Peter Handke: Poskus o norem gobarju
Jaz, da sem lovec? Ah, kje pa, gobe lovijo mene!
17. 06. 2015
Poskus o norem gobarju s podnaslovom Zgodba zase je zadnji v nizu petih avtorjevih Poskusov, v katerih v tempu »počasnega mlekarskega vlaka v blaženem ranem jutru«, kot se je izrazil eden od kritikov, in skozi prizmo strasti do jezika in pripovedovanja odseva bivanjska samopodoba avstrijskega pisatelja in dramatika Petra Handkeja.
Zgodba o »norem gobarju«, pripovedovalčevem mladostnem prijatelju, se začne v pokrajini, kjer se je rodil Peter Handke, v Grebinju na južnem Koroškem. Ali bolje rečeno: na obronkih tamkajšnjih gozdov, ki jih imata oba protagonista za svoje »poreklo in prag«. Na teh obronkih, tako pripovedovalec, sprva še neizkušeni gobar »iz strahu pred šumenjem, šuštenjem, vršanjem ali zgolj šepetanjem dreves« samo čepi, dokler z roba ne prodre »v globino in nato v samo jedro gozdov«. Tam najde svoje prve divje gobe in z njimi nekaj malega zasluži. V nasprotju s pripovedovalcem, ki ga bralec v zgodbi kmalu prepozna kot avtorja Ponovitve in Mojega leta v nikogaršnjem zalivu in je kot pisatelj zavezan le pripovedni, izmišljeni literaturi, sam izkupiček raje vloži v strokovno čtivo. Z brezdanjo, neukrotljivo slo po znanju želi obvladati svojo obsedenost z gobami in se prelevi v človeka dejanj.
193 (ne)dokončnih odgovorov o gobji norosti
Deloval je pač, nori gobar, kot zna realistično povedati pripovedovalec, »v vseh možnih smereh sveta in zemlje, in tudi marsikaj dosegel«. Študira pravo – kot nekoč Handke – in postane uspešen, zaupanja vreden odvetnik, ki zastopa svoje (moralno oporečne) stranke v obravnavah državljanskih vojn na mednarodnih kazenskih sodiščih. Celo izbranko si najde, doma z dežele, iz sosednje vasi, ki ji mora (in želi) slediti le v enem imperativu: »Ja, prijatelj moj: to je ženska, ki me vodi po skrivnih poteh, tako kot piše pri tvojem Wolframu von Eschenbachu. Ne želi mi sreče, le vse dobro; da bom dober, ves čas.«
Ko pa se nekega dne na sprehodu po svetlem (nedomačem) bukovem gozdu v njem znova prebudi gobarska strast in mu v dlaneh zadrhti prvi jurček, hongo, Steinpilz, vrganj, cèpe ali boletus edulis, kot se s poimenovanji poigrava pripovedovalec, to doživetje v trenutku razbije kontinuiteto njegovega življenja. Odslej je vse le še hrepenenje po gobah, sla po dogodivščinah. »Vse do izbruha norosti, ki se je je potem tudi sam zavedal,« skrbno zapiše pripovedovalec. Gobe, skozi celotno zgodbo učinkovita poetološka primera, so sprva res še najvišji smisel, najboljše in najbolj izbrano, a se z naraščajočo norostjo kmalu sprevržejo v »pankrte«, »matere vse zalege«, »izrodke pekla«. Omračijo mu um in vase posrkajo ne samo vse njegove panične strahove pred soljudmi in minljivostjo življenja, temveč tudi gobarja samega. In slednjič za njim zabrišejo vsako sled.
Poskus zapisa o norem gobarju z mestoma izjemnimi poetičnimi pasažami, ki pa jim vedno znova sledijo drzna samoizpraševanja, se sklene v pokrajini okrog Chavilla v bližini Pariza, kjer Handke živi in ustvarja že nekaj let. Pripovedovalčevo in gobarjevo ponovno srečanje na štiri oči v gostišču Pri svetem gralu daje slutiti, da sta – v resnici ali pa tudi ne – drug z drugim prepojila svoji identiteti. »Toda vsekakor sem svojega partnerja jemal resno, resno, kot je svoje partnerje in/ali nasprotnike jemal le James Stewart. Partnerja? Zadevo?! Njegovo. Najino. Najino skupno pustolovščino.«
Vstop dovoljen samo bralcem
Ob podelitvi Einspielerjeve nagrade leta 2013 v Celovcu je Peter Handke osrednjemu govorcu, prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, zabičal, naj zbranim v Tischlerjevi dvorani na začetku (dvojezične) slovesnosti pove nekaj, kar jih bo osupnilo: »Vstop dovoljen samo bralcem: Kdor ni prebral nobene Handkejeve knjige, naj dvorano takoj zapusti!« Nihče pri tem seveda ni niti pomislil, da tega ne bi bil mislil resno.
Pri Poskusu o norem gobarju je bralec postavljen pred posebno zahtevno bralsko (pre)izkušnjo, saj prozno besedilo, mešanica kratke proze, eseja in dnevniških refleksij, na prvi pogled ni niti všečno niti lahko branje. V bistvu se še najbolj kaže kot to, kar je avtor zapisal v njenem podnaslovu: zgodba zase. Handke, ki pripoveduje o gobah v povezavi z lastnim obstojem, to počne v nestrukturiranih, vedno znova nepredvidljivo razširjenih tematskih koncentričnih krogih, včasih tudi »v spiralah in elipsah«. Čim starejši postaja, več je v njem (samo)ironije in humorja; zdi se, da vse bolj diferencirano prepoznava svoje obsesije in se jim tudi smeji.
