Junak se mora boriti za življenje
10. 12. 2014
Skandinavci so umetnost proizvajanja serij izpopolnili do potankosti in v zadnjih letih sproducirali vrsto TV-serij, po katerih hlastajo gledalci po vsem svetu, razlogov za njihovo uspešnost pa je več.
Obstajajo ljudje, ki mislijo, da v težnji po avtentičnem in iskrenem izražanju ne smejo nikoli nikogar upoštevati, ker bi bili, če bi upoštevali tistega, ki jih plačuje, ali gledalce, omadeževani. Sama pravim, da si, kadar uporabljaš komunikativen medij, kot sta kino ali televizija, in nimaš ideje, s kom komuniciraš, pozabil na polovico enačbe,« meni scenaristična strokovnjakinja Mary Kate O'Flanagan, ki je v minulih dneh obiskala Slovenijo.
In nam dala misliti.
Irka, ki je veliko časa preživela na Danskem, je na seminarju (v sodelovanju s češkim scenarističnim usposabljanjem Midpoint ga je v sklopu Liffa organiziral Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji) govorila o ustvarjanju dramatične napetosti, komičnih serijah ter skrivnostih uspeha skandinavskih serij, večkrat pa poudarila tudi pomen publike, na katero v imenu umetnosti radi pozabljamo prav na vzhodu Evrope. Medtem ko se vzhodnjaki borimo z večnim razkolom med avtorsko avtonomijo in željami gledalcev, na severu veselo nizajo televizijske uspešnice, ki so sicer narejene za skandinavske gledalce, na koncu pa jih gledamo vsi. In tako kot njihovega uspeha ne razumemo mi, ta včasih pobegne tudi Američanom, ki delajo napako že, ko pričakujejo zadetek v polno od vsakega remaka skandinavske serije ali, če hočete, od vsake serije, ki se zgleduje po Oglaševalcih.
Skandinavski uspeh
Skandinavci so umetnost proizvajanja serij izpopolnili do potankosti in v zadnjih letih sproducirali vrsto TV-serij, po katerih hlastajo gledalci po vsem svetu, razlogov za njihovo uspešnost pa je več. Pri kriminalnih serijah, kot so Most (Bron, 2011–), Umor (Forbrydelsen, 2007–2012) in Tisti, ki ubijajo (Den som dræber, 2011–), je eden od razlogov seveda ta, da imajo gledalci enostavno radi kriminalne serije, kar dokazuje tudi redna britanska produkcija TV-kriminalk, ki na Otoku nikoli niso odšle iz mode, v zadnjih letih pa doživljajo pravi preporod.
Publika kriminalne serije obožuje, ker so dramatične že same po sebi in ker ljudje vedno radi vidijo, da je zadoščeno pravici, tretji in nikakor ne najmanj pomemben razlog za njihovo priljubljenost pa je ta, da med gledanjem kriminalk nikoli nismo v dvomu, za koga bomo navijali, saj se v nasprotju z dramskimi serijami, kjer pisci lahko gredo v več različnih smeri in s tem zmedejo gledalca, pri kriminalkah pravzaprav odločamo samo med kriminalcem in detektivom.
Kljub vsesplošni priljubljenosti kriminalnega žanra pa bi bilo krivično trditi, da gredo Skandinavcem (predvsem pa Dancem) dobro od rok samo kriminalne serije, saj so z Oblastjo (Borgen, 2010–) dokazali, da lahko naredijo zanimivo še tako dolgočasno stvar, kot je danska politika, enako pa bo najverjetneje tudi z nastajajočo serijo o danski ekonomiji, ki jo pripravlja eden od piscev Oblasti Jeppe Gjervig Gram. Bistvo skandinavskega uspeha so liki in zgodba oziroma nizkoproračunske, a prvorazredne drame, ki jih snemajo ekipe, v katerih je vsem jasno, kaj počnejo in kako to početi. Če so v nekaterih državah scenaristi in režiserji prepričani, da so vsevedni, na Danskem velja ravno nasprotno, saj se v umetnosti ustvarjanja televizijskih serij kljub nagradam in visoki gledanosti izobražujejo vse življenje, zgodb, na katerih delajo, pa ne poznajo le scenaristi in režiserji, ampak tudi direktorji fotografije, montažerji in uredniki scenarija, ki, ko se lotijo snemanja prizora, razumejo vse o tem, kako narediti zgodbo privlačno.
Američani iz skandinavskih serij redno delajo remake, saj so na svoja tla pod naslovi The Bridge (2013–), The Killing (2011–) in Those Who Kill (2014–) doslej med drugim prenesli že Most, Umor in Tiste, ki ubijajo (pripravljajo pa tudi Oblast), vendar pa omenjeni remaki nikakor niso vzleteli tako, kot je to uspelo Dancem – ker so poskušali biti izvirni tam, kjer bi morali zvesto slediti izvirniku, in ker so tam, kjer bi bili lahko drugačni, morda ostajali preveč evropski. Pri Mostu so imeli ameriški producenti zaradi dogajanja na meji med ZDA in Mehiko, ki je veliko zanimivejša od meje med Dansko in Švedsko, kjer se je dogajal švedsko-danski Most, priložnosti za uspeh tako rekoč na dlani, vendar pa so ustvarili popolnoma drugačno premiso in like, poleg tega pa so preveč eksploatirali v smislu grozljivosti umorov, s katerimi so odvrnili del odrasle publike, ki si je želela dramo, ne pa slasherja. Še manj sreče sta imela The Killing, ki so si ga zaradi slabe gledanosti podajale različne televizije, dokler ga ni na koncu prevzel Netflix in ga s četrto sezono pripeljal do milostnega konca, in Those Who Kill, ki je v ameriški različici na spored prišel letos, a ga je evtanazija doletela že po desetih epizodah.
