Ravna ali poševna, streha je »in«
Strehe so v mestu čedalje bolj v rabi, nekdaj pozabljen zaključek zadnjega nadstropja s pralnicami, ki jih že 30 let nihče ne uporablja, doživlja preobrazbo. Medtem ko so tradicionalne poševne stare strehe povsod po Evropi fetišizirane (šik prenovljena podstrešja), so nove strehe podrejene zahtevam trajnosti, naši novi religiji: modre strešne krajine severnoevropskih držav izrisujejo fotovoltaične celice, zazelenjena streha v vaškem in urbanem okolju postaja običajna, strehe nebotičnikov velemest pa barvajo z odbojno belo barvo, s katero zmanjšajo segrevanje. Skratka, streha je in.
Streha je od nekdaj najbolj izrazen del hiše, ki je nabit s kulturnim in celo političnim ozadjem. Streha je statement. Z obliko in obdelavo strehe se da eksperimentirati bolj kot z drugimi stavbnimi členi. Plečnik, na primer, ki je bil genij uporabe historičnih stavbnih členov, je najraje kril s položno mediteransko streho, četudi je šlo za gorsko rezidenco, s čimer se je v času vzpostavljanja nove slovenske (slovanske) identitete zavestno odmaknil od strme nemške strehe in raje poudaril bližino morja. Omislil si je celo svoje strešnike.
S streho se naše stavbe dotikajo neba in pogovarjajo z onstranstvom. Prepojene so s simboliko, regionalizmom, tradicijo. Strehe so nezmotljiv izraz lokalne identitete, celo kadar so stavbe brez njih. V mestih, kjer zaradi visokih stavbnih mas pogled na strehe z uličnega zornega kota ni mogoč, so strehe po eni strani res izgubile svojo izrazno moč, a celo ravna, s klimami posejana strešna krajina nebotičnikov kakega velemesta je tako navdihujoča, da se ravno na njej v ničkoliko hollywoodskih filmih zavrti zaresna akcija, pospremljena z obveznim helikopterskim reševanjem. V knjigi Home Edwina Hathcota je navedeno pomenljivo dejstvo sodobne kulture, da lahko vsako sekundo z Google Earthom vidimo svet tako, kot ga je nekoč le Bog.
V arhitekturni praksi je streha mnogokrat le tehnični zaključek zadnjega nadstropja, s katerim se nima smisla preveč ukvarjati. A stara lesena, od črvov malo nažrta konstrukcija sodobno prenovljene podstrehe skednja ali kozolca je postala nepremičninski luksuz. Zadnji beneški arhitekturni bienale lahko razumemo tudi kot vračanje k razmisleku o elementih arhitekture: o oknu, steni, strehi, hodniku ... Kurator, slavni Rem Koolhaas, utemeljitelj sodobne arhitekture, si je namreč privoščil, da razpravlja o stvareh, o katerih je bilo do nedavnega razmišljati nekako old school. Kajti sledovi modernizma so do danes skupaj z minimalizmom in idejo še zelo žive in aktualne arhitekture podobe zapovedovali nekakšno zanikanje ne le tradicionalne pojavnosti arhitekturnih elementov, ampak kar zanikanje njih samih. Okna so postala steklena fasada (v »arhijeziku«, da se zabriše meja med znotraj in zunaj), stene niso več tvorile vogalov, ampak so bile le še mimobežne ploskve (da je prostor karseda fleksibilen in pogledi tečejo), celo pri stebrih se pozna napor, da bi jih naredili čim bolj nevidne (križast profil v Miesovi Neue Nazional Galerie v Berlinu) ... In tudi streha, ta najbolj prvobitni arhitekturni element, je doživela katarzično zanikanje, s tem pa so hiše izgubile glavni element za izraz svojega notranjega sveta. Ne glede na vsebino ali lokacijo stavbe je bila od modernizma dalje ravna streha v zahodnem razvitem svetu ena od bistvenih arhitekturnih zapovedi.
Ravna streha pa v toplejših delih sveta z manj padavinami obstaja že tisočletja. Kjer je padavin manj, je tudi manj dreves in posledično manj materiala za izgradnjo strehe – in ravna streha za premoščanje malih razponov potrebuje bistveno manj lesa kot ostrešje poševne strehe. Ravna streha hišam vrača površino, ki jo s postavitvijo ukrademo zemlji in v vernakularni arhitekturi vedno predstavlja vitalni uporabni del hiše: rabi kot razširitev notranjih bivalnih prostorov, kot bivalne odprte terase, v krajih s hudo vročino tudi kot spalnice poleti; v gorskih predelih je v rabi kot edina ravna površina, na kateri je mogoče sušiti pridelek za zimsko zalogo. Kjer muslimanska kultura sovpade s tradicijo ravne strehe, ta predstavlja, kot lahko razberemo iz živih opisov Palače ob cesti, kraj, od koder ženske izmaknejo pogled na sosednjo streho in s tem razširijo obzorja svojega notranjega dvorišča. Orient in ravna streha sta šla od nekdaj dobro skupaj. Ko so Loosa vprašali, ali ga je k ravni strehi spodbodla arhitektura z njegovih potovanj okrog Egejskega morja in po Severni Afriki, je seveda zanikal – šlo je za zanikanje tradicije, za avantgardo: »Orient se ni niti približal mojim mislim, ko sem oblikoval to hišo. Zdelo se mi je le na moč priročno, da imajo spalnice v prvem nadstropju izhod na veliko skupno teraso. Kjerkoli – v Alžiru ali na Dunaju.«
V Srednji, Zahodni in Severni Evropi se je šele z zanikanjem izjemno strme gotske strehe (Bog je beg, ki hoče venomer v nebo) začel proces ravnanja strehe. Renesansa je izvirala iz antike, iz Mediterana s položno streho, in želela se je obračati navznoter, ne navzgor. A »ravne strehe« tistega časa še vedno niso bile zares ravne, položne naklone so skrivali za kolenčne zidove in okrasne balustrade. Ob sporadičnih poskusih preoblikovanja strehe v strešne vrtove je bilo namreč prezahtevno zagotoviti zadostno izolacijo za odvodnjavanje. Premik k ravnim streham se je zgodil šele po iznajdbi armiranega betona. V Čikagu so po uničujočem požaru l. 1871 (in zaradi večanja populacije) morali zasnovati nove, višje in višje stavbe. Te so na fasadi še nosile klasicistično okrasje, a ravno streho: zaradi finančnih razlogov in požarne varnosti (v izognitev gorljivi leseni strešni konstrukciji poševne strehe), predvsem pa je taka nudila prostor za namestitev novih instalacijskih naprav za upravljanje sodobnih stavb. Čez nekaj desetletij je v ZDA Frank Lloyd Wright začel aplicirati ravne strehe tudi na enodružinske hiše. Njegovo slavno delo Fallingwater house iz l. 1937 s poudarjenimi horizontalnimi strehami z velikimi previsi je do danes ena najbolj občudovanih hiš. Kot pri Loosu in Orientu se lahko tu vprašamo, ali ga niso morda navdihnile strehe templjev na njegovem popotovanju po Japonskem, kar je razvidno iz njegovih fotografij. Z Miesom, Wrightom in Loosom in Le Corbusierom je postala ravna streha arhitekturni must, mistificirani element dokaza napredka, modernosti, uporabnosti.