Napol skrito in poetično se avtor v svojem Poskusu ukvarja tudi z vprašanjem jezika. V ospredje postavlja kontrast med človeškim jezikom in nebesednim jezikom narave, pri čemer se njegov osrednji lik, nori gobar, začne zatekati k »neobljudenim, nebesednim, nečrkastim, nedoumljivim gozdnim parobkom, ki niso ničesar sporočali, temveč so le njemu nekaj zašumeli, zašelesteli, zapokljali in ga naplahtali«, v zadnji fazi norosti pa k tišini, ki je sicer neslišna, toda zanj pomenljivejša od vsakega lista, ki pade z drevesa.
Poleg minimalistične metafizične komponente, ki jo, če sploh kdaj v Handkejevih besedilih, kvečjemu uzre kak krščanski teolog, je Poskus o norem gobarju prizemljeno besedilo, celo neke vrste literatura odpora, ki ji je avtor – tudi zaradi tragične usode koroških Slovencev v času druge svetovne vojne – trajno zavezan. Le da tokrat njegov protest ni uperjen proti zločinskosti nacionalsocializma, temveč se upira, včasih celo samoironično, sodobnemu človekovemu »voljnemu podložništvu«, nesvobodni resničnosti, njeni potuhnjeni navideznosti in povprečnosti, ki individualno suženjsko podreja kolektivnemu. »… in dokler se te divje rastline upirajo gojenju, toliko časa bo moje in naše gobarjenje del tega upora in pustolovščina upora!«
Če je treba, greva skupaj tudi po gobe
»Še nihče ni zapisal zgodbe, kakršna je njegova, kakor se je pripetila in kakršno sem občasno sodoživljal iz neposredne bližine,« na začetku Poskusa o norem gobarju zapiše pripovedovalec. Kot detektiv v razvojno pripoved o svojem mladostnem prijatelju vnaša le tisto, kar je preverjeno, kar mu je bilo izpovedano in zaupano, pri tem pa nam nikoli ne razkrije gobarjevega imena.
Handke v dialogu z njim preigrava lastno biografijo: razkriva jo in se hkrati v njej tudi skriva, v liku gobarja se avtobiografsko zrcali, hkrati pa samega sebe drži na distanci. Tako pripovedovalec kot nori gobar sta kot divji jurčki in lisičke, ki jih ni mogoče umetno gojiti, civilizirati, kaj šele udomačiti. V neobičajnem »izmenjavanju popolne prisebnosti in nenadne odsotnosti, popolne odsotnosti in nenadne popolne prisebnosti«, sta oba hkrati »izvoljena izbranca« in »vsakdanja človeka, sočloveka«, ki najraje – ko norost še lahko krotita – živita v t. i. vmesnih prostorih, ki ščitijo njuno individualnost in jo hkrati vsaj minimalno povezujejo s svetom. Približno tako, kot je Handke nekoč opisal svojo izkušnjo šolanja v malem lemenatu na Plešivcu (Tanzenberg), kjer je skupaj z njim v šolo hodila tudi poznejša koroška slovenska izobraženska elita. V svojem pogovoru s celovškim založnikom Lojzetom Wieserjem v knjigi Die Sprachenauseinanderdriftung je povedal: »To sem enkrat napisal, da mi Slovenci ali slovenski učenci v internatu tudi niso bili všeč, ker so – v mojih mladih očeh – tvorili posebno druščino.« Handke je že tedaj čutil, da ne sodi zraven, hkrati pa je vendarle sodil k njim. Slovenstvu odtujen, pa vendarle tako blizu. Zaradi svoje (ne samo jezikovne) usode je Handke ostal razcepljena osebnost, zato nikoli ne bo mogel biti do konca ne tu ne tam, četudi bi si to želel. Biti Peter Handke tu in tam. Kar bo mogoče šele potem, ko bo »šel po gobe«, kar se da povedati samo v slovenščini, v nemščini pa ne.
Niti ne tragična zgodba Handkejevega norega gobarja se konča milo, blago, kot da bi v avtorja »priprhutal drobec vedrine«. Krog se kljub rahlim dvomom sklene nedaleč od pravljice: »Pravljično je, konec koncev, najbolj resnično, nekaj neizbežnega. Zrak, voda, zemlja in ogenj kot štirje elementi, pravljični dogodek pa je peti, dodatni element.«
Nekega decembrskega dne, prav lahko bi bil 6. december, Handkejev rojstni dan, zdaj že sedemdeseti zapovrstjo, v francoski pokrajini blizu Pariza zapade prvi sneg. Pripovedovalec in njegov stari prijatelj, nori gobar, se usedeta za mizo v gostišču Pri svetem gralu in razpravljata o tem, da divje gobe, znane kot senderuelas alias carrerillas alias dišeče sehlice, tega meseca rastejo v obliki magičnih krogov. »V moji domišljiji se temu oba, moj izginuli prijatelj in jaz, smejeva v duetu.« Potem skupaj le še ugibata, kako pozno je. – The Time stood still on Blueberry Hill.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Leposlovje:
|
komentarjev: 1
17.06.2015 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
