Tobias Åström, producent TV-serije Most
Kakovost se splača
»Ko smo na Švedskem v devetdesetih letih dobili komercialno televizijo, so na njej prevladovale telenovele, zdaj, ko imamo odlične serije tako v nordijskih državah kot Ameriki, Franciji, Nemčiji in Britaniji, pa smo pokazali, da lahko pritegneš gledalce tudi s pripovedovanjem dobrih zgodb in da se kakovost splača,« je prepričan Tobias Åström, eden od producentov televizijske megauspešnice Most (Bron, 2011–). Švedsko-danska kriminalka je z zgodbo o truplu na mostu, ki povezuje Dansko in Švedsko, združila dve državi oziroma državni televiziji, obenem pa postala svetovni hit. Serijo, ki bo septembra stopila v tretjo sezono, so doslej predvajali v več kot 170 državah, po njej pa sta nastala tudi dva remaka, britansko-francoski Predor s truplom v predoru, ki povezuje Veliko Britanijo in Francijo, in ameriški Most s truplom na mostu, ki združuje Ameriko in Mehiko, vendar pa omenjeni seriji nikoli nista dosegli takšnega uspeha kot izvirnik. O tem, kaj je šlo narobe tam in kaj prav pri Švedih in Dancih, ki s kriminalnimi pa tudi drugimi serijami prosperirajo že nekaj let, ter o nordijski televizijski produkciji in današnjem načinu delanja in gledanja televizije, smo razmišljali tudi z Åströmom, ki je iz Švedske prišel na Motovunski filmski festival, kjer so se s posebnim ciklom letos posvetili tudi televizijskim serijam.
Kaj vse kot izvršni producent delate pri seriji Most?
Imam pregled nad snemanjem serije. Ni se mi treba ukvarjati z zbiranjem denarja za serijo, skrbim pa za to, kako se ga porabi med produkcijo in da ne zmanjka sredstev že pred koncem snemanja vseh desetih epizod ene sezone. To je ena od mojih vlog, včasih pa odločam tudi o tem, ali bomo v katero od spektakularnejših scen vložili več denarja ali manj. Ko se začne snemanje sezone, nimamo scenarija za vse epizode, ampak le potek zgodbe, tako da ne moremo načrtovati celotnega proračuna za vse, kar bodo gledalci videli na televiziji, ampak moramo na osnovi osnutka zgodbe pripraviti načrt, koliko denarja lahko porabimo na epizodo.
Torej scenarij ni napisan za celotno sezono, ampak ga pišejo sproti?
Tako je. Ponavadi sezono snemamo po blokih, po štiri epizode naenkrat, in potem še zadnji dve. Ko začnemo snemati prve štiri epizode, imamo prvi osnutek scenarija za naslednje štiri epizode, ko smo na sredini snemanja prvega bloka, pa imamo pripravljen scenarij za naslednji blok. Že od začetka pa seveda vemo, kdo bo morilec in kaj približno se bo zgodilo.
Kako velika je ekipa, ki ustvarja serijo, in koliko scenaristov je v njej?
Za eno sezono imamo štiri do pet piscev scenarija, dva producenta, Boa Ehrhardta iz Danske in Andersa Landströma iz Švedske, režiserje, tri v prvi sezoni in dva v drugi, ki se ukvarjajo samo s svojimi bloki, potem pa še predstavnike nacionalnih televizij iz Švedske in Danske, vendar pa so bili predstavniki televizij pri drugi sezoni samo še na enem sestanku, ker smo ugotovili, da je med razmišljanjem o idejah bolje, če niso zraven, ker moraš, da prideš do dobrih idej, premleti tudi slabe, čudne in nočemo, da bi se spraševali, od kod in zakaj takšne ideje.
Z Mostom ste hoteli posneti serijo, ki bi bila tako danska kot švedska. Je bil to prvi pogoj za serijo in ste do zgodbe prišli šele, ko ste se odločili, da bo to serija dveh držav?
