Ljudje brez stanovanj, stanovanja brez ljudi
13. 10. 2015
Kje pa je spalnica?« sem presenečeno vprašal, ko sem se razgledoval po stanovanju, ki mi ga je razkazoval lastnik. Na mojo osuplost je gospod potegnil za vrvico in iz stropa potegnil loputo, ki se je spremenila v zložljivo lestev. Ta naj bi domnevno vodila še do dveh »dodatnih sob«. V prvi etaži je bila nekakšna provizorična dnevna soba, tako nizka, da v njej ni bilo mogoče niti stati. Še »nadstropje« in eno lestev višje pa je bila »spalnica«. V resnici je šlo za skopo odmerjen reženj prostora, v primerjavi s katerim bi vsak vaški senik izpadel kot bivanjski nadstandard. Na tleh je bila položena žimnica, do zadnjega stropa v tem zložljivo neprijaznem stanovanju pa je ostalo tako malo prostora, da ta ni dopuščal več niti sedenja.
Podpisani je z nejevero opazoval lastnikov obraz, da bi le zasledil kakšen občutek sramu, vendar ga je iskal zaman. Lastniku ni bilo neprijetno, saj je dobro vedel, da bo stanovanje oddal tako ali drugače. Ob tem velja poudariti, da stanovanje cenovno ni bilo posebej ugodno in ni prav nič zaostajalo za drugimi, bistveno primernejšimi. Žalostno dejstvo je, da pri tem sploh ne gre za osamljen primer. Skorajda popolna odsotnost zakonske regulacije pravic in dolžnosti lastnikov in podnajemnikov je ustvarila položaj »nepremičninskega divjega zahoda«.
Mirna, urejena in snažna študentka
Pomanjkanje regulacije pa ima še druge zaskrbljujoče posledice. V zadnjih letih je bilo napisanih že več člankov o tem, kako težko je tujcem, predvsem tistim, ki niso »primerne« barve polti, najti najemniško stanovanje. Celo nepremičninski agenti so večkrat pričali o tem, da se je po uspešnem telefonskem pogovoru in skorajšnji sklenitvi najemne pogodbe večkrat zapletlo po tem, ko je prišlo do srečanja v živo … Samo predstavljamo si lahko, koliko je še drugih dejavnikov, ki nas diskvalificirajo pri iskanju najemniškega stanovanja. Hiter pregled oglasov in preferenc lastnikov nam razkrije, da obstaja celo nekaj takega, kot je »idealni podnajemnik«. To je mirna, urejena in snažna študentka, nekadilka in brez domačih živali. Skratka nekdo, ki bo lastnikom povzročal kar najmanj preglavic in jih kar najmanj vznemirjal s svojo prisotnostjo. Položaj ni bistveno boljši, ko poskušamo z lastniškim stanovanjem. Tu se moramo čim bolj približati »idealnemu kreditojemalcu«, če sploh želimo priti do stanovanjskega kredita. To pa je, še posebej v času krize, izredno ogrožena vrsta ljudi.
Brez socialne funkcije
Pomanjkanje stanovanjske politike je privedlo do položaja, v katerem stanovanjske gradnje ni določala demokratično dogovorjena javna politika. Takšna, ki bi načrtovala dolgoročno in imela za prvi cilj bivanjsko kakovost in rešitev stanovanjskega vprašanja. Zato pa je hitrost, obseg in kvaliteto gradnje določal gradbeni sektor, pa tudi fizične osebe in obrtniki, ki so pri bankah uspešno pridobili posojila za gradnjo. Nesmotrna gradnja je povzročila tudi obilico novih stanovanjskih naselij, ki so z vidika osnovnih bivanjskih potreb lokacijsko neprimerna. Sem sodijo neurejen dostop do teh naselij, poplavna ogroženost, pretirana oddaljenost od zdravstvenih domov, šol, vrtcev, kulturnih in športnih središč itn.
Dejstvo je, da od štirih temeljnih funkcij stanovanja, torej zavetišča pred naravnimi neprilikami, zagotavljanja zasebnosti v odnosu do tretjih oseb, dovoljenja za uporabo določene lokacije ter stanovanja kot naložbe, stanovanja v Sloveniji načrtno izpolnjujejo izključno četrto funkcijo. Prepuščena so interesom trga, ne izpolnjujejo več socialne funkcije, ki je bila značilna za gradnjo v Jugoslaviji, ampak so izključno stvarno premoženje, v katerega je mogoče vlagati in z njim kupčevati.
