Damir Avdić, glasbenik, mojster gibsonke in marshalla
Če naredim premor, nastane tišina
03. 11. 2015
Če ste že kdaj bili na njegovem koncertu, veste, zakaj so mu Tolminci, pri katerih je odigral svoje prve koncerte, nadeli vzdevek bosanski psiho. Damir Avdić je na odru človek, čigar gib in pogled sta napolnjena z neizmerno energijo, besedila komadov, ki jih spremlja zgolj z električno kitaro, pa s takšno neposrednostjo, da se publika včasih živčno zasmeje tudi na tistih mestih, kjer sicer ni razlogov za smeh.
V začetku devetdesetih je svojo glasbeno kariero začel kot pevec punkrockovske skupine Rupa u zidu, od tam pa nadaljeval s samostojno kariero – ne le s kitaro v roki, pač pa tudi na odrskih deskah (monodrama Most na krvi), obenem pa še kot pesnik in pisatelj. Naključje je hotelo, da mu je koncertni prostor najbolj razprla prav Slovenija, ki je postala njegova nova domovina, četudi Avdić navduši povsod, kjer nastopi, najsi bo to na Hrvaškem, v Bosni ali v Srbiji. »Jaz sem manjšina, ki trpi krivico,« je v Kinu Šiška s pogledom blazneža pel ob nedavni izdaji novega albuma Manjina. »Jaz sem cvet sredi sranja fašistične večine.« Od tega samoironičnega preigravanja vloge aktivista je bil samo en korak do vloge Mefista, dramskega vložka, ki je zvenel kot napoved nove monodrame. V njegovem pripovedovanju so prostor dobili tudi »premalo nadarjeni« Tomaž Pandur, natakarica, ki je v zgodbi »samo zaradi svoje seksualne privlačnosti«, ter prodani duši Hilde Tovšak in Ivana Zidarja. Sodeč po atmosferi v publiki, ki se je ponekod odzivala s petjem refrenov, drugod s smehom in navdušenim ploskanjem, je šlo še za enega izmed Avdićevih nastopov, vrednih udeležbe.
Začniva na začetku, pri bendu Rupa u zidu. Zdi se, da ste že s komadom Neću da umrem mlad (Nočem umreti mlad) artikulirali svojo pozicijo v odnosu do družbenih skupin in ideologij, kjer se odmikate od vsega, kar se od vas pričakuje. Rock zvezda, ki ne bo umrla mlada.
Od tega komada je že trideset let. Morda je bil res nezavedna smernica za prihodnost, za to, s čimer se bom ukvarjal. S tem komadom sem povedal predvsem, kaj ne želim postati. Ne bom rock zvezda, ne bom hipi, ne bom pacifist itn.
»Morda ne bom nihče, toda nihče ne bo jaz,« ste peli. Pri vas človek nima občutka, da bi z leti postajali bolj »mehki« ali bolj »mainstream«. Kar se nekaterim zgodi – če ne zaradi drugega – zaradi zakonov biologije. Vi pa kot bi bili z vsakim albumom bolj ostri, bolj neposredni. V nekem ljubezenskem komadu pojete – »ko boš slišala ta počasni ritem, boš bolj kot drugi vedela, da sem še vedno hardcore«.
Veseli me, da to opažate. To je sicer iz komada Napustiću te (Zapustil te bom), z drugega albuma. Sicer je vprašanje, kaj je danes »mainstream«. Ne mislim, da sem jaz nekakšen »underground«. Navsezadnje je danes vse zabavljaštvo. Četudi si morda za koga obskuren, te svet okoli tebe postavlja v kontekst, kjer si zgolj zabavljač. Nekdo mi je razlagal, da mu ljudje v zvezi z mano govorijo, da sem »preveč temen«. On pa jim dobro odgovarja – preveč temen glede na kaj? Potem jim začne naštevati vse črne zgodbe, ki jih lahko vidiš v dnevniku. Morda pa na stran »mainstreama« nisem prestopil zato, ker vendarle uporabljam samo glas in kitaro. Na začetku so me spraševali, ali mi je težko iti sam na oder s kitaro. Je težko, toda težko je tudi tistemu, ki pride na koncert. Jaz za sabo nimam nikogar, a tudi poslušalec nima basa in bobnov, ob katerih bi se mu lahko uho spočilo. Če naredim premor, nastane tišina.
