Sodobni muzej je medij
Foto: Mavric Pivk
30. 05. 2012
Vprašanja o znanosti so vedno aktualna, tako kot vprašanje, čemu služijo muzeji, ki se financirajo iz davkoplačevalskega denarja. Posebno pereča tema pa je to zdaj, ko denarja zmanjkuje in je treba dokazovati, da smo eni bolj družbeno koristni kot drugi.
V predstavah peščice znanstvenikov – in na žalost tudi nekaterih muzealcev – so muzeji namreč še vedno ustanove, kakršne je poznalo 19. stoletje: namenjeni zbirkam in znanstvenemu raziskovanju. Vse drugo za njih ni vredno imena muzej. Novotarije, kot sta denimo pripovedovanje zgodb s predmeti in raba sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije, pa zgolj beg pred resnim znanstvenim delom. Edina dodatna vloga, ki naj bi jo imel muzej, je podpora šolskim učnim programom. Ker pa je 19. stoletje preteklost in so muzeji tega kova prazni, bi se bilo dobro vprašati, kje so vzroki za to. Mar je res vzrok vseh muzejskih nesreč v premajhnem odmerku znanosti?
Sloviti ameriški muzealec John Dana Cotton (1856–1929) se je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja uprl muzejem, trdnjavam znanosti, ki služijo prej sami sebi kot javnosti. V svojem delu, ki je postalo paradigma sodobnega muzealstva, je utemeljil muzej kot prostor komuniciranja dediščinskih znanj. Da bi se približali potrebam publike, je muzejem predlagal, naj se povežejo s knjižnicami in arhivi, uporabljajo jezik obiskovalcev in postanejo središča skupnosti.
Njegov prelomen pogled pa je pomenil šele začetek razvoja sodobne muzeološke misli, ki se je dokončno razmahnila v sedemdesetih letih 20. stoletja. Povojna doba je bila zaznamovana z neustavljivim procesom industrializacije in zazrtostjo zahodnega človeka v tehnološki razvoj, ki mu ni bilo videti kraja. Sedemdeseta pa so že pokazala prve čeri. Na dan so prišla neizmerna uničenja narave, brezdušne industrijske gradnje, ki so pogoltnile stara mestna jedra in uničile podeželje skupaj z ustaljenimi navadami. Izginile so stare vrednote, zbrisale so se pokrajine z vasmi in polji. Sprožil se je val preseljevanj, ki je spodkopal identiteto sodobne družbe. Sledile so ekološke nesreče in prinesle nezaupanje v varljive politike in njihove zgrešene odločitve. Pa sramotne vojne in grozljive posledice brutalnih ekoloških posegov: kemijsko razlitje v Bhopalu v Indiji je povzročilo 25 tisoč smrtnih žrtev in pol milijona iznakaženih. Vse za razvoj in v imenu človeka, ki pa je na koncu ostal oropan smisla in ljudske modrosti. Zaupanje v znanost v službi razvoja in moči je bilo za vselej omajano.
Muzejem, ki so bili gluhi in slepi za potrebe sodobne družbe, se je najprej uprla javnost sama. Na gibanje civilne družbe so se odzvali vizionarski teoretiki nove dediščinske filozofije, ki muzeje odpira ljudem in odgovarja na temeljne identitetne potrebe. Nova muzejska paradigma je prinesla viharne spremembe in obrodila sadove. Muzeji so postali modni, rodil se je muzej po meri javnosti. In nastal je prvi ekomuzej kot kompleksna oblika varovanja naravne in kulturne dediščine v izvornem okolju.
Sodobni muzej ni več primarno znanstvena ustanova, kar pa še ne pomeni, da muzejsko delo ne temelji na znanstvenih spoznanjih. Temeljna razlika, ki loči tradicionalni in sodobni muzej, je v predmetu raziskovanja. Nekoč je to bila arheologija, umetnostna zgodovina ali pač katera druga temeljna znanost, danes pa je temeljni kamen muzejskih raziskav družba in njene potrebe. V tem je smisel muzejskega delovanja in varovanja kulturne dediščine. In na tem temelji tudi način muzejskega dela.
Muzej je že dolgo medij in s tem podoben tisku, televiziji ali pa radiu. Le način njegovega delovanja je edinstven, saj temelji na muzealijah in dediščinskih vsebinah. Ljudem posreduje znanja iz preteklosti in širi modrosti. Opozarja na socialne nepravičnosti. Vrača zaupanje v prihodnost, ki ga najeda kapital. Pomaga vključevati izključene, kaže na raznolikost sodobne družbe. Vzgaja v srčnosti in strpnosti. Ker pa je značilnost muzejske komunikacije sporočanje s pomočjo dediščinskih predmetov in njihove nejezikovne, sublimne govorice, je lahko zelo močan in vpliven medij. Obiskovalcem posreduje nejezikovna sporočila prek estetskih ali katerih drugih doživetij dediščine.
