Marij Kogoj: Črne maske. Redakcija partiture: Uroš Lajovic
Še vedno nerazrešena uganka Črnih mask
Priložnostni impulz – projekt Evropske prestolnice kulture 2012 –, ujemajoč se z zaključkom večletne obsežne revizije partiture, ki jo je opravil dirigent Uroš Lajovic, ter interesom Opere mariborskega Slovenskega narodnega gledališča ter Opere in baleta SNG Ljubljana za koprodukcijsko sodelovanje, je to kultno glasbeno-scensko stvaritev pripeljal na vsaj po imenu evropski operni oder. Revidirana partitura z reintegriranimi »izginulimi« deli rokopisa in minimalnimi krajšavami dosledno sledi izvirniku in pomeni nesporno pomemben prispevek k dostopnosti (s prevodom v nemščino tudi tujim opernim avditorijem) in prav tako k siceršnjemu dojemanju Kogojeve kompleksne glasbe.
Vendar pa prav z vztrajanjem na avtentičnosti Kogojevega zapisa tudi po tej redakciji ostaja temeljni problem dramaturška plat dela: pust prevod istoimenske gledališke predloge ruskega dramatika Leonida Andrejeva izpod peresa Josipa Vidmarja, ki ga je za besedilno osnovo svoje opere – kot libreto, ki to dejansko ni! – nekritično prevzel Kogoj. Tako je nastala prekomponirana drama (seveda ne v wagnerjanskem smislu), sicer glasbeno imenitno, v kontekstu opernega žanra pa precej nedognano delo, zadušeno z besedilom in situacijskim kolobarjenjem, ki odjema dinamiko poteku zgodbe. Poleg tega ob še tako naklonjeno razumljenem simbolizmu ni mogoče prezreti nekaterih opotekajočih se nelogičnosti, ki jih ponekod glasbeno ni razločil niti sam avtor (prizor resničnega Lorenza in njegovega dvojnika ob krsti), kvečjemu se je v njih še dodatno zapletel.
Nerealiziran scenski potencial
Seveda pa ne glede na tovrstne pomanjkljivosti zaradi močnega simbolizma Črne maske odpirajo paleto možnih inscenacij na osnovi arhetipskosti mask ter psiholoških in socioloških razsežnosti orjaške dramsko-glasbene snovi. Zlasti zato, ker gre za delo, ki funkcionira na temelju natančno določenega časa (glasbe) in zato po drugačnih časovnih in vizualnih načelih kot dramsko gledališče ali film; brez možnosti časovnega odmika ali posebnih vizualnih učinkov, na katerih je lažje graditi takšno zasnovo (denimo filmski total).
Izkoristka teh odrskih potencialov, s katerimi bi konvencionalni operni mizansceni vdihnil kaj novega, v režiji Janeza Burgerja ni bilo zaznati. Razvlečeni, stereotipni ekspoziciji so sledili pomensko medli, pogosto nedodelani prizori, ki so se v nadaljevanju s kopičenjem fantazmagorij samo še bolj zapletali. Vrh dramskega loka predstave, ki naj bi zrasel iz duševne drame glavnega junaka in simbolne moči vseočiščujočega ognja (ki v zgodbi zajame ves grad), se je na odru čudaško zataknil v apatični sivini pogorišča in se sesedel še pred sklepnim prizorom prehoda glavnega junaka v višje stanje zavesti, iz temačnega, hladnega, s hipokrizijo obdanega gradu v osrčje Luči, v neki drug, boljši svet. Prizor, nabit z metafiziko, pa je postavljen banalno, s polnim odprtjem odra in v publiko uperjenimi slepečimi lučmi kakor na prepolnem parkirišču. Neizvirno, že mnogokrat videno. Vtisa zamujene priložnosti tokratne izvedbe Kogojevih Črnih mask nista spremenili niti brez duha, asketsko v geometrijo vstavljena scenografija zagrebške skupine Numen v sodelovanju z Ivano Radenović niti pomensko nezadostno razčlenjeni, brez posebnega navdiha zasnovani kostumi Alana Hranitelja.