Kakšen je po vašem družbeni učinek reči, ki jih izrekate na odru? Včasih se zdi, da so tudi najbolj radikalna stališča na koncu samo zabavljaštvo, kot pravite. Zabavljaštvo za srednji razred. Kako je z resnico, ki jo izrekate, ko ta pride do ljudi?
To je veliko vprašanje. Ne le zame, temveč za vsakogar, ki se ukvarja z umetnostjo, bodisi z glasbo bodisi z gledališčem, filmom itn. Pogosto pravim, da umetnost v nekem širšem, globalnem smislu ne spreminja reči, spreminja pa posameznika. Navsezadnje je glasba, ki jo že leta poslušam, tudi mene spremenila. Ljudje mislijo, da je to, kar počnem, moja kariera. Gre pa le za to, da počnem nekaj, kar imam res rad. In to je vse. V zvezi z mojim delom mi postavljajo vprašanja, na katera pričakujejo revolucionarne odgovore, na koncu pa so zmedeni, jaz pa tudi. Vsi mislijo, da je problem tega sistema človek, ki je na vrhu, a tudi on je samo del sistema.
Včasih se ljudem, ko dobijo otroka, zazdi, da bi kaj v življenju spremenili, da bi si zagotovili neko stalnost, stabilnost. Da bi si morda malo spočili od bivanja v manjšini. Vam se to očitno ni začelo dogajati?
Očitno ne. Zdaj v krajšem času naredim več, kot sem kadarkoli prej. Res je, da si v eksistenčnem smislu pod večjim pritiskom, večjo odgovornost imaš. Ko si sam, ko nimaš otroka in s tem odgovornosti, se ti stalno zdi, da lahko vse preložiš na jutri, potem pa narediš bolj malo.
Tudi sicer ste, odkar živite v Sloveniji, zelo kreativni. Nekaj v Sloveniji vam očitno zelo ustreza.
Res je. Že ko sem prišel prvič, sem spoznal precej ljudi, izmed katerih so nekateri postali moji prijatelji. Slovenija je majhna, toda všeč mi je, da ljudje ne komplicirajo. Vsaj na glasbeni sceni. Koncerte sem imel na nekih neverjetnih lokacijah, kot bi imel koncert tu, kjer sediva, ob teh knjigah. Nekoč bi moral nastopiti v nekem bolj klubskem prostoru, a so nam to prepovedali, zato sem igral v mali restavraciji, za sabo sem imel aranžmaje rož. Prinesli so ojačevalec, našli smo mikrofon, in to je bilo to. Občutek imam, da si tukajšnji ljudje znajo prirediti zabavo.
Vse, kar počnete, počnete sami. Sami ste za kitaro, predstava, ki ste jo delali, je bila monodrama, ko pišete roman, ste prav tako, seveda, sami. To nekaj pove o človeku.
Do tega je prišlo spontano. Ko sem končal z bendom Rupa u zidu, sem razmišljal, kako bi nadaljeval. Bi delal z elektroniko, bi iskal nove ljudi in ustvaril nov bend ... Toda potem bi bilo to spet podobno Rupi u zidu. V nekem trenutku sem imel možnost nastopiti in sem šel na oder sam. In je delovalo.
Predstava Most na krvi pa je nastala na podlagi nekega performansa, ki sem ga imel v Tolminu in je trajal kakšnih 10 minut. Grega Bulc, ki me je peljal v Tolmin, mi je pravil, da me je njegov brat, režiser Mare Bulc, videl na YouTubu in v mojem nastopu zaznal potencial. Tako smo naredili monodramo. Navsezadnje pa v vsem tem nisem sam, poleg so snemalci zvoka, oblikovalci itn. Sam sem samo na odru. Imam tako majhno kot veliko pomoč prijateljev.