Pri tem delu je nujna profesionalnost, ki presega raven primarnih znanosti. Kot medij je muzej vstopil na polje informatike. Sodoben muzealec mora poleg potreb svoje publike poznati semiotiko, sicer bodo sporočila njegovih razstav ostala neartikulirana in posledično ne bodo dosegla publike. Biti mora interpret in pripovedovalec, ki bo s svojo opredmeteno pripovedjo očaral, šokiral ali zgolj odprl nove vidike razumevanja sveta.
Muzej ni tempelj znanosti. To vedo že domala vsi osnovnošolci. Postavlja pa se resno vprašanje, kako lahko opravlja muzejsko delo nekdo, ki v temeljnih znanostih ni doma. Prav tako se je umestno vprašati, ali ima muzealec ob nenehnem hlastanju po muzejskih dogodkih še dovolj časa za temeljne raziskave gradiva – da sredstev niti ne omenjam. Upravičeno nas lahko skrbi, kakšna bodo muzejska dediščinska sporočila, če bodo zanemarjala znanstvena spoznanja. Se mar ni v vseh teh letih novega muzejskega trenda že komu zazdelo, da je v želji po doživetosti in duhovitosti kaj hitro moč zdrsniti na rob plitkosti? Komu se še ni zgodilo, da je iz muzeja, naphanega s sodobno tehnologijo, odšel bolj prazen, kot je prišel?
Znanost da, ampak katera in koliko? To je temeljno vprašanje ob muzejskem delu. Treba je sprejeti dejstvo, da je javnost zanesljivo prepoznala muzej kot prostor doživetij in središče skupnosti – ne oziraje se na mnenje tistih, ki v muzejih vidijo priložnost za znanstveni odmik. Dejstvo je, da je sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija postala eno izmed pomembnih muzejskih orodij. Odpira vrata v nova znanja in s tem doslej nepredstavljive možnosti doživetja dediščine. Muzej širi v neomejen virtualni prostor, podaljšuje odpiralni čas v brezčasje in vanj vodi (virtualno) publiko, ki bi sicer nikoli ne vstopila. In ob vsem tem muzej ne izgublja niti trohice šarma ter karizme originalne muzealije!
Sodobni muzej se je zgodil. Tega se ne da več ne spremeniti ne zanikati. Spremenilo se je tudi njegovo razmerje do znanosti kot izraza moči – do nje zavzema kritično distanco, pa tudi do politike. Odgovor se skriva v interdisciplinarnosti. V permanentnem izobraževanju. To pa ne sme temeljiti na razvpitem butalskem reklu: Če sam ne znam, bom pa druge učil!
Izhod iz krize slovenskih muzejev ni v širjenju znanstvenih raziskav, temveč v profesionalizaciji muzejske službe. Muzejem ne manjka še več umetnostne zgodovine (oz. katere druge temeljne znanosti) ali avre znanstvenih razprav. Muzejem prihodnost zagotavlja usposobljenost zaposlenih, ki bodo z žarom skrbeli za potrebe muzejske javnosti – in s tem širili poznavanje, predvsem pa doživljanje naše dediščine.
Paradoksalno, pa vendar drži: eno najpomembnejših poslanstev muzejskega delovanja ni ohranjanje muzejskih zbirk, temveč ohranjanje dediščine v izvornem okolju. To pa daje muzejskemu delu veliko večjo družbeno težo kot vase zazrta, za potrebe družbe vse prepogosto slepa in gluha znanost. Sodoben muzej je družbeno odgovoren in angažiran. Muzej bogati in osmišlja opustošeno človekovanje.
Zdi pa se, da so ta temeljna dejstva, potrjena v muzeološki teoriji in praksi, mnogim pri nas še neznana. In žal očitno tudi tistim, ki so za muzeje in njihovo profesionalno delovanje odgovorni na politični ravni. Če bi temu ne bilo tako, bi standardizacija muzejskega dela in profesionalno izobraževanje ne bili zgolj pobožni želji posameznih vizionarjev, temveč temelj muzejskega dela. Z zanikanjem in neznanjem pa ni bilo mogoče razrešiti še nobene krize.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
16.05.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