Problemi ravne strehe so se pokazali hitro. Ravna streha je res uporabna in sovpada z modernimi estetskimi načeli, a je odvodnjavanje tehnološko zahtevnejše – slej ko prej namreč pušča. Celo danes so aktualna vprašanja iz razprave iz l. 1926 Flaches oder geneigtes Dach? Prof. Dr. Paul Schultze-Naumburg, na primer: »Upoštevaje današnjo tehnologijo, se vam zdi vodotesnost povsem ravne strehe danes izvedljiva? ... Je smiselno zgraditi dobro izolirano in tesno ravno streho na enodružinski hiši, če lahko za isto ceno zgradimo običajno poševno streho in pod njo pridobimo nekaj dodatnega prostora?« Odgovor na vprašanje »ravna ali poševna steha?« je kljub temu vsaj do devetdesetih let prejšnjega stoletja (z izjemo postmodernističnih odklonov), pri nas pa še celo v novem tisočletju, izkazal usodno pripadnost arhitekturnemu poklicu. Le tisti, ki so brezpogojno in vsaj načelno prisegali na ravno, so bili v koraku s časom. Kot pravi spremno besedilo k razpravi o strehah beneškega bienala, je od takrat streha »zataknjena v vicah med zanikanjem modernosti in zanikanjem tradicije. Je internet kot ravna streha? Neobvezen, odprt, a hkrati brez cilja in usmeritve?« Ravne in poševne strehe ter vmesne variacije in kombinacije v sodobni arhitekturi sobivajo; streha je ponekod postala peta fasada ali kar javna urbana površina. Zdi se, kot da nam primanjkuje veščine, s katero bi skozi streho artikulirali pomen in ustroj stavbe pod njo, kot je bilo to naravno v tradicionalni arhitekturi.
Poglejmo za hip še v zakladnico sakralne arhitekture. Strehe cerkev in drugih sakralnih stavb navzven kažejo svojo moč in v prostoru predstavljajo orientir. Ozrimo se le na zvonike v naši okolici in presenečeni bomo, kako neverjetne oblike pravzaprav so – od čebulastih do strašno špičastih. V sakralni arhitekturi je običajna tudi kupola, simbol nebesnega svoda. Njena geometričnost, pravilnost, ponazarja kozmično središče sveta in jo ločuje od brezobličnega stavbnega tkiva posvetne okolice. V smislu strehe je intrigantna tudi notranjost sakralnih stavb: te običajno nad glavnim prostorom nimajo stropa, temveč je prostor odprt do strešine. Tako so bile nekdaj prav sakralne stavbe tiste, v katerih je pogled ušel navzgor, k božanskemu, da se je slehernik osredotočil na duhovno in vzpostavil stik z bogom, medtem ko ga je strop nad domačim bivališčem nenehno opozarjal na tuzemskost. Odprtost do strešine je, tako mislim, zavrtana v kolektivni spomin nečesa višjega, nevsakdanjega. Interjer stanovanjskih hiš, ki so odprte do strešine, je zato vedno zanimiv, poseben. Vidna strešna konstrukcija nosi pridih nevsakdanjosti, nepremičnini dodaja vrednost. Morda tudi zato, ker je »v teh negotovih časih konstrukcija nekaj, na kar se lahko zaneseš« (arhitekti Caruso St. John).
Tako kot danes ni samoumevno, da imamo streho nad glavo, tudi ni samoumevno, kakšna ta streha je. A fraza je pomenljiva: imeti streho enačimo z imeti zatočišče, dom. Slovenska realnost bi ne mogla biti bolj ironična: mlade družine s podeželja si množično ustvarjajo domove v praznih podstrehah svojih staršev. Postajamo podstreharji. Naše strehe ustvarjajo nove, redko zdrave socialne vzorce. Odločitev, kakšno streho arhitekti pripnejo na hišo, je še vedno ena najintrigantnejših in najpomembnejših. Glavni dokaz seveda ostaja smrečica, ki jo delavci še danes, ne glede na to, ali gre za vaško enodružinko ali pa betonski nebotičnik, za likof pripno na vrh sveže pokrite stavbe.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015