Glede na vaša besedila bi človek lahko mislil, da ste vendarle mizantrop. Da vas ljudje nervirajo.
(smeh) Katera besedila imate v mislih? Veste kako, obstajajo idiotizmi, obstajajo pa tudi neumnosti, ki se jim lahko smeješ. V mojih romanih je cel kup ljudi, ki govorijo neumnosti, ki sem jih pobral od ljudi, ki jih poznam, in jih položil v usta literarnemu junaku. So tudi neumnosti, ki te lahko navdušijo. Ostalo pa ignoriram. Pravzaprav te človeška neumnost – v primerjavi z velikimi stvarmi, ki se dogajajo okrog nas in nam krojijo življenja – niti ne more vreči iz tira.
V nekem komadu pojete: »Revolucija je šla mimo tistih, ki so peli o njej.« Katere so po vašem mnenju osrednje težave revolucionarnih aktivistov?
Obstaja aktivizem, ki je tam samo zaradi aktivizma. To se lahko vidi. Povsod, kjer se kaj dogaja, bi ti aktivisti radi nekaj povedali, ampak tu se stvar tudi zaključi. Potem pa imaš še aktivizem, ki ga lepo opiše pregovor »Tiha voda bregove dere«. Toda ta potrebuje veliko časa, da se udejanji. Pri tej vrsti aktivizma ne gre za fraze, floskule ali parole. Dandanes mora biti aktivizem dobro organiziran. Poleg tega ne smeš biti transparenten, če si želiš spreminjati svet. Oblast zahteva transparentnost. Toda takoj ko si transparenten, vedo za vsak tvoj korak. Druga stvar – ta zgodba, češ, aktivisti nimamo hierarhije, je sranje. Saj ne gre za to, da bi potrebovali vodjo, ki bi mu slepo sledili. Organizacija in hierarhija morata obstajati. Treba je vedeti, kaj kdo dela, do najmanjših stvari. Tudi v bendu je tako, tudi če imaš samo dva člana – eden tolče po bobnih, drugi igra kitaro. Eden ve, kdaj je treba udariti po čineli, drugi, kje se začne kitarski rif.
Kakšen svet bi si želeli za svoja otroka?
Več kot pol življenja sem živel v drugem sistemu. Ko se je začela vojna, sem imel 27 let. Toda otroci, ki se rodijo danes, poznajo samo to, kar je zdaj. Tako kot smo mi poznali samo tisti sistem, ki v našem spominu ne predstavlja ničesar slabega. Naša otroštva so bila lepa. Ko pogledam, česa vse nisem imel in kaj vse imajo danes, bi moralo biti moje otroštvo bedno, revno, uborno. Toda jaz se ga kot takšnega sploh ne spomnim. Naokrog smo hodili brez denarja, ker ga nismo potrebovali. Toda na pamet mi ne pade, da bi danes komu govoril, kako je bilo takrat bolje.
Če bi začeli govoriti, kako je bilo prej bolje, kako so mladi danes grozni, bi bil to precej zanesljiv znak, da ste se v mentalnem smislu zares postarali.
Drži, verjetno so tako meni kot tudi vam govorili, da je bilo prej bolje. Neki sorodnik mi je pravil, kako so pred drugo svetovno vojno cele družine spale v eni sobi, kako so bili revni, ničesar niso imeli, a jim je bilo lepo. To je bilo njegovo otroštvo, edino, ki ga je poznal. Starejši, ki govorijo, kako je bilo prej bolje, zgolj kažejo, da se v drugačnem svetu ne znajdejo. V moji generaciji obstajajo tudi takšni, ki so se dobro znašli, in njim na pamet ne pade, da bi rekli, da je življenje danes slabše. Ljudi iz moje generacije lahko danes najdeš v politiki in menedžmentu. Njim je danes super.
Kako pa bi bil videti vaš pogovor z vrstnikom, ki se je znašel na ta način, da je danes direktor podjetja, katerega posli so sumljivi?