Kako je nastala ideja o zgodbi, je vedno težko pojasniti. Na eni strani smo imeli idejo o popolni koprodukciji, na drugi pa idejo glavnega scenarista Hansa Rosenfeldta, enega od najboljših švedskih pisateljev televizijskih dram in knjig, o liku Sage Norén, ki jo igra Sofia Helin. Hans je njen lik zgradil na značaju prijateljice, ki nima zdravstvene diagnoze, ampak je samo rigidna v svojem načinu razmišljanja, v smislu to je prav, to je narobe, treba je slediti pravilom in tako dalje. Potem pa imate tu še zgodbo o truplu na mostu.
Američani so v svojem remaku iz Sage Norén naredili avtistko z aspergerjevim sindromom, vi pa ste se temu izognili.
Vedno smo bili zelo pazljivi, da nismo omenjali njene diagnoze, ker se nismo hoteli spuščati v morebitne razprave, da ne portretiramo pravilno bolnih ljudi in podobno, vendar pa ob tem lahko rečem, da smo prejemali odzive ljudi, posebno sorodnikov avtističnih ljudi, ki so se nam zahvaljevali za njen lik.
Vas je izjemen uspeh serije presenetil?
Da, ker je postala daleč najuspešnejša TV-serija švedske televizije, gledajo pa nas povsod po svetu, od Azije in Južne Amerike do Afrike. Vendar pa mislim, da Saga ni edini zanimiv lik na švedski televiziji, saj imate recimo tudi Saro v Uboju (Forbrydelsen, 2007–2012), Brigitte v Oblasti (Borgen, 2011–), Lisbeth v trilogiji Millennium (2005–2005) in novo fantazijsko kriminalno serijo o trolih Jordskott (2015–), ki se prav tako zelo dobro prodaja v tujini, v njej pa imamo spet glavno junakinjo. Na švedski televiziji je skratka trenutno veliko žensk, ki so izjemno sposobne, močne, predane svoji službi, nenavadne in zavračajo stare predstave o vlogi žensk.
Je vsa ta bera močnih ženskih likov v serijah naključje?
Morda gre za novo področje – malo čudaške ženske, ženske z močnim značajem, ki ne sledijo stereotipnim ženskim vlogam. Ekscentrični moški so namreč vedno obstajali, tako da to ne bi bilo nič novega, prikazovanja ekscentričnih žensk pa ni bilo.
Švedi večinoma vztrajajo pri kriminalnih dramah. Zakaj?
Za to obstaja več različnih razlogov. Eden od njih je, da smo se želeli vrniti k temu, kar se je počelo v preteklosti, ter kriminalke spraviti na realna tla, tako da govorimo o pravih ljudeh, pravih kriminalcih. V kriminalkah se počutimo kot riba v vodi, dobra stran kriminalk pa je tudi ta, da imaš zgodbo, na katero lahko prikuješ gledalce. Če recimo delaš ljubezensko zgodbo, je ustvarjanje drame lahko zelo težko, pri kriminalni zgodbi pa, če si brez idej, vržeš vanjo še eno truplo. Poleg tega Nemci obožujejo švedske kriminalke in imajo na ZDF zanje že zelo dolgo celo poseben časovni termin. Švedi so namreč bolj podobni Nemcem kot Britanci ali Američani, poleg tega pa vse sinhronizirajo, tako da ni niti jezikovnih ovir. Danci, Švedi, vsi govorijo nemško. Veliko denarja za švedske produkcije kriminalk tako prihaja tudi iz Nemčije, zlasti televizije ZDF. Me pa veseli, ker so v drugih državah uspešne tudi druge švedske serije, kot sta Oblast ali Real Humans (Äkta människor, 2012–), ker se ljudje zdaj zavedajo, da smo lahko uspešni tudi v drugih žanrih, na primer znanstveni fantastiki ali drami.
Pa vendar, kaj je skrivnost uspeha švedskih serij. Ko so remake Mostu delali Američani, so posneli le dve sezoni, ko so delali remake Uboja, pa si je serijo podajalo kar nekaj televizij, ker ni dosegla želene gledanosti. Skratka, kaj je šlo narobe v ZDA in kaj prav na Švedskem? So šli Američani v pretirano eksplicitnost ali je bil problem to, da so popolnoma kopirali izvirnike?
