»Lepo je v naši domovini biti mlad«
Aleš Debeljak: Kako postati človek. Cankarjeva založba (Zbirka Poezija), Ljubljana 2014, 111 str., 24,94 €
11. 07. 2015
»Še pomnite, tovariši?« Tako bi lahko z enim stavkom zaobjeli substanco pesniške zbirke Kako postati človek, ki jo je v netipičen okvir ujel Aleš Debeljak, pri čemer pa ni bil sam. Temelje za zbirko namreč predstavlja Mladi vedež, otroška enciklopedija, ki ga je v mladosti popolnoma prevzela in mu odprla »svet od A do Ž«, kakor zapiše v uvodu. Zato ni nič čudnega, da so tudi pesmi v pričujoči zbirki razvrščene po abecedi in jih lahko dojemamo kot geselske članke. Na enciklopedijo nas spominjajo še druge lastnosti, kot sta povoščen papir in format B5, ki je za pesniško zbirko nekoliko neobičajen.
Tudi sama postavitev posameznih pesmi v zbirki je enciklopedična; pod naslovom je najprej navedena »definicija«, ki je vzeta iz Mladega vedeža in zabetonira kontekst; gre za obdobje, v katerem je avtor, rojen leta 1961, odraščal, »postajal človek«, kakor temu pravi sam. Gre za obdobje Jugoslavije in socializma, kar se odraža v nekaterih značilno obarvanih zapisih, recimo pod naslovom Delo lahko beremo »Delo je dolžnost vsakega človeka. /…/ Delo je potrebno in pomembno,« pri pesmi Francija pa zasledimo definicijo: »Francija je republika, dvakrat tako velika kot Jugoslavija.« Ne glede na to pa zapisi niso tendenčni ali kakorkoli ideološki, ampak spominski, nostalgični.
K temu pripomorejo tudi ilustracije v sodelovanju s Tanjo Radež, ki se včasih z napovedano temo skladajo, včasih pa tudi ne, kar je lepa aluzija na spomin, ki nas pogosto popelje kam drugam, kot smo pričakovali. Na njih so v obliki nekakšne lepljenke razvrščeni različni izdelki takrat prepoznavnih blagovnih znamk ter ostalih podob, ki asociirajo na sedemdeseta, pa tudi stvari, ki so povezane z otroštvom nasploh – pri njih nas Debeljak spusti še bliže, saj nam ponudi zapis iz svoje spominske knjige, ki ga je prispevala njegova sestra, svojo planinsko knjižico in kolofon svoje prve knjige.
»Zbirka je prepojena s sentimentalnim spominjanjem na odraščanje »v Jugi,« kar ji daje poseben čar, mogoče pa je res, da bo bolj navdušila tiste, ki so vse to doživeli.«
Pesmi pa so razpostavljene na lihe strani in jih v celoti zavzemajo. Na prvi pogled izgledajo kot prozni zapisi, saj niso prelomljene v verze, temveč poravnane obojestransko in segajo točno čez celo stran, toda ob branju se vtis takoj spremeni. Debeljak namreč poseže po rimanju, kar ustvarja izrazit ritem. S tem je dosežena neka koherentnost zbirke, toda zaradi določene forme postanejo pesmi včasih sužnji dolžine, zato niso enako intenzivne. Vse pa so polne radožive nostalgije, beremo lahko verz »zrno na zrno pogača, dinar na dinar, avto se plača,« pozneje o izkušnji, ko »motor v naši Zastavi 101 piska in šušti«. Spominja se raznih iger (»gnilo jajce in slepe miši, med dvema ognjema in kdo lovi, kdo brusi škarjice, kdo potaplja ladjice in kakšne so besede, ki vodijo na vislice«) in pesmi (»šivala je deklica zvezdo, smo peli in mnogo žalostnih vmes«), omenja tudi »Rifle kavbojke, ne najdeš jih doma, pa če se postaviš na trepalnice«, in seveda ne more mimo legendarnega stripa Alan Ford (»vodi jih Broj Jedan na vozičku«). Skozi poezijo se tako lepo razjasni naslov zbirke, ki se nanaša na vodilno temo odraščanja, ko se je učil, »kako postati človek, ne junak, ne nujno«.
Zbirka je prepojena s sentimentalnim spominjanjem na odraščanje »v Jugi,« kar ji daje poseben čar, mogoče pa je res, da bo bolj navdušila tiste, ki so vse to doživeli, za ostale pa ponuja iskreno oseben, pa tudi idealiziran vpogled v tisti čas. Pred nami se odvijata dve zgodovini, osebna in javna, toda med seboj se ne izključujeta, ampak se dopolnjujeta, napajata druga iz druge in pred nami (z)rasteta v človeka, ki je napisal to čudovito knjigo, ki se konča z verzom: »kako drugače bi potoval, če ne v paketu proznih pesmi, ki hoče biti most, le malo me skrbi, da ni več trden kakor skala, kamen, kost.«
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
