Iskanje srednje poti
François Jullien: Hvalnica pustosti: o kitajski filozofiji in estetiki pustosti. Prevod Tanja Ahlin, spremna beseda Katja Kolšek. Študentska založba, zbirka Koda. Ljubljana 2010, 151 str., 21 €
19. 02. 2011
Nekje na sredini 17. stoletja se je v Evropi pojavila nova modna muha. Okrepljeni trgovski stiki so v omikane plemiške in meščanske domove začeli zanašati izdelke z Daljnega vzhoda, luksuzne predmete in predvsem porcelan, ki so jih kmalu začeli posnemati domači umetniki in proizvajalci. A kako začudeni bi bili bržkone Evropejci tistega časa, če bi jim povedali, da je srčika in izvor vse te chinoiserie, te eksotične, elegantne in pisane pojavnosti, ravno nasprotje tistega, za kar so jo imeli Evropejci.
»Ravnodušje, neizrazitost in enoličnost torej postanejo umetniške vrline in ne slabosti, kar kitajsko umetnost gotovo globoko razlikuje od vseh pomembnejših evropskih umetniških tokov.«
Pustost (kitajsko dan, katerega prvotni pomen je okus po vodi) je namreč pojem, ki ga v središče svojega razumevanja kitajske estetike in filozofije postavlja francoski sinolog in filozof François Jullien, s tem delom prvič preveden v slovenščino. Avtorjeva študija tega koncepta ni ne zgodovinska niti sociološka, ampak izrazito esejistična; tekst v kratkih poglavjih pohajkuje po časovnem obdobju od 4. stoletja pr. n. št. pa vse do 14. stoletja in si precej prosto izbira primere iz filozofije, umetnosti in načina življenja. Včasih ta nesistematičen pristop sicer nekoliko zamegli zgodovinski kontekst, zato pa avtorju omogoča, da bralcu kitajsko estetiko približa na toliko bolj čuten in neposreden način.
Kar pustost kot estetski ideal zahteva, trdi Jullien, ni le skromnost upodabljajočega stila, ampak tudi določena stopnja malomarnosti, ravnodušnega nezanimanja za natančno izpeljavo neke stvari do kraja. V slikarstvu so cenjene komaj nakazane, neobljudene krajine – par dreves tu in tam v črnem tušu –, v kaligrafiji velja za vrhunskega raztresen, preprost, zamazan slog. Pesništvo poudarja bežne naravne impresije, zamrle zvoke, pasivnost opazovalca, vsakdanje prizore uradniškega in meniškega življenja. Zahodno oko in uho bi morda v tem slogu zasledila otožnost in resignacijo, vendar, kot poudarja Jullien, gre bolj za iskanje ravnotežja, sprave s svetom v odsotnosti preburnih čustev. Posebno zanimivo pa je tudi, kako subtilna je ne le poezija, ampak tudi kitajska umetniška kritika predvsem med 4. in 11. stoletjem, ko je bila Evropa še globoko pogreznjena v intelektualno noč zgodnjega srednjega veka (in ni bilo o kaki umetniški kritiki ne duha ne sluha).
Ravnodušje, neizrazitost in enoličnost torej postanejo umetniške vrline in ne slabosti, kar kitajsko umetnost gotovo globoko razlikuje od vseh pomembnejših evropskih umetniških tokov (vsaj tisto kitajsko umetnost, na katero se avtor osredotoča – posploševanje je nemara edina slabost te knjige). Temu estetskemu idealu išče Jullien utemeljitev v kitajski filozofiji. Tu zopet išče podobnosti in ne razlik: njegova teza je, da je stičišče taoizma, konfucianizma in budizma ravno v konceptu pustosti kot osrednje osebnostne vrline in filozofskega principa. Avtor postavlja pustost, ki poziva k ravnodušnemu sprejemanju sveta takega, kakršen je, v diametralno nasprotje z iskanjem transcendenčne realnosti, ki je glavno gibalo zahodne filozofske misli. Večni zahodnjaški dvom v tuzemski svet, ki je v samem izvoru tako grške (platonske) kot krščanske (kartezijanske) filozofije, z nenehnim postavljanjem ontoloških vprašanj (Kaj zares obstaja? Na čem slonijo etična pravila?) ruši ravnovesje med človekom in svetom, medtem ko se po Jullienovi interpretaciji kitajska misel takih vprašanj sploh ne loteva. Namesto za utemeljevanje človekovega načina življenja v neki presežni gotovosti preko razuma ali boga gre pri kitajski filozofiji za ohranjanje koherence in harmonije na tem svetu, iskanje umirjenega, vedrega in metafizično nerazburljivega sožitja med človekom in njegovim okoljem. Ali kot zapiše Jullien: pustost je izkušnja »transcendence«, ki se je spravila z naravo in je oproščena vere.
S svojo analizo Jullien tako ne osvetljuje samo nekega sredinskega koncepta v kitajski miselnosti, ampak predvsem meče kontrastno luč na evropski svet in način razmišljanja. Kitajska civilizacija je – kot v spremni besedi poudari Katja Kolšek – pravzaprav edina, ki je razvila tako globoke in zapletene mišljenjske sisteme v popolni izolaciji od zahodnega sveta, in zato predstavlja skorajda edino gledišče, s katerega lahko opazujemo kulturno pogojenost lastnega filozofskega in estetskega sistema. Vendar pa, kot namiguje »hvalnica« v naslovu, avtor ne ponuja kitajske miselnosti le kot novega zornega kota, ampak tudi kot privlačno alternativo. In tu se da z njim gotovo polemizirati. Mar filozofska metoda, ki odsvetuje vsako mnenje in pristranskost, res ponuja, kot trdi Jullien, filozofsko metodologijo večnega, »postopnega odkrivanja, ki se nikoli ne konča«, ali pač, kot pri Konfuciju, spodbuja konzervativno spoštovanje že obstoječega? Mar, na osebnem nivoju, iskanje srednje poti res prinaša zadovoljstvo in umirjenost ali pa to pomeni odmik od zunanjega sveta, solipsizem in osredotočenost le na lastno dobrobit in ravnovesje?
To so seveda vprašanja, ki si jih ne moremo postaviti abstraktno, da bi iz njih destilirali, ali je zahodna ali vzhodna filozofska metoda tista pravilna; so pa vprašanja, ki vzniknejo, ko začnemo primerjati svoj življenjski slog ali način razmišljanja s kulturno povsem drugačnimi. Jullienov dosežek je gotovo, da kitajske kulture in estetike ne razume le v pozitivističnem smislu, pač pa tako, da se ta vprašanja naravno sama zastavljajo, ne da bi avtor na njih že vnaprej preveč dogmatično odgovoril.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
