Makrolab kot družbena kritika
Marko Peljhan, Matthew Biederman in sodelavci: Kodirana utopija – od Makrolaba do Iniciative za arktično perspektivo. Kustos: Igor Španjol. Moderna galerija, Ljubljana. Do 12. 6. 2011
25. 04. 2011
Makrolab, projekt, ki ga je Marko Peljhan razvil v sodelovanju z ekipo zavoda Projekt Atol, idejno spočet na Krku leta 1994 in prvič realiziran na documenti X v Kasslu leta 1997, je mobilna in avtonomna raziskovalna postaja, namenjena skupnemu delu in bivanju znanstvenikov in umetnikov, aktivistov in ustvarjalcev v pogojih »inzulacije/izolacije«.
»Makrolab je treba razumeti na temelju neoavantgardistične umetnosti in njenih prežitkov.«
Mikroskupnost z nekega bolj ali manj odročnega kraja raziskuje in preučuje tri globalna polja, tri makrosisteme: klimo, telekomunikacije ter (živalske in človeške) migracije. Cilj tega makrolaboratorijskega dela je te sicer nevidne, breztelesne mreže oziroma teritorije kartografirati, jih napraviti vidne, jih preobraziti v vir vednosti o tem, kako planet funkcionira na družbeni, tehnološki in naravni ravni. V ozaveščanju o tem nematerialnem podatkovnem prostoru, v prevajanju teh (vojaških, državnih, gospodarskih) vednosti, tehnologij, strategij v zasebno in državljansko rabo, tiči utopični potencial projekta: utopija, ki je »zakodirana v abstraktni materialnosti fakture«, torej »v konceptualni umetnosti, modularni arhitekturi, hi-tech inženirstvu in računalniških komunikacijskih sistemih«.
Iniciativa za arktično perspektivo (IAP) je nadaljevanje projekta Makrolab. Gre za neprofitno mednarodno (transnacionalno) skupino posameznikov in organizacij, javno prvič predstavljeno v Dortmundu leta 2010. Če je Makrolab namenjen prestrezanju in interveniranju v (državne in gospodarske) oblastne sisteme kjerkoli na zemeljski obli, IAP svoj fokus zoži. Cilj delovanja, ki po načinu sicer ostaja enako, makrolaboratorijsko, postane ozaveščanje širše javnosti o specifičnih geopolitičnih konfliktih, ki se odvijajo na transnacionalnih polarnih območjih Arktike in Antarktike, ter o specifičnih ekoloških in kulturnih problemih arktičnih ljudstev. Po drugi strani je nadaljnji razvoj tehnologij in strategij za preučevanje vednosti in sistemov, s katerimi si globalni kapitalizem to polarno območje prilašča, namenjen arktičnim ljudstvom samim. Te odprto-kodne in prosto dostopne tehnologije naj bi jih opolnomočile, jim omogočile, da nadzor nad okoljem, v katerem živijo, prevzamejo v svoje roke, in jim pomagale pri ohranjanju in uveljavljanju (pri trajnostnem razvoju) svoje lastne kulture.
IAP tako razvija sistem za bivanje in delo v specifičnih oziroma skrajnih podnebnih razmerah: modularno delovno-bivalno enoto Kallitaq (C-ASTRAL Aerospace/RESET, ki je v bistvu sodobna verzija tradicionalnih sani in igluja obenem), dopolnjujejo zmogljiv mobilni akumulator (Mobile Power system – MPS), hidroponični vrtni sistem za proizvodnjo sveže zelenjave (Hydro-1 Garden), enota za procesiranje in prikazovanje podatkov (Common Data Processing and Display Unit – CDPDU) in drugi pripomočki. Kot že pri Makrolabu je ideal energijsko samozadostna enota, ki zaradi napajanja iz obnovljivih virov energije naravo ohranja kar se da nedotaknjeno.
Razstava je do določene mere retrospektivna: ne predstavlja Peljhanovega celotnega opusa, predstavi pa njegov osrednji projekt v vseh fazah njegovega razvoja. Srž njegovega delovanja, projekt Makrolab, zaseda osrednjo sobano galerije, v obliki dokumentacije je predstavljen od prvih zamisli do arhitekturnega natečaja za novo, polarnim pogojem prilagojeno enoto, ki pomeni zarezo oziroma prehod med projektom Makrolab in nadaljnjo Iniciativo za arktično perspektivo, predstavljeno v stranskih sobah. Na desni je predstavljen sistem IAP v trenutnem stanju razvoja, na levi pa je s pomočjo videodokumentarcev in lastne likovne produkcije predstavljena kultura arktičnih ljudstev, za katero projektu IAP gre.
Tema razstave je torej proces razvijanja in preoblikovanja neke ideje, od prvih začetkov do trenutne situacije, ki pa ga tu ni mogoče zaznati: manjkajo teksti, ki bi ta proces pojasnili, ki bi sicer zelo estetsko postavljeno zbirko artefaktov povezali v zgodbo, jo napravili vidno.
Makrolab je treba razumeti na temelju neoavantgardistične umetnosti in njenih prežitkov. Izhodiščni navdih je delovanje avantgardističnih duhov (Velimir Hlebnikov, Nikola Tesla, situacionisti), projekt avantgardistično prevzema nase nalogo družbene intervencije, vendar se varnemu zavetju institucije umetnosti vendarle noče odpovedati. Makrolab je bil poprej že večkrat postavljen v okviru pomembnih umetniških dogodkov (kasselska documenta, beneški bienale ...), tokrat pa je končno postavljen v samo notranjost galerijske bele kocke.
Aktualni »družbenokritični« angažma (politika identitete in zelena politika, ki kapitalistični sistem kot tak puščata nedotaknjenega), spektakularnost (ki je posledica visokih finančnih vložkov na eni ter udejanjanja deške fantazije o odkrivanju neznanih svetov in odreševanju obstoječega sveta na drugi strani) in znanstveno navdihnjeno izrazoslovje (ki vpije po teoretski podlagi) vzpostavljajo Markolab in Iniciativo za arktično perspektivo za prvovrstna predstavnika institucionalizirane sodobne umetnosti.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
