Virginia Woolf: Leta (KUD Police Dubove)
Bližnji plani široke zgodbe
05. 05. 2015
Osmi v slovenščino prevedeni roman Virginie Woolf je priložnost ponovno razmisliti o delu angleške pisateljice in vplivu, ki ga je imela na sodobno svetovno književnost.
V bibliografijo (in pisateljski svet) Virginie Woolf sem stopil leta 1986, še precej negoden, z izdajo Valov v prestižni zbirki Kondor; nekako v istem času so na televiziji predvajali kultni film Kdo se boji Virginie Woolf?, in še dandanes sta zame to prvi asociaciji v zvezi z njenim imenom. Z rahlim nasmeškom dodajam: zahtevni asociaciji. Valove sem bolj tehtno pregoltal pozneje v gimnaziji, skoraj čisto na začetku študija pa sem v antikvariatu po naključju naletel na staro hrvaško izdajo romana Leta (Godine, 1946), ki je zdaj pred nami v prevodu Jane Unuk.
Roman velja za eno pisateljičinih konvencionalnejših del, če to pomeni, da je nekoliko bolj »povprečnemu bralcu prijetno« od nekaterih drugih, morda bolj eksperimentalnih spisov. Treba je seveda biti previden: zdi se vendar, da nobena od knjig Virginije Woolf ni bila pisana za »povprečnega« bralca, najsi je še tako »priljudno« napisana; tudi Leta niso izjema. Navidezna slogovna in siceršnja dostopnost romana se zdi povsem namerna; pisateljica se ni prilagajala trgu, ampak so ji takšen slog, kar se izkaže med branjem, narekovali sami akterji; kako pa naj bi sicer ponazorila kramljajoče dialoge tedanje sodobne angleške (visoke in nekoliko nižje) družbe?! Dvom o tem, kako roman napisati, je bil eden ključnih pri genezi besedila. Pisateljica ga je sprva hotela umeriti nekoliko drugače, v dveh slogovno ločenih enotah, a je besedilo zaživelo po svoje. Roman je izšel leta 1937 in bil zadnji, ki ga je še učakala, rojeval pa se je že od leta 1931, ko je imel dobiti bolj kompleksno esejistično-romaneskno obliko: vsakemu fiktivnemu delu bi moral slediti esejistični, naslov celote pa naj bi bil Pargiterjevi – ime rodbine je nato ostalo vse do konca, čeprav ne kot naslov. Esejistični del je nato izpadel, kar je pripomoglo h koherenci romanesknega dela, je pa celota s tem izgubila nekakšno podaljšano ekscentričnost, kar je, poleg feminizma, bilo tudi najhujše »zlo«, ki so ga puritanci očitali pisateljici. Še dolgo so se kresala mnenja o tem, koliko je njena dela sploh treba jemati resno in ne zgolj kot nekakšne feministične populistične pamflete v obliki rodbinskih sag (Leta), esejističnih zapisov (Lastna soba) ali poetičnih izlivov (Valovi).
No ja, ravno esej se je izkazal za ključnega pri zasnovi Let. Woolfova je razmišljala o nadaljevanju Lastne sobe in tuhtala, ali bi tematske zasnove teh esejev popeljala še kanček dlje, med razmišljanja o spolnih vlogah in življenju žensk. Že na tej stopnji naj bi razmišljala o dveh različnih slogovnih možnostih v istem besedilu, o čemer beremo v njenih dnevniških zapiskih, ključnega pomena pa je, da se po izidu Valov ni hotela za vsako ceno obrniti v bolj realistično, nazorno, »sagovsko« pisanje, pač pa se ji je zdelo, da je vse skupaj treba napisati z razmislekom o tem, kako bo besedilo kot celota delovalo na simbolni ravni in kaj pravzaprav želi z njim doseči. Cilj je bil visok že leta 1933: zrcalo sodobne družbe z vsem, kar vanjo sodi; okvir bi bili seveda Pargiterjevi, a širša slika mnogo več kot to: rodbinska zgodba bi bila zgolj okvir za epski romaneskni prikaz družbenega stanja, ki se, jasno, odraža v ljudeh. Woolfova se je odrekla pridigarskim nastavkom, šlo naj bi bolj za ideje, ki jih je zagovarjala vse življenje. Kot beremo v spremni besedi, je za roman imela tudi precej delovnih naslovov; leta 1935 naj bi se odločila za The Years, kar je (glede na zastavljeno strukturo, ostalo v fiktivnem delu besedila, sicer samostojni celoti) logična odločitev; esejistični deli so ugledali luč sveta leto pozneje kot Tri gvineje, brezkompromisni pisateljičin udarec patriarhatu.