Kričeča fasada izraz svobode
O tem, kako pomembna je socialna funkcija stanovanja, smo se pogovarjali z arhitektom in predsednikom sveta za varstvo pravic najemnikov pri Mestni občini Ljubljana, Blažem R. Babnikom. »Pomanjkanje prostorskega načrta in nezadovoljivo urejene pravice in dolžnosti lastnikov ter podnajemnikov škodljivo vplivajo tudi na družbene vezi na ravni stanovanjske skupnosti. Obstoječa zakonodaja posameznika naravnost sili v individualizacijo, vsakdo je razumljen kot samozadosten atom; namesto da bi razmišljali o tem, kako bi sosedske odnose okrepili, se ti vedno bolj trgajo,« položaj opisuje Babnik. »Vsakršne pobude k boljši regulaciji področja se pogosto zavrže z argumentom, da gre za vračanje v stari, socialistični sistem. Kričeča pročelja na podeželju in stolpnice v mestih, kjer ima vsak po svoje urejen balkon, naj bi bile tako izraz človekove svobode, kršenje te svobode pa skorajda kratenje osnovnih človekovih pravic. Vendar to ne bi moglo biti dlje od resnice. Luksemburg, ena najbogatejših držav na svetu, nam postreže s primerom, kako so lahko stvari urejene na skupen način in v skupno korist. Tudi v nadstandardnih stanovanjih so skupne pralnice še vedno popolnoma običajna stvar. S tem pridobimo dodaten prostor v stanovanju, zagotovimo večji mir, hkrati pa pralnica neizogibno postane tudi prostor srečevanja in priložnostnega tkanja vezi v stanovanjski skupnosti.«
137.000 praznih priložnosti
Za večino mladih pa so lastniška stanovanja le oddaljene sanje. V ZDA starši pogosto že ob rojstvu odprejo poseben varčevalni račun, na katerega nalagajo sredstva za pokritje šolnine otrok. V Sloveniji je vsaj tako smiselno odprtje posebnega stanovanjskega varčevalnega računa. Družina je dejansko edina resna finančna zaslomba, ki si jo lahko mladi omislijo. Neposredna posledica državne stanovanjske ne-politike je ta, da se mora z bremenom stanovanja ukvarjati družina. Zato je na koncu veliko odvisno od tega, v kakšno družino se rodimo, torej od naključja.
Vseeno pa obstajajo rešitve, s katerimi bi predvsem mladim bistveno olajšali dostop do stanovanj. O teh rešitvah smo se pogovarjali z Blažem Babnikom in sociologom Klemenom Plotštajnerjem. Na podlagi njune analize podatkov iz statističnega popisa leta 2011 je mogoče ugotoviti, da je v Sloveniji zasedenih okrog 680.000 stanovanjskih enot, praznih pa naj bi bilo približno 177.000 enot; če od tega odštejemo še počitniške hiše, dvodomicilnost in črni najem, smo pri oceni 137.000 stanovanjskih enot. Tudi ta podatek, opozarjata sogovorca, velja jemati z zadržanostjo, saj to nikakor ne pomeni, da so vsa ta stanovanja primerna za vselitev. Veliko je dotrajanih, predragih, na neprimerni lokaciji itn. Največji delež nenaseljenih stanovanj je v občinah z velikim stanovanjskim fondom, v Ljubljani (17.900), Mariboru (9.200) in Kopru (4.500). Prav v mestnih občinah, predvsem Ljubljani, pa je tudi največja potreba po cenovno dostopnih najemniških, predvsem neprofitnih stanovanjih. Po ocenah sogovornikov obstaja potreba po vsaj 7.000 neprofitnih stanovanjih.
Pomanjkanje politične volje
Čeprav je ogromno ljudi brez stanovanj in ogromno stanovanj brez ljudi, številne okoliščine – predvsem pa pomanjkanje politične volje – otežujejo preprosto sprostitev vseh teh stanovanj. Prvi ukrep, ki ga predlagata Babnik in Plotštajner, je prenos upravljanj stanovanj z državne in občinske uprave na javne stanovanjske sklade. Tako bi ta stanovanja uvrstili v neprofitni stanovanjski fond. To je ukrep, ki bi ga lahko izvedli najhitreje in je najbolj preprost. Drugi je prenos lastništva novih stanovanj, ki so del stečajnih mas oziroma so bila zgrajena s krediti, katerih lastništvo je prešlo na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB).
Ta in druga stanovanja, ki so bila zgrajena s krediti javno dokapitaliziranih bank, bi bilo treba prenesti na državo oziroma občine. Dejstvo je, da je država del stanovanjskega fonda, ki so ga v času visoke gospodarske rasti zgradila podjetja, že odkupila. To se je zgodilo z dokapitalizacijo bank in prenosom njihovih slabih terjatev na DUTB. V agregatu slabih terjatev na DUTB prednjači prav gradbeni sektor (kar tretjina vseh slabih posojil). Ta postopek je administrativno bolj zapleten, vendar ob primerni politični volji vseeno lahko tudi hitro izvedljiv.
Bolj kot ne mokre sanje
Drugi ukrep, ki bi ga lahko uvedli, bi bila npr. visoka davčna obremenitev nenaseljenih stanovanj in zazidljivih zemljišč. To bi vršilo pritisk na špekulantsko zadrževanje in vlaganje v nepremičnine, ki negativno vpliva na cene nepremičnin in najemne stroške. Po drugi strani bi lahko uvedli spodbude za oddajanje nenaseljenih stanovanj v zasebni lasti, tako fizičnih kot pravnih oseb. Zadnje bi lahko dosegli z ustanovitvijo javne agencije za oddajanje in najemanje stanovanj. Z obstojem takšne agencije pa bi se dvignili tudi standardi in normativi.
Najemniki neprave barve polti ne bi bili več diskriminirani, spalnice, do katere se prebijemo skozi stropno loputo in po zložljivi lestvi, pa na trgu prav tako najbrž ne bi bilo več.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