Zelo težko je reči. Lahko da je bil problem tudi v pretirani eksplicitnosti, ker s tem ciljaš na drugačno publiko, pa tudi v tem, da je težko dobiti nekoga, ki bo dovolj dober za delanje kopije, kar velja tako za režiserje kot igralce in druge člane produkcijske ekipe. V primeru francosko-britanske različice se mi zdi, da so izbrali napačno igralsko zasedbo, ki ni pritegnila pozornosti, poleg tega pa niso imeli niti najboljših režiserjev za snemanje kopije.
In čemu torej pripisujete priljubljenost švedsko-danskega Mostu?
Sagi Norén. Poleg tega pa tudi temu, da se Danci in Švedi poskušamo izogibati klišejem. Vse države imajo na primer šale na račun prebivalcev sosednjih držav, vendar pa smo sami bolj stavili na različne like. Predstavljamo tipične človeške značaje, ki jih lahko najdete v vsaki državi in verjetno tudi v vsakem človeku, dve različni plati ljudi, eno, ki zagovarja, da se ne sme lagati, ampak se mora slediti pravilom in podobno, in njeno nasprotje, zato je serija lahko priljubljena tako na Švedskem kot v Južni Koreji.
Kaj pa menite, da je šlo narobe s serijo Real Humans, ki se je na Švedskem končala po dveh sezonah, zdaj pa so iz nje uspešen remake naredili Britanci?
Real Humans je bila po žanru znanstvenofantastična serija, še bolj pa drama o človeških odnosih. Z zgodbo o človeku, ki se zaljubi v robota, se je spraševala o ljubezni, čustvih, o tem, kaj pomeni biti človek, kar jo je naredilo uspešno, v drugi sezoni pa so v ospredje postavili najmanj zanimivi del serije, boj med roboti in ljudmi, ter iz nje naredili akcijski film, tako da je postala dolgočasna, poleg tega pa Američani akcijo in posebne učinke obvladajo veliko bolje kot mi in vanje lahko vložijo tudi veliko več denarja.
Zakaj posnamete novo sezono Mostu le vsaki dve leti?
Zaradi zmogljivosti avtorjev. V Ameriki imajo veliko avtorjev, tukaj pa enostavno ni dovolj dobrih ljudi, poleg tega skandinavske televizije niso odvisne od oglasov in podobnih stvari in želijo z odločitvijo, ali bodo posnele novo sezono, počakati, dokler ne vidijo, kako bodo aktualno sezono sprejeli gledalci. Zdaj smo končali tretjo sezono, ki bo predvajana septembra, odgovor televizij pa je, da ne bodo sprejemale nobenih odločitev, dokler ne vidimo, kako jo bodo sprejeli gledalci. Produkcijska hiša tako pred septembrom, ko pride na spored tretja sezona, ne bo dobila nobenega denarja. Če bo potrjena nova sezona, se bo po septembru začel pisati scenarij, snemanje pa bi se lahko začelo šele avgusta naslednje leto. Poleg tega pa, tudi če bo tretja sezona uspešna, še vedno ostaja veliko vprašanje, ali bomo snemali četrto sezono, ker imata tako danska kot švedska nacionalna televizija splošno pravilo, da se lahko posname največ tri sezone določene serije.
Zakaj?
Ker želijo nove stvari, ne pa produciranja starih. Če bomo lahko snemali četrto sezono, bo to za nas nekaj prelomnega.
Kako na to pravilo gledate sami?
Zdi se mi, da izhaja iz tega, da so bile serije v preteklosti in so delno še vedno iz sezone v sezono slabše. Začne se z najboljšimi režiserji, ko serija steče, pa jo začnejo delati cenejši ustvarjalci.
A stvari se spreminjajo.
Da, se. Serija Kriva pota (Breaking Bad, 2008–2013), ki je imela pet sezon, je bila boljša iz sezone v sezono. Mislim, da TV-drama na splošno, ne samo v Skandinaviji, ampak tudi drugod po svetu, stopa na nov teritorij, kjer se ne reče samo, da bomo do konca izmolzli to kravo, ampak si bomo rekli, okej, imamo novo sezono, kaj lahko storimo, da bo še boljša.
