Hommage Burtonu
Ilija Trojanow: Zbiralec svetov. Prevod Brane Čop. Založba Beletrina, Ljubljana 2015, 492 str., 29 €
01. 07. 2015
Ilijo Trojanowa poznamo v slovenščini že po romanu Tajanje in esejih Odvečni človek. Predlani je bil tudi gost festivala Fabula. Podpisal se je tudi pod literarno predlogo za film Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom, ki je deloma avtobiografski, kar je značilno za marsikatero njegovo literarno delo. To pa ne velja za Zbiralca svetov, ne glede na to, da opisuje namišljene izseke iz življenja sira Richarda Francisa Burtona, ki je obiskal prav iste kraje kot pisatelj oz. obratno: kozmopolitska narava Trojanowa se je gibala po istih pokrajinah kot Burtonova (Indija, Arabski polotok, Vzhodna Afrika); z začetno, družinsko emigracijo (iz Bolgarije v Italijo, Nemčijo, Kenijo), pozneje pa z večkratnimi avtorjevimi selitvami in potovanji.
Zbiralec svetov je plastovit roman, lahko bi rekla celo žanrski hibrid, ukleščen v okviren, že posthumen opis dogajanja med bližnjimi umrlega glavnega junaka in duhovnikom. Znotraj okvira je razdeljen na tri dele: Britansko Indijo, Arabijo in Vzhodno Afriko. Očitno so za lažje razumevanje in vizualizacijo Burtonovih potovanj priloženi še zemljevidi in slovarček tujk na koncu knjige. Bralec skozi skoraj 500 strani dolgo vsebino zlahka zdrsi v hitrem tempu, čeprav ni dogajanje niti približno nabrušeno s suspenzom. No, mogoče v osrednjem odseku – Arabiji – ko gre za Burtonovo romanje v Meko pod krinko. V tem delu se izmenjujejo dramatika, pisma in denimo da dejanski hadž »zdravnika« Mirze Abdulaha oz. Burtona.
Britanska Indija je čisto drugače uglašena kot Arabija: gre za Zgodbe pisarja gospodarjevega, Burtonovega, sluge Naukarama, čigar priprave in govor o zapisih so vselej uvedeni z mantro. Poglavja se začnejo z zaporedno številko nič in se z isto številko tudi končajo. Kot bi Burton vse, kar je doživel v Indiji, tam tudi pustil, v vase zaključeni celoti. Seznanjanje z indijsko kulturo poteka v enakem, umirjenem ritmu kot npr. navajanje na nove posteljne veščine s Kundalini ali pa denimo preiskava bordela z mladimi dečki ter proučevanje opičje govorice. Razvoj dogodkov poteka premočrtno. Trojanow meni, da so erotični prizori v današnji literaturi velikokrat spisani zelo ceneno, zato jim je v tej knjigi najbrž želel dodati vrednost z ars erotice veščo devadasi v konfrontaciji z nevednim Evropejcem. Denimo, da mu je to s sicer zlahka zamenljivim, vedno v drugi plan nasproti Burtonu postavljenim ženskim likom tudi uspelo.
»Trojanow meni, da so erotični prizori v današnji literaturi velikokrat spisani zelo ceneno, zato jim je v tej knjigi najbrž želel dodati vrednost z ars erotice veščo devadasi v konfrontaciji z nevednim Evropejcem.«
Pot po Vzhodni Afriki z namenom odkritja izvira reke Nil je v celoti pripovedovana skozi pogovor med članom takratne odprave, Sidijem Mubarakom Bombajem, in njegovim vnukom. Tudi tu se razkrije pripovedovalčevo nikakor ne nekritično občudovanje Burtona. Bil je namreč prevajalec, kartograf, vohun, popotnik, diplomat, pustolovec, jezikoslovec, pesnik, pisatelj, vojak, etnolog. In četudi je imel opravka z veliko jeziki, ki jih nikoli ne obvladaš tako dobro kot maternega, dvomim, da je prevod rino in hipo namesto nosorog in nilski konj ustrezen. Tudi npr. besedi misijonarjenje in dezaster bi se dalo nadomestiti s čim ustreznejšim, če le oplazim sicer zelo gibek in umestno izbran prevajalčev jezik.
Ker poskuša pisec podati karseda celosten opis zbiralca svetov in zaobjeti tudi podrobnosti njegovih potovanj, sta žanrska raznolikost in stalno menjavanje pripovedovalskih perspektiv dobrodošla. Vsak izmed treh osrednjih, tudi geografsko ločenih delov je ubran na svoj način, a je kljub temu mogoče izpostaviti skupne značilnosti: izmenjavata se personalni pripovedovalec, Burton, in prvoosebni pripovedovalec, tj. eden izmed Burtonovih spremljevalcev.
Enakomeren piščev ritem bralca privede do konca knjige, ki niha med biografijo in fikcijo in vtem razpira zev, ki je verjetno sam Burton niti ni hotel pustiti za sabo: veliko zapisov je namreč njegova žena sežgala in tako ostaja ugibanje, kaj se je na njegovih raziskovalnih odpravah, vohunjenjih in službovanjih v kolonijah takratne viktorijanske Anglije in zunaj nje dejansko sploh dogajalo.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
