TV-serije z močnimi ženskimi liki
Leto v znamenju ženske
26. 01. 2015
Leto 2014 je bilo brez dvoma leto žensk, kar potrjujejo tako najboljši televizijski izdelki zadnjih dveh let kot še vrsta ogleda vrednih serij z močnimi ženskimi liki.
Leto 2014 ni bilo samo leto Pravega detektiva (True Detective, 2014–) ter igralskega dvojca Matthew McConaughey–Woody Harrelson, ki sta v filozofsko obarvani in odlično zrežirani kriminalni drami med gledalci in kritiki povzročila pravo manijo, ali leto na svojevrsten način napisane in posnete dramske serije o prevarah in različnih interpretacijah dogodkov oziroma spominu nanje The Affair (2014–), v katerih so odnose krhali in brusili v svojih vlogah absolutno prepričljivi Dominic West, Ruth Wilson, Maura Tierney in Joshua Jackson, ampak je bilo to tudi leto izjemnih novih serij z močnimi ženskimi liki in igralkami, ki so jim vdihnile življenje.
Če smo že leta 2013 ugledali izmuzljivo Jessico Hyde (Fiona O’Shaughnessy) v Utopii (2013–2014), večkrat klonirano in temu primerno značajsko raznoliko Sarah Manning, ki jo je v Orphan Black (2013–) kljub težki nalogi hkratnega igranja množice različnih oseb izvrstno upodobila Tatiana Maslany, poslanstvu predano, fokusirano in čustveno otopelo Elizabeth Jennings (Keri Russell) v The Americans (2014–) ter usodno Stello Gibson (Gillian Anderson) v delno feminističnem in proti moškim nastrojenem Lovu (The Fall, 2013–), smo lani dobili še prizemljeno Molly Solverson (Allison Tolman) iz Farga (2014) ter povezovalno, idealistično, ambiciozno, nezaupljivo in travm polno Nesso Stein (Maggie Gyllenhaal) v The Honourable Woman (2014–).
Ženske na lovu
Tako kot sta si med seboj različna ameriški Fargo, ki se v vseh elementih (od igralske zasedbe do scenarija in režije) lahko mirno kosa z izvirnikom, istoimenskim filmom iz leta 1996 bratov Coen, in irski Lov, ki bi bil lahko vsaj delno dostojen naslednik v resnici nenadomestljivega britanskega Glavnega osumljenca (Prime Suspect, 1991–1993) s Helen Mirren v glavni vlogi, tako sta si med seboj različni tudi protagonistki omenjenih serij Molly in Stella, ki vsaka na svoj način razrešujeta serijo umorov, ena v Bemidjiju v Minnesoti in druga v Belfastu na Irskem, obenem pa predstavljata idealen primer dveh skrajnosti oziroma dveh tipov močnih ženskih likov.
Obe bistri in metodični, a značajsko in vizualno med seboj popolnoma različni junakinji, ki bi težko živeli skupaj, vendar pa bi zato morda lahko dobro delovali v ženski različici Pravega detektiva. Rjavolasa in okroglolična Dolly kot prizemljena, življenjska, racionalna, topla, optimistična in neseksapilna policistka, ki jo moški svet z dvema izjemama, bodočim partnerjem in očetom, dojema kot žensko samo v primerih, ko je noče upoštevati kot enakovredne partnerice, in svetlolasa Stella kot premišljena, hladna, zadržana, pesimistična in zapeljiva ženska čutnih ustnic, ki ji pod nogami leži celoten moški svet, od mladih podrejenih do starejših nadrejenih. Do vratu zapeta in v nelaskava oblačila odeta Molly, ki je v debeli bundi ali neprivlačni zeleno rjavi uniformi daleč od primera fatalne ženske in objekta poželenja, moški kolegi na testosteronski policijski postaji nenehno potiskajo v ozadje, čeprav po svojih sposobnosti prekaša vse po vrsti, enako pa se ji pravzaprav dogaja tudi v življenju zunaj serije, saj je igralko Allison Tolman popolnoma zasenčil sicer izjemen moški del igralske zasedbe, Billy Bob Thornton in Martin Freeman, ki sta bila tudi glavno gonilo serije. Za prevlado v moškem svetu je očitno še vedno potreben seksapil, in tega ima Gillian Anderson oziroma Stella, ki jo igra Andersonova, več kot dovolj. V mehko padajočih in napol odprtih svilenih bluzah belih odtenkov, klasičnih črnih krilih ali hlačah ter s subtilnim, a vedno prisotnim odmerkom ličil je Andersonova vse, kar je bila v Dosjejih X (The X Files, 1993–2002), in vse, kar v Dosjejih X ni bila, zato bi bilo napačno, če bi jo, še preden bi ji dali priložnost v Lovu, odpisali kot večno seksualno puščo Dano Scully.