»Roman velja za eno pisateljičinih konvencionalnejših del, če to pomeni, da je nekoliko bolj »povprečnemu bralcu prijetno« od nekaterih drugih, morda bolj eksperimentalnih spisov.«
In kaj se je pravzaprav zgodilo z romanesknim delom? Čemu je naslov logičen? Vsebina romana je na videz precej preprosta: sledimo rodbini Pargiterjevih med letom 1880 in »sedanjim časom« (ok. 1932). Medtem ko gre v podobnih primerih (denimo pri Galsworthyju) za dejanske rodbinske sage, epopejske romaneskne gigante, so Leta bolj fragmentarna rodbinska reč: pisateljice ne zanima vlečenje celotne črte čez življenja protagonistov, pač pa določena obdobja v njihovih življenjih, ki so zanimiva za »širšo sliko«. Ne boste našli patetičnih odlomkov tipa »o Catherine, o Heathcliff«, tudi shakespearjanstva ne, niti »Hatfieldov in McCoyev«, pač pa individualne podobe protagonistov, ki so kot koščki v mozaiku družbenega platna; to se seveda zrcali skoz njihova vedenja in dejanja. Njihova mentaliteta (in mentaliteta družbe) se zazna skoz banalna dejanja (denimo jok za preminulim kraljem Edwardom VII.), ki jih je morda krivično označiti za banalna (kralj Edward je vendarle kralj, ne kak Boldrick iz Černega gada), vendar se zdijo tako strašno banalno tipična za tedanjo (in, hej, tudi sedanjo) družbo, iz njih se nekako ne more izcimiti nič večjega ali pomembnejšega. Metanje opeke v odseku, ki opisuje leto 1911, je seveda nekaj drugega, vrže jo štiridesetletna Rose, v tem času pa protesti sufražetk niso nekaj mimobežnega, ampak označujejo družbene spremembe. Takšnih pomenljivih koščkov je v romanu polno in so precej bolj učinkoviti, kot če bi se Woolfova na dolgo in široko razpisala o rodbinskem klobčiču.
Fragmentaren pristop je seveda treba znati osmisliti s formo: pisali smo že o razpadu dveh enot besedila, ki sta ugledali luč sveta kot dve različni knjigi. Znotraj romaneskne ločine pa je Woolfova svoje »epizode« sodobne britanske (evropske?) družbe zasnovala po principu posameznih let in jih uvedla s simboliko letnih časov. Na začetku poglavij srečamo zanimive, bolj poetične opise letnega časa, v okvir katerega je pisateljica umerila svoje leto; ne gre torej za »celoletne« epizode, pač pa za določeno obdobje znotraj posameznega leta, kar je pisateljsko vešča poteza: Woolfova namreč nikoli ne pove vsega.