Vince Gilligan je pri Krivih potih že na začetku vedel, da bo imel pet sezon, vi pa za vsako naslednjo izveste sproti. Kako velika ovira je to za vas?
Najprej moramo imeti kriminalni zaplet za sezono, ki ga ob koncu sezone zapremo, nato pa še zgodbo, ki se nanaša na druge like. Vedno moramo imeti v mislih tako to, da bomo morda posneli še eno sezono, kot to, da se bo serija končala, tako da mora biti konec sezone primeren za oba izida, kar je seveda težko, zato pa potrebuješ dobre scenarije.
Kateri člani ekipe poleg scenaristov še sodelujejo pri pisanju scenarija?
V Ameriki se serije lotevajo veliko bolj hierarhično kot mi, saj si želimo, da pri produkciji vsak kaj prispeva. Veliko jih je pri Mostu že od začetka, tako da ga imajo že v krvi, pri pisanju scenarija pa poleg scenaristov sodelujejo še producenti, predstavniki televizij in tudi igralci. V prvi sezoni igralci niso bili zraven, zdaj pa je serija že tako odvisna od njih, da serije brez Sage ne bi bilo, tako da igralko Sofio Helin moramo imeti zraven. Moja vloga producenta se včasih tudi spreminja, predvsem pa odločam o tem, kaj se bo lahko posnelo za koliko denarja in ali so določene scene, ki bi zahtevale veliko denarja in časa, vredne določenega finančnega vložka ali ne. Imeli smo na primer sceno, v kateri je bil v scenariju opisan velik pogreb, za katero sem takoj vedel, da bo draga in zahtevna, trajala pa bo 15 sekund in nam bo povedala samo to, da gre za velik pogreb. Na koncu smo to sceno odstranili iz scenarija. Morda moja odločitev ni bila pravilna, saj je včasih treba posneti spektakularne stvari, ki veliko stanejo, vendar pa ta scena po mojem mnenju ni bila vredna tega.
Kako velik je proračun serije Most?
Tega vam ne morem povedati, lahko pa rečem, da ni kaj dosti večji od vsake druge švedske TV-serije. Nekaj več dobimo predvsem zaradi sodelovanja z Dansko, vendar pa nimamo veliko sredstev, sploh v primerjavi z Ameriko, kjer že uvodna špica verjetno stane več kot naša celotna sezona. Moramo se spopadati tudi s tem, kako posneti serijo, da ne bo videti poceni, in se je pri tem izogibati spektakularnim stvarem ter v ospredje postavljati odnose in čustva ljudi.
Se proračun serije viša z njenim uspehom?
Na žalost ne. Dobimo nekoliko več sredstev, ampak predvsem zaradi inflacije. Mnenje televizij je, da bodo stvari, ko je enkrat posneta prva sezona, v drugi sezoni cenejše, kar je zelo nenavadna računica, saj je cenejših zelo malo stvari. Glavni strošek so delovni stroški, ekipi pa ne moreš reči, da jih boš v naslednji sezoni plačal manj. Igralci hočejo več.
Pa bi več denarja prispevalo k boljši seriji ali obstaja nevarnost, da bi postala celo slabša?
Zanimivo vprašanje. Nekatere od najboljših scen so bile posnete prav zaradi finančnih omejitev. V prvi sezoni v eni od scen morilec pride z žensko in otroki v majhno hišo in ji nenadoma da nekaj v roke, potegne sponko, steče in zaklene vrata, mi pa potem vidimo le žensko, kako stoji v hiši z ročno granato in ne ve, kaj narediti. Gre za zelo strašljivo, dramatično sceno, ki ni nič stala. Ali pa scena z bombo v avtu v prvem delu prve sezone, kjer smo namontirali samo nekaj žic in vključili odštevajočo uro. Scenarist je takrat hotel eksplozijo, a je ni dobil in je na koncu nastala odlična scena. Nujnost je tako včasih res mati izuma.
Je težko zadovoljiti današnjega gledalca, ki ima na izbiro toliko odličnih serij?