Fargo
Tu Andersonova namreč nima konkurence ne kot igralka, ne kot lik in ne kot ženska, iz rok pa ji ob dokaj minimalistični igri in izrazni mimiki, s katero izkazuje vsa čustva, ki jih premore njen večino časa hladni lik, jesta tako fiktivni kot realni svet. Tega so se glede na sosledje dogodkov oziroma razvoj zgodbe, ki je bila v prvi sezoni osredotočena zlasti na fetišistične umore, serijskega morilca Paula Spectorja (Jamie Dornan) in lov nanj, medtem ko se je na fatalnost Stelle bolj ali manj zgolj namigovalo, začeli zavedati tudi ustvarjalci serije, zato je njena usodnost v drugi sezoni postala tako rekoč osrednji del serije, z njo pa so se razvijali tudi odnosi med Stello in njenimi moškimi, iz katerih je večkrat kot najboljše izvabljala najslabše, pri tem pa ugotavljala, da je nekaj gnilega mogoče najti v vsakem človeku, beri moškem. In sicer tako v tistih, ki jih je v nasprotju s svojim objektom poželenja – žensko, ki jo je kot edina tudi zavrnila – zapeljala, kot seveda v tistem, ki ga je lovila in s katerim se je po vzoru Clarice (Jodie Foster) in Hannibala Lecterja (Anthony Hopkins) v Ko jagenjčki obmolknejo (The Silence of the Lambs, 1991) zapletla v odnos »poznam te bolj, kot poznaš samega/samo sebe« – vendar pa v nasprotju s Clarice ostala tista, ki vodi igro.
Moški v drugem planu
Gillianova, ki pozornost nase vleče v vsakem kadru, v katerem se pojavi, je z vlogo biseksualne plenilke moških brez dvoma zmagovalka med ženskimi liki tega leta, vendar pa je poleg nje v zadnjem obdobju nastalo še nekaj zanimivih in močnih ženskih vlog. Kljub prihodu odličnih antologijskih miniserij Pravi detektivi in Fargo se družbeno neprilagojena, čustveno zlomljena in genialna protagonistka Jessica Hyde v še genialnejši britanski Utopii, ki je gledalce zasvojila s frazo Where is Jessica Hyde? (Kje je Jessica Hyde), zagotovo pa vsaj po izvirnosti, nori fotografiji in scenarističnem pogumu, uvršča v vrh najboljših serij.
Serija The Americans se je z zgodbo o zakonskem paru, ki se kot vohuna asimilirata v ameriško predmestje in za mater Rusijo delata vse, tudi otroke, za fikcijo karseda realistično lotila nadvse zanimive teme, rusko-ameriških vohunskih iger minulega tisočletja, ob tem pa spretno izkoristila učinek glasbe, scenografije in kostumografije, pri katerih ni varčevala ne v smislu lokacij, saj se sprehodimo tako skozi ambasade in kriminalistične urade kot ulice in domove zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ne v smislu rekvizitov, oblačil, lasulj in preobrazb, v katerih sta se doslej, v dveh sezonah, pokazala Rys in Russllova kot zakonca Jennings. Keri Russell je kot hladnokrvna Elizabeth v paru Jennings tista polovica, ki vodi igro in določa odnose, medtem ko je Maggie Gyllenhaal kot Nessa Stein v britanskem vohunskem trilerju The Honourable Woman, ki se ves čas sprašuje Who do you trust? (Komu zaupaš?), tista, ki jo odnosi vodijo. Judinja, ki hoče povezovati Izrael in Palestino, čeprav se vedno bolj zaveda, da je žrtev političnih agend in spletk, zaradi katerih jo doleti vrsta usodnih dogodkov, v miniseriji, v kateri se sprehajamo med sedanjostjo in preteklostjo ter med Veliko Britanijo, Izraelom in Palestino, kljub osebnim tragedijam postaja vse močnejša, njeno soočanje z izzivi in nevarnostmi pa bistveno pogumnejše od bratovega, ki ob spopadu z njimi v nasprotju z Nesso izgubi moči. Nessa v seriji The Honourable Women, ki je nekakšen odgovor na ameriško Domovino (Homeland, 2011– 2014) s Claire Danes oziroma izraelsko Hatufim (2009– 2011), ni edini močni ženski lik, saj v njej razen Stephena Ree v vlogi vohuna Haydna-Hoyla, ki je z eno nogo že v pokoju, pravzaprav na vseh področjih vladajo ženske, ki vlečejo vzvode kot vodje vohunskih služb, teroristke, prevarane žene ali idealistične filantropinje, medtem ko moških, potem ko opravijo svojo nalogo, serija hitro ne potrebuje več. Da o moških, ki so v kanadski znanstvenofantastični seriji Orphan Black stalnica, samo če so geji ali kloni ženske, sploh ne govorimo ....
Dokazov, da je svet televizijskih serij v minulem letu pripadal ženskam, skratka ni malo, če ne drugega, pa so jim z nekaj izjemami zagotovo pripadale najboljše od njih. Prepričajte se in jih poglejte.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
