Dramski popki na trnovih vejah
Foto: Saša Rakef in Petra Veber
Dramska besedila mlajših piscev se večinoma predstavljajo na tako imenovanih koncertnih uprizoritvah, le malo je sodelovanja med pisci in gledališčniki. V tem se ta generacija ne razlikuje od prejšnjih, že vse odkar je izzvenelo obdobje poetične drame.
06. 06. 2011
Literary advisor je pojem iz anglosaksonskega gledališkega žargona, ki je v slovenščino prevedljiv zgolj dobesedno, ne pa tudi kontekstualno. Ta drobni detajl je zgovoren simptom stanja sodobne slovenske dramatike (v katero sodi tudi ustvarjalnost najmlajše generacije), predvsem pa njenega (ne)uprizarjanja in (ne)vstopa v javni prostor. Slovenska institucionalna gledališča namreč literarnih oziroma dramskih svetovalcev ne poznajo, v nasprotju s prakso ponekod v tujini, kjer je eden poglavitnih ciljev gledališč (za katerega je zadolžen zgoraj omenjeni profil) odkrivanje mladih dramskih talentov in uprizarjanje njihovih besedil. To seveda še ni zagotovilo za kvalitetno dramsko produkcijo – zaradi večje (ali absolutne, kakor v ZDA) odvisnosti gledališč od umetniško-kulturniško-zabavniškega trga izbrana ali naročena besedila niso nujno najbolj drzna in inovativna, temveč morda zgolj bolj uprizorljiva, všečna ali kakorkoli »aktualna«. V vsakem primeru pa je neka minimalna skrb in spodbuda mladim piscem v obliki priložnosti za uprizoritev, delavnic, javnih branj ter izdajanja njihovih besedil nujni predpogoj za njihov razvoj in posledično za živo prakso dramskega pisanja nekega kulturnega okolja.
V tem primeru ne gre zgolj za pregovorno slovensko zavist; če govorimo o stanju sodobne dramske pisave, sosedova trava dejansko je bolj zelena, na njej pa veliko lažje vzklijejo novi pristopi k dramskemu pisanju kot pri nas. Že površni pregled uprizoritvene prakse zadnjih let očitno pokaže, da so slovenska dramska gledališča naravnava predvsem k uprizarjanju tuje (po možnosti že klasične in kanonizirane ali vsaj preverjeno modne in uspešne) dramatike; od slovenskih avtorjev prav tako raje varno posegajo po dobrem starem Cankarju, od še živečih avtorjev pa na oder zaideta kvečjemu Dušan Jovanović in Matjaž Zupančič, morda še Ivo Svetina in Vinko Möderndorfer (v tujini pa veliko tudi Evald Flisar). Seveda so tudi izjeme: srednja generacija ustvarjalcev občasno tudi pride do besede, predvsem na malih odrih ali v neinstitucionalnih gledališčih (Simona Semenič, Miha Mazzini, Dragica Potočnjak, Zalka Grabnar Kogoj, Peter Rezman …), še vedno pa kakovost in količina produkcije dramskih besedil močno presegata njihovo uprizarjanje.
Zakaj bi bilo mladim boljše?
Mlada generacija, ki pristopa k dramskemu pisanju, tako bolj kot po zeleni travi hodi po trnju; poleg pičlih možnosti uprizarjanja je slabo poskrbljeno tudi za razvoj in izpopolnjevanje mladih dramskih piscev. Šele sedaj se zares vzpostavlja študij dramskega pisanja na AGRFT v okviru bolonjskega programa (čeprav je bilo že prej mogoče diplomirati s svojim dramskim delom). Doslej sta gojenje dramske pisave nekoliko spodbujala Grumova nagrada in Teden slovenske drame, predvsem pa festival Preglej naglas! z bralnimi uprizoritvami nominiranih besedil. Tudi sicer je umetniška skupina Preglej, ki deluje pod okriljem kulturnega društva Integrali, bila in je še močno zavezana gojenju sodobne dramske pisave in eksperimentalnih pristopov k njenemu nastanku: z organizacijo bralnih uprizoritev, delavnic, ad hoc projektov ter s sprotnimi srečanji za posvetovanje med pisci (slednja se sedaj, z ozirom na nastanek profesionalne študijske smeri, ukinjajo). Te parcialne pobude, katerih namera je predvsem zbliževanje teksta in odra, dramatikov in uprizoriteljev, so v zadnjem času iz izolacije lastnih sob privlekle nekaj izjemno zanimivih mladih avtorjev in njihovih besedil.