Lani sem imel koncert v Tuzli. Nanj so prišli tako najstniki kot ljudje moje generacije. Neki fant, star malo manj kot trideset, mi je posmehljivo rekel, da je na mojem koncertu tudi minister, in me vprašal, ali se družim »z njimi«. Odvrnil sem, da kje pa naj bodo ministri, če ne na mojem koncertu. In potem srečam svojega prijatelja, vrstnika, ki pravi, čestitam, vidim, da snemaš albume. Pa ga vprašam, kaj počne. Pove, da dela na lokalnem ministrstvu. Zaupal sem mu pripetljaj s tistim fantom in oba sva se začela smejati. Ta fant, ki je v tem človeku videl le nekega uradnika, bi moral vedeti, da je ta uradnik v življenju doživel več, kot bi on, pa če bi živel še eno življenje. Da on posluša raznovrstno glasbo in veliko bere, pri čemer ne vem, ali bi lahko enako trdil za tistega fanta.
Ocenjevati ljudi zgolj na podlagi njihove službe je le ena v nizu neumnosti. Ali pa tiste zgodbe, kako se je nekdo prodal. Ljudje pravijo, da je bilo punka konec, ko so The Clash podpisali pogodbo s CBS Records. Zaradi te pogodbe so vendar posneli album London Calling, ki je bil zato širše dostopen. Je mojstrovina, ki je sicer ne bi imeli. Ne maram kar tako etiketirati ljudi. Navsezadnje bi tudi meni lahko kdo nalepil etiketo.
Pa poskusiva s tisto, ki je najbolj v obtoku: na odru ste nekakšen hudič alias »bosanski psiho«, kot so vas poimenovali. Toda zasebno, opažam, ste nekakšen Buda.
Jin jang, najbrž. Verjetno je imel tudi Buda kaj hudičevskega v sebi. (smeh)
Ste kdaj razmišljali, zakaj ste v Sloveniji tako dobro sprejeti?
V bistvu so me dobro sprejeli povsod, kjer sem igral. Na koncerte vendarle prihajajo ljudje, ki jih takšna glasba zanima, in po tem so vsi kraji enaki. V medijskem smislu sem vendarle najprej nastopil v Bosni. Tudi na Hrvaškem sem srečal čudovite ljudi. Razlika je le v tem, da sem imel v Sloveniji največ koncertov, to pa zato, ker sem tu imel največ možnosti.
Bi ostali v Sloveniji, če se med vaše nastope ne bi vpletla tudi ljubezenska zgodba?
Verjetno ne, ne vem. Mi je bilo pa tu vedno lepo. Morda je šlo vse v to smer, da ostanem tu.
V intervjujih pogosto pravite, kako je v Sloveniji vse urejeno, medtem ko se Slovencem, ki stalno bentijo nad Slovenijo in drug nad drugim, ne zdi tako. Perspektiva je druga, če gledate iz Bosne.
In to tudi povem. S perspektive Bosne in Srbije je Slovenija super. Tisti, ki so kritični do vsega, kar je tukaj, bodisi situacije nimajo s čim primerjati bodisi Slovenijo primerjajo zgolj s severnimi sosedami. V vsem tem je treba najti neko ravnotežje. Nekoč je Teofil Pančić (srbski kritik, op. p.) v nekem intervjuju razlagal, kako Slovenci Srbom in Bosancem govorijo, naj ne vstopajo v EU, ne menjajo svojih zakonov itn. Nato je Pančić odvrnil – v redu, vi pa dajte nam svoje potne liste. Seveda omenjene stvari izrekajo Slovenci, ki gredo v Bosno ali Srbijo zgolj za dva tedna na leto.
In v tem smislu je stvar nepravična – češ, ostanite taki, kot ste, zaradi nas, ki pridemo k vam na dopust.
Absolutno. Na koncu se vse debate končajo ob navdušujoči ugotovitvi, da se na Balkanu sme kaditi v lokalih. Ko to povem ljudem »od dol«, samo zavzdihnejo.
Nedavno sem v New York Timesu zasledila članek, ki Sarajevo slika skozi poetične misli tipa: V Sarajevu se čas ustavi, tam ljudje cele dneve posedajo po kavarnah. Jasno, da posedajo, če pa nimajo služb!