Kaj velja ugotoviti ob posameznih letih v romanu? Da vzdušje letnega časa (ali meseca znotraj njega) nekako nakaže vzdušje celotnega leta, kakšno je bilo na splošno in potem posebej za protagoniste (kar se večkrat pravzaprav pokriva). Druga stvar: tovrsten fragmentaren pristop je seveda treba znati osmisliti s slogom. Woolfova je v večini svojih najvidnejših del slogovno izpiljena in zahtevna, in tudi tukaj ni nič drugače. Bi sicer porekli, da se je pri tem romanu zadrževala, kar naj bi bil po Valovih vsaj na videz nekakšen kompromis. Roman je poln tekočih dialogov, včasih se po orisih značajev in izpeljavi dialogov zdi, da berete Agatho Christie. Ne glede na to, da je obsežen, ga vzdržljivejši bralec lahko pogoltne celo v enem branju. Vse to bi prispevalo k vtisu, da je besedilo »uporabniku prijazno«, da je »berljivo«, kar tudi danes celo v stroki velja za odliko, pisateljica je duhovita. Vendar tak pristop onemogoča zahtevnejši spogled z romanom. To je sicer običajen zaključek pri besedilih, ki so nalašč napisana kot »roman dejstev«, kot zapiše Woolfova. Najbolj spretni pisatelji napišejo svoja »dostopnejša« dela z namenom pripeljati zahtevne teme v roman skozi posebna vrata, bodisi med vrsticami bodisi epizodno ali z učinkovitimi kratkimi »udarci« (denimo že omenjena Rose). Posebno to velja za modernistične pisatelje, kar ni nujno literarnozgodovinska ali kakšna podobna oznaka, pa saj tudi »eksperimentalno« ni.
(Ne)naklonjenost družbe do bojda »inteligentnih« moških (nadvse moralnih, seveda) in »gospodinjskarskih« žensk (ki takoj dobijo »ideje«, če jim daš preveč svobode) je seveda pereča tema, ki je zgodovina do dandanes ni učinkovito razrešila, a simbolika ravnanja določenih protagonistov in protagonistk romana je povedna; Bob Dylan jo je najbolje strnil v znameniti verz: the times they are a-changing. Letni časi se menjajo. Če je to prikrito sporočilo Let, gre seveda za mojstrsko variacijo osmišljanja mentalitete zapete Britanije. Woolfova se ne poda na ladjo, ne raziskuje Skandinavije in širše Evrope, tudi ne novega sveta. Ji ni treba, domača gruda ponuja več kot dovolj gradiva; če Woolfova z razvojem dogodkov (znotraj geografskega okolja, ki ga opisuje) doseže spremembo pri posameznem protagonistu, je to že zmaga, ni ji treba iti čez mejo kraljevine. Pomislite tudi, kakšen bi bil obseg romana, če bi pisateljica imela namen skoz podobo angleške družbe (rodbine) orisati celotno podobo tedanje Evrope! Kar sicer ne bi bil slab načrt, a ni bilo tako zamišljeno. Čeravno … kdo ve! Se mar v obrisih Pargiterjevih kaže tudi širša evropska zavest ali je zadeva resnično omejena striktno na angleško družbo? Poveden je tudi konec romana, morda zlasti konec. Kaj nam že nakazuje?
Tudi to je eno od vprašanj, o katerih bo ob vnovičnih branjih romana treba razmisliti. Namen, da bi pod kratek drobnogled tokrat vzeli opus pisateljice, se je ustavil pred izjemno širokimi možnostmi, ki jih ponuja obdelava Let; in spet smo pred »fragmentarnim«, saj smo problematiko sloga, oblike ipd. zgolj oplazili, nič kaj tehtnega povedali o samem prevodu itn. Prevodu sicer ni česa očitati, spreten je in tekoč, spremna beseda pa tudi pojasni marsikaj, zlasti o genezi romana, okoliščinah, v katerih je nastajal, tudi glede na druge sopotne ali sočasne knjige izpod istega peresa. Ta uvid v pisateljičin (ustvarjalni) milje je torej dober in prav zato za nadaljnja tuhtanja svetujem, da ga preberete. Takisto velja za podrobnejšo vsebino romana. Interakcija glavnih in stranskih oseb je ena zanimivejših plati romana, potek dialogov pa odličen, kar ni nujno (ali sploh ne) samoumevno.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