Pod okriljem nekoč javne platforme za gojenje dramske pisave, sedaj pa umetniške skupine Preglej, delujeta Simona Hamer (1984) in Miha Marek (1984). Poleg skupnih projektov z drugimi, starejšimi člani, od katerih velja izpostaviti zlasti 9 lahkih komadov (ready made besedil, ki so jih avtorji ločeno poslali na razpis za Grumovo nagrado in po zavrnitvi na dan razglasitve rezultatov postavili na oder Stare elektrarne v obliki ad hoc projekta), pa oba ustvarjata tudi samostojno. Simona Hamer, po izobrazbi dramaturginja, deluje zlasti v soavtorskih projektih, kjer besedilo nastaja skupaj z uprizoritvijo (denimo V.E.M. z Jako Andrejem Vojevcem ali Šajning z Borutom Bučinelom), poleg tega pa piše lastna dramska besedila, ki prebijajo vse dramske in literarne konvencije z izjemno svežim in pronicljivim humorjem. Njen prvenec, »mini bikini drama« Taubeka, je bil leta 2008 bralno uprizorjen na festivalu Preglej naglas v režiji Marka Bulca, njena druga drama Tik Tak – ki se avtoreferencialno sprašuje, zakaj ne more preprosto biti takšna kot vse druge, imeti vsaj 50 strani, jasno določeno število oseb in jasne linije med njimi – pa prav tako bralno uprizorjena in izdana v knjižni obliki v okviru festivala Preglej naglas! 2009. Ob tej priložnosti je enaka usoda doletela dramaturginjo, dramatičarko in avtorico televizijskih scenarijev Nejo Repe (ki sicer ni članica Pregleja) in njeno dramo Zbiralci kosti (ironično sliko vaščanov – skrunilcev grobov, ki v svoje okvire kot dramske osebe zajema tudi posamezne kosti s človeškimi imeni), s katero je tudi diplomirala na AGRFT.
Redke uprizoritve – a tudi prvo naročilo
Preglejevec Miha Marek je nase prav tako opozoril z večkratnimi bralnimi uprizoritvami v Gledališču Glej in Cankarjevem domu (kar priča tudi o velikem pomenu »bralk« za razvoj in promocijo novih dramskih besedil!): s Časom razcveta (»9 smrti za 3 igralce«), ki so se ga na tri različne načine lotili Vlado Repnik, Jure Novak in Jaka Andrej Vojevec v Gleju, in s Kaliningradom, ki smo ga lahko videli v bralni uprizoritvi Ivana Taljančiča na festivalu Preglej naglas! 2010. Marek je morda tudi edini iz mlajše generacije, ki je dobil naročilo za besedilo s strani institucionalnega gledališča – v tej sezoni pod njegovim peresom nastaja besedilo o Kosovelu za SNG Maribor, ki ga bo režiral Jaka Andrej Vojevec.
Klasično (torej ne bralno) uprizoritev svoje drame Sen 59 (2008), ki raziskuje krhko mejo med fiktivnim (sanjskim, subjektivnim) in realnim v ljubezenskem odnosu, pa je na odru gledališča Glej v režiji Tatjane Peršuh doživel Tibor Hrs Pandur (1985), sicer bolj znan kot pesnik in član paraliterarne skupine I.D.I.O.T.
Tudi besedilo Dom (prvotno Zatočišče) v Veliki Britaniji šolane Saške Rakef (1980), ki prav tako sodeluje s skupino Preglej, je že bilo uprizorjeno v Prešernovem gledališču v Kranju leta 2007. Besedila večkrat nagrajene Martine Šiler (1980) so doživela več bralnih uprizoritev, drama Reykjavik pa tudi odrsko postavitev amaterske skupine Teater Frnikula (2006) ter objavo v reviji Dialogi.
Dejstvo, da kljub trnovim razmeram mlajši generaciji tu in tam uspe preboj na gledališke odre in v publikacije, predvsem pa formalno-vsebinski preboj klasičnih vzorcev dramske pisave v smeri večje eksperimentalnosti in nekonvencionalnosti, še ni razlog za to, da samozadovoljno odvrnemo oči od trnjev na sodobnem slovenskem dramskem prizorišču. Gledališča, izobraževalne ustanove in druge interesne skupine, ki gojijo kakršenkoli interes do sodobne slovenske uprizoritvene prakse, bi morala naposled prisluhniti Voltairu in svoj deklarativni interes za slovensko dramatiko preliti v prakso: vsak mora gojiti svoj vrt.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
