Plevel v ne-krajih
Igor Eškinja: The Near and the Elsewhere. Kustosinja: Sonja Zavrtanik. Galerija Škuc, Ljubljana. Do 1. 5. 2011
04. 05. 2011
Del vsakoletnega programa Galerije Škuc že od leta 2002 predstavlja cikel Local Talk, kjer z namero, da se galerija bolj poveže z lokalnim prostorom, vsako leto k sodelovanju povabijo slovenskega kustosa. Poleg povezovanja pa to prinaša tudi predstavitev različnih kuratorskih praks, ki jih vabljeni kustosi prinesejo s seboj. Letošnja izvedba Local Talka je vzpostavila dialog med Galerijo Škuc, kustosinjo Sonjo Zavrtanik in hrvaškim umetnikom Igorjem Eškinjo.
»Na tapetah, ki jih je ustvaril Eškinja za to razstavo, se ponavljajo razni rastlinski vzorci, a kot pravi umetnik, predstavljajo plevel, ki je nasprotje okrasnih oblik na klasičnih tapetnih vzorcih. A te tapete niso nosilke zgolj dekorativne funkcije.«
Igor Eškinja (rojen 1975 na Reki) je diplomiral iz slikarstva na Accademia di Belle Arti v Benetkah. Slovenski javnosti se je v zadnjih dveh letih predstavil na dveh večjih razstavah v Ljubljani: leta 2009 na Grafičnem bienalu in lansko jesen v Mestni galeriji Ljubljana na razstavi Dobesedno brez besed, to pa je njegova prva samostojna razstava pri nas. Eškinja je zrel in izoblikovan umetnik, njegova dela so narejena z minimalnimi sredstvi, s preprostimi, celo banalnimi materiali, kot so lepilni trak, tapete, prah, nalepke, električni kabli, rezultat pa je elegantna in preprosta forma. A enostavnost oblike ne pomeni enostavnosti pogleda, saj ga z njo manipulira, in končni izdelek ima praviloma velik prostorski učinek, oziroma drugače povedano, njegove instalacije se morda zdijo ploske, a so vse prej kakor to. Eškinja je torej umetnik, ki ga zanima raziskovanje vizualnega skozi percepcijo zaznavanja in je postal pravi mojster v tem, kako prelisičiti oko, da njegove prostorske risbe dobijo volumen in želen iluzionistični učinek.
Poznamo ga kot umetnika, ki rad neposredno intervenira v prostor – in prav tako je tudi na tej razstavi. A vendar lahko tukaj zaznamo razliko od dosedanjih umetnikovih praks. S svojimi prejšnjimi prostorskimi deli je simbolno redefiniral notranji, galerijski prostor, tukaj pa je očišče prestavil ven, v sodobno mesto. Tako spremenjena vsebina pa se logično kaže tudi v drugačnem vizualnem učinku. V nasprotju z jasnimi, enostavnimi formami, značilnimi za Eškinjeve umetniške intervencije, nas tokrat v Galeriji Škuc pričakajo tapete intenzivnih barv. Zidne tapete sicer tradicionalno predstavljajo nek buržoazen okras prostorov, a se je njihov pomen s časom spreminjal. Od izredno modnega in popularnega dodatka bivalnih prostorov so v določenem obdobju dobile pejorativno oznako in se jih je enačilo s slabim okusom, kičem. Okras tapet praviloma povezujemo z organskimi formami, ki jih v mnogih različicah poznamo iz obdobja baroka ali rokokoja.
Tudi na tapetah, ki jih je ustvaril Eškinja za to razstavo, se ponavljajo razni rastlinski vzorci, a kot pravi umetnik, predstavljajo plevel, ki je nasprotje okrasnih oblik na klasičnih tapetnih vzorcih. A te tapete niso nosilke zgolj dekorativne funkcije, nosijo tudi narativni element. Kot je zapisala kustosinja, je umetnika pritegnila problematika nekrajev, prehodnih prostorov, ki so inherentni sodobnemu svetu, v katerih je možno sobivanje, a ne tudi skupno življenje. To so javni prostori, s katerimi smo si vsi domači, kjer preživimo veliko časa, a hkrati v njih ne moremo živeti. Ti prostori so mesta, mimo katerih gremo vsakodnevno, ki so brez identitete in se polaščajo univerzalnih form. Tudi sam naslov The Near and the Elsewhere, prosto prevedeno Blizu in drugod, nam govori o takšnih prostorih, o teh ne-krajih, kjer smo pravzaprav vedno več časa, a hkrati nikoli zares nismo, saj nam predstavljajo območja prehajanja.
Umetnik je predstavil te prostore tako, da jih je razgradil v njihovo elementarno obliko in njih nato ponovno sestavil. Tako je ustvaril izjemno shematične oblike teh simbolnih ne-krajev, kot so plezalna steza, letališče, zemljevid, stojalo za razglednice, izpraznjenih vsakršne vsebine in upodobljenih kot bele praznine na tapetah. Pri interpretaciji nekega drugega prostora, v katerem smo, a hkrati zares nismo, tj. kioskov v reškem pristanišču, ki označujejo nikogaršnje ozemlje, pa je ta učinek dosežen z obliko tapete. Prav tako se poigra s prostorsko instalacijo stola, luči in električnega kabla, ki je umeščena v prehodno galerijsko sobo, skoraj v celoti oblečeno v tapete, v kateri potovanje na prvi pogled morda ni vidno, in aludira na to, da je ta prehodnost postala lastna tudi nam samim celo v intimnih prostorih, kar je simbolno ponazorjeno s potovanjem električnega toka. Seveda pa vse te dekonstruirane forme ne učinkujejo, če jih ne mislimo skupaj z vzorcem na tapetah. Tako se vrnemo nazaj k plevelu kot ultimativnemu nebodigatreba, ki raste, kjer se mu ponudi možnost, ne izbira in ne racionalizira. S svojo ne-izbiro ali neizbirčnostjo lastnega habitata pa predstavlja nasprotje teh nekrajev in jih s svojim obstojem negira.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
