Ohrani pogum, Erik!
Andrej Arko: Dom. Celjska Mohorjeva družba/Mohorjeva družba v Celovcu/Goriška Mohorjeva družba (zbirka Slovenske večernice 160/ Družinske večernice 67), Celje, Celovec, Gorica 2010, 252 str., 15 €
07. 05. 2011
Roman s podnaslovom »iz spominov Ericha Schleimerja, lesnega industrialca v pokoju in posestnika z dvorca Grebenje nad Gručno vasjo« nas najprej razumljivo spomni na večerniško povest, ki je bila nekdaj priljubljena med slovenskim bralstvom (ne samo podeželskim). Glavni značilnosti te zvrsti sta bili preprost (mestoma patetičen) slog in poudarjena zgodba, tudi memoarna. Večernice, ki so v našem kulturnem prostoru prisotne nekje od leta 1860, so nekoč opismenjevale slovensko podeželje in spodbujale bralno kulturo. Izhajale so kot del Mohorjeve redne letne zbirke za »ude« (redne naročnike). V tridesetih letih 20. stoletja se je zvrstna raznolikost, ki je svojčas združevala povesti, romane, pesmi, memoare idr., omejila na povest in roman, po drugi svetovni vojni pa je začela vključevati tudi vojno tematiko. Ena najpopularnejših tovrstnih povojnih knjig je bila povest Jožeta Krofliča Veter veje nad Globjekom (1961). Večerniški slog se ob pojavu novih tokov v književnosti ni spreminjal in je kot tak postajal vse bolj preživet. Resnici na ljubo dandanes večinoma ne ponuja kakšnih posebnih bralskih izzivov, so pa seveda izjeme, ki prihajajo predvsem izpod peres veščih piscev; ti večerniškost jemljejo kot slogovni okvir za zgodbe o preteklosti ali polpreteklosti, saj jim s tem omogočijo večjo avtentičnost.
»Ob branju pa si nisem mogel kaj, da si ob nekaterih kanadskih prizorih ne bi začel žvižgati stare popularne poskočnice o Kanadi in cvičku.«
Tudi roman Dom Andreja Arka, sicer prevajalca poezije in proze (predvsem) iz angleščine (Wordsworth, Poe) in pisatelja, se loti zadeve s stališča avtentičnosti; vzdušje romana je deloma jurčičevsko, deloma kersnikovsko, seveda v narekovajih, gre namreč za precej sodobno tematiko, z zlorabo katere si dandanes, seveda po svoje, pridobivajo točke te in one politične opcije.
O vsebini knjige marsikaj pove že zgoraj omenjeni podnaslov. Gre točno za to – za spomine posestnika, ki mora po drugi svetovni vojni zapustiti svoje kočevsko posestvo in zbežati v tujino. Gospod je Nemec, poročen s Slovenko, roman pa pripoveduje o njegovem sinu Erichu, ki ima v času bega petnajst let. Zatečejo se v Avstrijo, tam umre mama, on pa si najde ženo, ki je koroška Slovenka. Oče kmalu potuje naprej, v Kanado, kjer si ustvari nov dom. Sčasoma mu sledi Erich, ki pa ga doleti družinska tragedija, saj žena Milka umre nekaj let po rojstvu hčerke Marije. Življenje v tujini jim omogoča obstanek, doma bi jih (po Erichovih besedah) verjetno likvidirali kot nemčurje, a osamosvojitev v devetdesetih ponudi možnost vrnitve, kar omogoči denacionalizacija. Nazaj dobijo družinski dvorec, ki pa ni več tisto, kar je bil.
Slog barvajo tujejezične prvine, zaradi narave zgodbe nemške, angleške in italijanske, ki so v sprotnih opombah opremljene s prevodom, pa tudi narečne interference. Občasna patetičnost prav tako večinoma izvira iz narave besedila; denimo značilna sporočila, ki jih Erich dobiva od »papana« (»Ohrani pogum, Erich! Vztrajaj! Pa čim prej pridi k meni, da bova spet družina! Brez tebe nisem nič!«), ali pa Erichova grenkoba ob spoznanju, da je ostal brez doma. Tovrstni prijemi kot rečeno mestoma skoraj postanejo moteča prevladujoča tendenca, vendar jih Arko zmore ustavljati in težje prizore reševati s svojevrstno šegavostjo (denimo italijanski dialog na koncu knjige), zaradi katere tekst deluje manj tragično. Erich je sicer (z manjšimi odkloni) dokaj »down to earth« (če uporabimo eno slogovnih značilnosti knjige), tudi njegova izseljenska grenkoba se proti koncu umiri ob dejstvu, da je dvorec obnovljen in da se je hči v Sloveniji »našla« (začne si celo ustvarjati družino). Požar, ki zaključi knjigo, pomeni deloma odprt konec; gasilci so vedno bližje in vse se bo dobro končalo, saj ogenj niti ni hud, pa vendar se bralec (vsaj ta) vpraša, ali bo počasi prihajajoča umiritev trajala ali se za Erichovo družino odpira kakšno novo manj prijetno poglavje. Za zdaj sprejmimo srečen konec, čisto iz užitka – ob branju pa si nisem mogel kaj, da si ob nekaterih kanadskih prizorih ne bi začel žvižgati stare popularne poskočnice o Kanadi in cvičku (»Niagara falls bi pil, če s slapov bi cviček lil ...«) kot nekakšno sintezo Dolenjske, ki jo kani živeti Marija, in Kanade, ki je pomenila zatočišče in (začasen) sorazmeren eksistencialni mir za Schleimerje.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