Umetnost možnega v glasbeni izvedbi
Nasproti nerešenim dramaturškim zadregam dela se postavi Kogojeva glasba. Skladatelj je drzno opustil operni shematizem ter s samosvojim vodenjem vokalnih in instrumentalnih linij ter izrazito kontrapunktično pisavo dosegel popolno simfonizacijo glasbene materije, z uvedbo govorjenega petja pa se je še približal popolnemu gledališču. S tem je pred celoten izvajalski aparat, zlasti vokaliste, postavil intonacijsko in ritmično zelo težko nalogo, pri zboru, tolmaču in protagonistu dogajanja, kateremu je v največjem delu podelil segment deklamacijskega načina govorjenega petja, pa še problem artikulacije.
Splošna raven izvedbe kaže na obsežno študijsko delo, posamezni dosežki pa opazno nihajo. V pevsko izjemno zahtevni in značajsko zapleteni nosilni vlogi vojvode Lorenza di Spadara se je baritonist Jože Vidic izkazal z natančno in uglajeno interpretacijo, izrazno pa z ne povsem dodelano psihološko razčlenitvijo tolmačenega lika. Podobno velja za sopranistko Andrejo Zakonjšek Krt v vlogi Francesce/Lepe maske, pri kateri ob pevsko solidnem nastopu ni bilo zaznati izraznih ali odrskih presežkov, tako kot tudi ne pri glasovno suverenem, intonacijsko (tudi pri kočljivih vstopih brez intonacijske opore) natančnem Sašu Čanu v vlogi Cristofora, ki ni ponudil kaj več od siceršnje naravne odrske prezence. Glasovno kleni nastop Martina Sušnika (pevec Romualdo) je deloval vsiljivo, nepretanjeno, odrsko pa preveč statično. Pri pevsko izbrušenem nastopu Jakija Jurgca v vlogi Lorenzovega dvojnika, ki zahteva tudi nekaj več scenske spretnosti (dvoboj), je poleg neokretnosti zmotila tudi preveč opazna razlika med pojavama resničnega Lorenza (Vidic) in njegovega dvojnika (Jurgec). Zelo redke priložnosti, da bi na odru v dvojni vlogi Lorenza nastopila fizično in glasovno podobna pevca, brata Jože in Darko Vidic, na premieri nismo doživeli. Značajski potencial vloge Ecca, dvornega norčka, je v bledi interpretaciji Dušana Topolovca preprosto izpuhtel.
Dirigent Uroš Lajovic je, delujoč po načelu umetnosti možnega z zanesljivo, morda nekoliko hermetično vodeno izvedbo, dosegel glasbeno solidno interpretacijo zahtevne Kogojeve mojstrovine.
Čas bo pokazal, ali bodo Kogojeve Črne maske kot najpomembnejše in prav tako najbolj kontroverzno delo slovenske glasbene ustvarjalnosti po osmih desetletjih s četrto uprizoritvijo, tokrat tudi na očeh evropske kulturne javnosti, zaslovele na katerem od tujih opernih odrov bodisi v tej uprizoritvi bodisi kot partitura, doma pa končno presegle stigmatizacijo, ki se jih je prijela že s krstno uprizoritvijo leta 1929 pod taktirko legendarnega Mirka Poliča in se jih z več ali manj zagrizenosti držala ves ta čas. Na gostovanja lahko upamo, o destigmatizaciji kot posledici nove redakcije partiture pa osebno močno dvomim, saj kakor pred osmimi desetletji bolj kot v Kogoju tiči problem percepcije njegove opere v nas samih in našem okolju, ki stežka sprejema novotarije, tudi tiste, ki to že dolgo več niso.
Kritika ljubljanske izvedbe.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012