Ena stvar je to, da se je spremenil način gledanja serij, saj gledalcem prihaja v navado, da jih ne gledajo več po en del na teden, ampak si vedno pogosteje ogledajo celotno serijo v nekaj zaporednih dneh, druga stvar pa je, da je večje število dobrih serij dobro za vse. Če gledalci gledajo dobre serije, je lažje prepričati televizije, da je vredno snemati dobre serije. Ko smo na Švedskem v devetdesetih letih dobili komercialno televizijo, so na televiziji prevladovale telenovele, zdaj, ko imamo odlične serije tako v nordijskih državah kot Ameriki, Franciji, Nemčiji in Britaniji, pa smo pokazali, da lahko dobiš gledalce tudi s pripovedovanjem pravih, dobrih zgodb in da se kakovost splača. V tem primeru smo vsi zmagovalci. Gledalci dobijo več dobrih TV-serij in si jih bodo, če zanje zdaj nimajo dovolj časa, lahko pogledali, ko bodo v pokoju, filmskim producentom pa je lažje prodajati dobre izdelke, če televizije vedo, da se splačajo. Ideja, da zgodbo lahko poveš v desetih urah, je res izziv in zabava. Gre za drugačen način pripovedovanja, saj se lahko poglobiš v like, razvoj zgodbe skozi deset, dvajset epizod. Pri filmih se mi zdaj zdi, kot da snemamo kratke filme, poleg tega pa je treba upoštevati tudi to, da imajo filmi velik problem s piratstvom.
Saj ga imajo tudi serije.
Tudi, a niso tako ranljive, ker švedska in danska nacionalna televizija, ki ju financira država, nista tako občutljivi za piratiziranje kot filmi, ki so nato prikazani v kinu, a jih zaradi piratstva veliko ljudi ne gleda v kinematografih, ampak doma. Za serijo Most piratiziranje ni velik problem, saj švedska televizija epizodo, ko je predvajana na televiziji, že sama da takoj na splet in nezakonito presnemavanje s spleta tako postane nesmiselno.
Pa ima Most več gledalcev na spletu ali na televiziji?
Odvisno. Drame so ponavadi bolj gledane na spletu, medtem ko so šport in novice bolj gledani v živo na televiziji, saj to, kako je Švedska premagala Hrvaško v nogometu, recimo želiš videti v živo na televiziji, ne pa dva dni pozneje na spletu.
Menite, da bi TV-serije lahko začeli prikazovati tudi na velikem platnu?
Mislim, da se predvajanje filmskih vsebin bolj seli v domače dnevne sobe, v katerih imamo vedno večje televizije, poleg tega pa bi bil to, da bi gledali deset epizod serije v kinu ali da bi tja vsak teden hodili gledat po eno epizodo, kar velik izziv. Saj bi bilo zabavno gledati serije na velikem platnu, a ne verjamem, da se bo to zgodilo, ker veliki zasloni postajajo nekaj običajnega že doma, poleg tega pa se spreminja tudi način delanja televizije. Če pogledate stare televizijske serije, je v njih veliko govorečih glav, zdaj pa je tudi vedno več posnetkov celotnih postav, posnetkov pokrajin, kamera pa si vzame tudi več časa, da postane v sceni, morda samo na človeku, ki nekaj počne, s čimer namenoma povzroči neko negotovost, ugibanje, ali se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav se nato morda ne. Tega prej v televizijskih dramah ni bilo, ker so se ustvarjalci bali, da bodo ob takšnih scenah gledalci preklopili na drug program.
Kako pa gledate na to, da serije začenjajo prikazovati celo filmski festivali?
Tisti, ki delamo pri dramskih serijah in filmih, kar sam počnem že od leta 1983, med filmi in serijami ne delamo razlik. Opravljamo enako delo, vlagamo enake napore in poskušamo delati najboljšo dramo, se je pa v zadnjem času spremenil odnos gledalcev do tega. Zame je to naravni razvoj. Za nas ni pomembno, ali gre za film ali serijo oziroma ali je ta prikazana na platnu, na televiziji, Netflixu ali kjerkoli že. Za nas so pomembne zgodbe, ki jih pripovedujemo, in liki, ki jih portretiramo, ne pa medij, prek katerega jih posredujemo.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015