa (Muddy Waters Sings Big Bill, The Real Folk Blues), med katerimi po kakovosti zvoka izstopa predvsem Folk Singer (1964). Pravi mali raj za avdiofile.
Watersova zapuščina je kompleksna, saj se razteza od delta in urbanega bluesa do njune »asimilacije« v temeljna izhodišča rock'n'rolla. A če smo iskreni, so take opredelitve le suhoparno enciklopedično natolcevanje. Nihče ne more izmeriti količine emocij in neposrednih sporočil, ki jih skriva ta blatni blues, tlakovan v pločnike velemesta, lahko pa jih zaslutimo skozi trpeči obraz, prepojen z mimiko bolečine in prekrit s solzami, ter čutimo v sunkih rok, ki znajo strgati strune kitar ali jih nežno božati. Skladbe Muddyja Watersa so namreč zasužnjevale s čustvi, ki jih je bilo mogoče (za)čutiti. Tako se poslušalec ni mogel znebiti občutka, da Muddy prepeva prav o tem, kar ga (poslušalca) muči. Pesmi namreč niso privlačile z eleganco nekaterih njegovih sodobnikov, temveč so akordi (raz)dražili ranjene emocije do bolečine – takrat se je razprl in se še vedno odpira čarobni svet Muddyja Watersa.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
