Še za življenja odvečen
Foto: Peter Uhan
John Logan: Rdeča. Prevod Desa Puc, režija Zvone Šedlbauer. SNG Drama Ljubljana. Premiera 20. 4. 2012, 100 min. Ogled ponovitve 3. 5. 2012
11. 05. 2012
Okvirna zgodba v igri Rdeča priznanega ameriškega scenarista in dramatika Johna Logana sloni na drobcih iz življenja enega najznačilnejših predstavnikov abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka: gre za obdobje, v katerem je sprejel naročilo, da bi s serijo svojih slik opremil restavracijo v novi ikonični stavbi korporacije Seagram, kar bi mu prineslo ogromno denarja in še večjo slavo. Čeprav so to resnična dejstva, jih Logan vzame zgolj kot izhodišče za intriganten dramski spopad med dvema življenjskima, etičnima in estetskima principoma, ki ju utelešata Rothko in njegov asistent Ken – s tem pa igra preraste dokumentarnost, saj bi lahko avtor za svojo poanto »uporabil« tudi kakega drugega umetnika.
»Predstava ponudi iskriv in duhovit premislek o neizbežnosti in usodnosti menjave umetniških generacij, s tem pa tudi o vznemirljivem in večno relevantnem vprašanju odnosa med umetnikom in svetom/časom/prostorom, v katerem ustvarja.«
Rdeča namreč v resnici spregovarja o temeljnih izhodiščih umetniškega ustvarjanja, položaju umetnika v svetu, njegovem odnosa do lastnega ustvarjanja in sveta, pa tudi o nenehnem razvoju, izmenjavi umetniških smeri in bolečih intimnih spoznanjih, s katerimi se umetnik sooča tekom svoje kariere. Nasproti si torej stojita Rothko, na vrhuncu svoje slave, povsem zaverovan v svoj svet in svoj način ustvarjanja, ki ga mistificira in ima za edino pravilnega, vrednega in pomembnega, pri čemer izhaja iz vpetosti umetnika v kontinuum umetnosti in časa, saj trdi, da je preteklost treba spoznati, če se hočeš nadnjo dvigniti. Še več: »Otrok se mora znebiti očeta. Spoštovati ga, ampak ubiti ga v sebi.« – tako kot je njegova generacija naredila s kubisti. Pa vendar se s sprejetjem naročila za stavbo Seagram znajde v situaciji, ko krši svoja stroga načela – kar pa spozna šele, ko mu to očita pomočnik Ken. Ta vstopi v igro sprva z vso dolžno spoštljivostjo do velikega umetnika, na začetku se nemo in zadržano odziva na pokroviteljske in samovšečne Rothkove monologe, v katerih ga ta podučuje, ne da bi svojega pomočnika ugledal kot dejanskega sogovornika, kaj šele partnerja. Pa vendar Kenove opazke sčasoma naredijo špranjo v Rothkov popolni zaprti svet in tako se je veliki mojster primoran soočiti z možnostjo drugačnega pristopa – na koncu pa s spoznanjem, da se ne more izogniti dejstvu, da bo ob naslednji menjavi umetniških generacij on tisti, ki bo vržen s prestola.
Režiser Zvone Šedlbauer je očitno želel preseči zgolj kvazibiografski nivo in se je pri vodenju igralcev posvetil iskanju čim večjih kontrastov in tudi za gledalce privlačnih psiholoških momentov, pri čemer sta Gregor Baković in Saša Tabaković ustvarila izjemna, markantna dramska lika: tudi v tiste Loganove stavke, ki na trenutke zazvenijo pretirano akademsko, didaktično, morda celo tezno, sta vnesla pristnost in nujo umetniške iskrenosti, ki je dejansko izhodišče za delovanje obeh. Baković prikaže Rothka kot navzven večinoma nastopaškega, navidez samovšečnega, za čimer pa se skriva strah pred tem, da bi »še za življenja postal odvečen«, kar Logan ponazori z metaforo (ki daje tudi ime drami) o strahu pred tem, da bi črna barva na njegovih slikah požrla rdečo. Baković je zlasti inventiven pri tem, ko z vsemi silami poskuša svoj veliki ego obvarovati pred vdorom resnice (tudi svetlobe, kar lahko razumemo kot metaforo za Rothkovo zaprtost in samozaverovanost) in sproti išče argumente, ki poskušajo izpodbiti Kenov drugačni pristop. Tabaković s Kenom, ki najprej vljudno zadržano zatajuje lastne potrebe in emocije, vseskozi intenzivno parira, po razkritju svoje intime (kjer Rothkovi abstraktni grozi pred črno nasproti postavi empirični strah pred belo, ki izvira iz njegove resnične strahovite izkušnje v otroštvu) pa prevzame igro in s preprosto vitalnostjo, drugačno senzibilnostjo in svežino pokaže možnost druge poti.
Predstavi, ki bi lahko bila hermetična, če bi poskušala vztrajati na dokumentarnosti, je uspelo prestopiti v občost, tako da ponudi iskriv in duhovit premislek o neizbežnosti in usodnosti menjave umetniških generacij, s tem pa tudi o vznemirljivem in večno relevantnem vprašanju odnosa med umetnikom in svetom/časom/prostorom, v katerem ustvarja.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