New York Times, kaj? Ja, Američani ... To je ta dvojni pogled.
In vi ste, kot priseljenec, natanko na sredini obeh pogledov, med dvema oknoma. Kot je pisal že Vojnović – tu ste čefur, tam ste Janez. Niste ne tu ne tam.
Ko sem zaradi koncertov začel hodit v Slovenijo, so me ob prihodu nazaj spraševali ravno to: »Kako je, Janez?« Moja otroka sta rojena tu. Jaz jima pravim, naj ob prihodu v Bosno takoj povesta: »Jaz sem Janez.« In ju bodo pustili pri miru. Priseljenci ob obisku svojih rojstnih držav počnejo ravno nasprotno – svojo nacionalnost potencirajo.
Morda je to tudi eden od razlogov, zakaj večina priseljencev iz nekdanje Jugoslavije – prej kot tuje bende – posluša turbofolk.
Neki prijatelj mi je po obisku Ljubljane rekel: »Vidim, da tu ljudje skozi odprta okna avtomobilov nabijajo turbofolk. Ampak v napačnem tonu klaviatur!« (smeh) S čimer je hotel reči, da ta turbofolk ni tisti »pravi«, ki bi ga dejansko poslušali v Bosni. Očitno gre za držo, skozi katero želijo tukajšnji priseljenci nastopati. Njim je to morda ozadje za življenje, tistim »od dol« pa je ...
Življenje?
Ja, to! Prišla sva do imenitne opredelitve – glasbeno ozadje življenja in življenje! Nekomu »od dol« je ta glasba življenje in je ne vidi kot nekaj, s čimer bi se ponašal ali se hotel kazati navzven.
Morda je v primeru priseljencev turbofolk neke vrste upor, vendarle so tu – manjšina.
Jaz ne bi šel tako daleč. Če to je oblika upora, je stvar precej žalostna. Nekdo mi je denimo rekel, da mladi Slovenci poslušajo turbofolk, ker naj bi bili njihovi starši punkerji. To se mi zdi popolna neumnost. Dobra referenca za to je dokumentarni film o Pankrtih z naslovom Dolgcajt. Pravijo: v tistem času v Ljubljani ni bilo ničesar. Lahko si šel na Kolodvorsko pit, to je bilo vse. Potem se oglasi Maksi iz skupine Film, ki takoj za Pankrti reče: »Ko so Pankrti prišli v Zagreb, je bil to za nas šok, ker v tistem času v Zagrebu ni bilo ničesar.« V tistem času sem jaz v Tuzli bral, da Ljubljana brbota! Potem pa ti ljudje povedo, da ni bilo ničesar. Kako naj se potem otroci upirajo staršem punkerjem, če pa jih ni bilo? Turbofolk v resnici poslušajo samo zato, ker gre za zabavljaštvo, za nekaj eksotike iz nekdanje Jugoslavije. Današnjih mladih ni tako preprosto vkalupiti. Najprej zato, ker ne gre za nobeno gibanje. Včasih se je že po frizurah vedelo, kam kdo sodi. Danes dolgi lasje ne pomenijo nič. Turbofolk morda poslušajo zato, ker je blizu nekemu hip hopu in r'n'b-ju, kjer gre za isto vulgarno predrznost.
Turbofolk pevke so enako oblečene, tj. enako slečene, kot r'n'b pevke.
Če poslušate besedila, pa ugotovite, da so bolj neumna od tistih čez lužo. (Začne si popevati neki bubble pop refren.) Kakšni starši punkerji neki!?
Kakšno težavo imate z Johnnyjem Štulićem, da se obenj obregnete v dveh komadih?
Poslušal sem ogromno glasbe, še danes jo poslušam. Kar me nervira, so opazke, ko nekdo nekaj dobro dela, pa rečejo, da je to delal že Johnny Štulić.
Aha, torej simbolni strel v očeta?
Če nekdo verjame, da so bili tisti časi boljši, naj drugim ne soli pameti s tem, to je vse.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