Čas za zgodovinske drame
Tako kot se je ameriški televizijski trg zaljubil v evropske serije, je po Oglaševalcih pograbil zgodovinske drame, ki jih zadnja leta snemajo kot po tekočem traku. Če povemo, da so samo letos nastale najmanj tri, ki niso zgrešile ne pri gledalcih ne pri kritikih, in sicer računalniška Ustavi in ujemi ogenj (Halt and Catch Fire, 2014–), ki je postavljena v osemdeseta leta, zdravniška Kirurg (The Knick, 2014–), ki se dogaja v začetku 19. stoletja, in serija o razvoju atomske bombe Manhattan (2014–), ki oživlja štirideseta, smo povedali vse o njihovi priljubljenosti, je pa bolj ko ne retorično vprašanje, ali so omenjene serije uspeh doživele, ker so zgodovinske, ali ker gre za dobre drame, kar je tako rekoč identično vprašanje kot tisto, ki se postavlja pri Skandinavcih in njihovih posnemovalcih.
Vrsta zgodovinskih serij je v nasprotju z omenjeno trojico, ki jo preizkus časa še čaka in še ne moremo zagotovo reči, ali jih bo na dolgi rok čakal uspeh ali ne, namreč neslavno propadla – med zadnjimi na primer Čarobno mesto (Magic City, 2012–2013), po katerem bodo zdaj raje posneli kar film.
Američani so pri neuspešnih serijah, ki so sledile Oglaševalcem, napačno razumeli skrivnost njihovega uspeha. Oglaševalci namreč niso bili vroči zato, ker bi bili postavljeni v šestdeseta leta, čeprav so iz njih s kostumografijo naredili pravo pašo za oči, temveč ker je šlo za dobro zgodbo, postavljeno v leta, ki so s svojim dogajanjem ponujala dramatične možnosti, zanimive za avtorja in soscenarista serije Matta Weinerja. Obdobje, v katerega so bili umeščeni Oglaševalci, tako ni bilo glavni razlog za uspeh, ampak je čas dogajanja s svojo nostalgično noto prispeval samo k njihovi dodatni priljubljenosti.
Tisto, kar privlači gledalce v TV-seriji ali filmov, je predvsem zanimiv trenutek v času, ki je združen z zanimivim likom, in to Don Draper, protagonist Oglaševalcev, gotovo je. Prav takšen je tudi junak Walter White (igra ga Bryan Canstono) iz ameriške serije Kriva pota (Breaking bad). Popolna sta v svoji nepopolnosti, ki je za televizijskega ali filmskega junaka pravzaprav nujna, saj se je s heroji težko identificirati. Like z napakami imamo raje kot like brez napak, Don Draper in Walter White pa jih imata dovolj za vse.
»Za junake ni potrebno, da so všečni, ampak to, da se borijo za svoje življenje. Če se, jim bomo odpustili vsako strašno stvar, ki jo bodo storili. Skrbelo nas bo zanje in bomo upali, da jim uspe, ter razumeli veliko groznih stvari, ki jih bodo naredili. Gledalci ne marajo likov zato, ker bi bili plemeniti, pogumni ali prijazni, ampak zato, ker si nekaj močno želijo in imajo velike težave, da bi to dobili. Lik mora priti do točke v življenju, ko reče, da tega ne bo več prenašal,« značilnosti dobrega lika opisuje O'Flanaganova. Pri Donu Draperju sicer morda ni toliko izpostavljena točka, pri kateri si reče, da nečesa ne bo več prenašal, je pa po drugi strani toliko bolj v igri to, da Don nikoli ne bo prišel do odrešitve, saj bi bilo s tem konec zgodbe. Ob koncu tretje sezone je bil na primer v zvezi s profesionalno enakovredno žensko, ki ji je povedal resnico o sebi, ona pa ga je kljub vsemu sprejela, kar bi bil lahko začetek iskrenega razmerja; a je on raje odšel v Kalifornijo s svojo precej mlajšo tajnico Megan in jo zaprosil za roko. Čeprav je s to potezo neizmerno razjezil gledalce, jim je po drugi strani dal razlog za gledanje v prihodnosti, saj se je spet znašel na začetku – z mlado ženo, ki ga občuduje in nima pojma, kakšen je, on pa lahko nadaljuje svoje početje, a je poleg tega, da je svoboden, tudi zelo osamljen.
Če bi se odločil za srečo, razloga za gledanje pravzaprav ne bi bilo več, saj si nihče ne želi ure in ure gledati srečnega človeka, ki je premagal vse ovire, zato so tudi gledalci počasi ohladili svojo jezo in z Donom trpeli naprej. To bi počeli ne glede na čas in državo, v kateri bi živel.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
