Peti, rjoveti, hrepeneti
01. 08. 2015
Prvenec Patti Smith je zamajal tečaje sveta, odprl polje svobode, rokenrol soočil s poezijo, Rimbaudem, Baudelairom, Nervalom, navdih iskal pri Pollocku, Picassu, Rivettu, Bressonu. 38 in 39 let od njegovega izida je Patti Smith dve leti zapored igrala na vatikanskem božičnem koncertu, kjer je poleg svojih ponarodelih hitov odpela tudi Sveto noč, 40 let pozneje koncertira s ponovno izvedbo Horses. Na vprašanje, ali se je zmešalo papežu ali njej, je posredno odgovoril Boris Dežulović kmalu po tem, ko so ga letos odslovili s Slobodne Dalmacije: »Ne gre več niti za politične pritiske. Politika je sama postala orodje velikega kapitala. Ne bojimo se več politikov, ampak oglaševalcev. Tajkuni prevzemajo časopise, tajkuni, katerih motiv ni pošteno in pogumno obveščanje ljudi. Če bi mi kdo pred tridesetimi leti rekel, da bom nekega dne trdil, da bi morala država financirati neodvisno novinarstvo, bi ga poslal v organ, ki se ne omenja na pristojnih radijskih postajah. Danes, pri petdesetih letih in tridesetih letih izkušenj v tem poslu, mislim, da je edini način za obstanek poštenih in neodvisnih časopisov ta, da so pravzaprav državni.«
Ali lahko katerakoli umetnost, ki se noče reducirati na ponavljajoče se obrazce in samopromocijske strategije, v današnjem svetu, toliko bolj v Sloveniji kot dolini solz, preživi brez države? Je v Sloveniji miškastega predsednika in desusovske ministrice za kulturo mogoče misliti Republiko Slovenijo kot državo, ki se zaveda mnogoznačnosti pojma kultura, pojma umetnost pa ne zvrača na nekaj osrednjih državotvornih umetniških panog, ampak rokenrol vzpostavlja kot avtonomno polje inovacije ter ljudi ne sodi po letih in količini priznanj, ampak po brezkompromisnosti in usodnosti? Mar zvok rokenrola lahko zaobide tako državne strukture kot brezno multikorporacij? Nam gre namesto tanka pred muzejem v roza prebarvati pesnikov kip na trgu? Lahko Patti Smith računa na to, da jo bosta ob njenem avgustovskem koncertu v Ljubljani sprejela premier in predsednik države (via Vaclav Havel kot oboževalec Louja Reeda) ter spraševala o tem, kako diši svoboda, kako temna je najtemnejša ura, kako se počuti kot zamorec rokenrola? Je plošča Horses, v živo odigrana 40 let pozneje, utopično dejanje, nostalgična gesta, diktat založbe ali način, kako z igranjem, ne preigravanjem, starih stvari na novo pre-misliti svet? Je poskakovanje ob ponarodeli People have the power način, kako prostovoljnim sužnjem podaljšati užitek, obliž na rano novega časa ali mobilizacijska strategija? Je rokenrol dokončno postal kanonizirana umetnost, ki politiko uporablja kot trampolin prepoznavnosti in ne kot sovražnika svobode? Bi Ljubljana čudežno ozdravela, če bi v starem mestnem jedru decembra namesto avstrijskih koračnic vrteli Bratka Bibiča, Ornetta Colemana in Patti Smith?
Dejanja, ki so se pred leti zdela uresničljiva, če že ne samoumevna, danes in tukaj spominjajo na utopijo, zdi se, kot da je predsednikova maturantska gesta posledica in ne vzrok nastalega stanja, da jo gre nujno brati znotraj »gremožurat, mladina« poceni latino muzike in plakatov osrednjega mobilnega operaterja. Ključno vprašanje žive izvedbe Horses štirideset let pozneje torej ni v tem, ali ga gre nujno poslušati kot zgodovinsko čitanko, ampak ali lahko v njem prepoznamo pogoje za vzpostavitev skupnosti, inovacijo kot stanje normalnosti, pojmovanje ljubezni kot politične kategorije. Mogoče je minil čas jadikovanja nad zmanjšano močjo rokenrola, ki naj bi mu umanjkal mobilizacijski učinek in doseganje globalnih učinkov, morebiti gre za to, da v mestoma sijajnih muzikah, ki se tako kot nikdar doslej igrajo po mestnih špelunkah, beznicah, medeninastih koncertnih dvoranah, dvoriščih in zakloniščih, prepoznamo tudi dediščino Patti Smith.
V tem smislu gre temno poetinjo New Yorka – modernistko rokenrola, pesnico, ki je zvočnostim besed podelila bas linijo, in glasbenico, ki je v šestih akordih zmogla najti celoten univerzum jezika, žensko, ki je s Horses utemeljevala punk, z Babelogueom napovedala rap, s Springsteenovo Because the night osvojila ljudska srca, s svojo literarno biografijo Pač mulca nežno, a obenem kirurško hladno opisala ustvarjalne postopke in osvojila Ameriško državno nagrado za književnost 2010, s svojo muziko in poezijo pa raztreščila svet, da bi z njim v letih pozneje kljubovala smrtim mnogim njej dragih ljudi – umestiti v vprašanje, ali je eksperiment kot temeljni del nikdar dokončanega projekta modernizma danes sploh še mogoč, obsojen na stopicanje na obrobju, v času mnogih komunikacijskih kanalov prepuščen veščinam samopromocije?
Odgovor se sliši kot visoka pesem ženske, ki se nam daje na tnalo, se prostovoljno preda, razkriva, kjer najbolj boli, zakriva, kjer je slast najgloblja, sesuje svet, da bi ga ponovno vzpostavila, ljubezen izkriči kot najbolj nasilno izkušnjo, glasbo pa opredeli kot medij politične debate. Zahtevati nemogoče v začetku 21. stoletja pomeni misliti glasno, odviti gumbe ojačevalcev povsem v desno, fizično slišati udarec bobnov v trebuhu. Patti Smith ni bila nikdar avtorica glave, tudi ne nujno srca, ampak pevka maternice in drobovja. Z besedami Janis Joplin: »Ko pojem, se počutim, kot da sem prvič zaljubljena. To je več kot seks. To je točka, ki jo dva človeka dosežeta in imenujeta ljubezen, ko se nekoga zares dotakneš, ampak gigantsko, pomnoženo s celotnim občinstvom.« Patti Smith je torej najlepše poslušati v živo in tembolj na glas. Koncert kot nepredvidljiva izkušnja. Nazadnje, ko sem jo slišal v živo, me je moč zvoka dvignila štiri metre nad tla, zavrtela in zvrtela, njen glas je donel, rohnel, kričal, jokal, pljuval, prerokoval, narical, zapeljeval, hlipal, moledoval in obljubljal, dve kitari, bas in bobni so prebili zvočni zid. Za hip bi se lahko zazdelo, da Ljubljana, kamor gospa Smith prihaja 2. avgusta zvečer, ne bo provincialno mestece, ampak središče sveta, kjer lahko partikularen dogodek zaplodi realne učinke. Punca, ki je nekoč zapisala: »Nisem preveč fukala s preteklostjo, ampak veliko fukam s sedanjostjo … In, in, in v srcu sem muslimanka, v srcu, v srcu sem Američanka, v srcu sem muslimanka, v srcu sem ameriška umetnica in nisem kriva,« ne more postati slaba babica, kaj šele peti dolgočasnih uspavank.
Do the watusi, do the watusi!
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
