V varljivo varnem naročju minulega časa
Aleš Berger: Omara v kleti. Mladinska knjiga (Zbirka Spomini, izpovedi), Ljubljana 2011, 201 str., 22,95 €
30. 06. 2011
»A vznemirja me, razumsko in čustveno, še nekaj drugega, obsežnejšega, ob čemer občutim drhtávo mešanico vznesenosti in ganotja: koliko zgodovine, domače in evropske, sem preživel tu!« (Aleš Berger: Omara v kleti)
»Pisanje modrega in zrelega moža, ki se s kančkom melanholične nostalgije in ščepcem hudomušno nagajive zvedavosti ozira po prehojeni življenjski poti.«
In prav iz te snovi – drhtave mešanice vznesenosti (nedolžne sorodnice patosa) in ganotja (milejše, bolj pritajene oblike razčustvovanosti) – je stesana kletna omara, ki je posodila naslov Bergerjevi knjigi spominov na domačo in evropsko zgodovino zadnjega, denimo, dobrega pol stoletja, spominov na zgodovino in piščev prekarni položaj v njej. V knjigi je občutljivi in izbirčni pregledovalec lastnega pomnjenja nanizal vrsto esejev, memoarskih utrinkov, miselnih refleksij in emocionalnih impresij pa distanciranih opazovanj iz spominske zakladnice svojega zasebnega zorenja na eni in javnega snovanja in plodnega pa intenzivnega udejstvovanja pri rečeh duhá v slovenski république des lettres na drugi strani.
Prijazno, ljubeznivo pisanje modrega in zrelega moža, ki se s kančkom melanholične nostalgije in ščepcem hudomušno nagajive zvedavosti ozira po prehojeni življenjski poti. Čeravno se na daleč izogiba pastem sentimentalnega patosa – in se včasih kar naravnost posmehne na svoj rovaš, kadar zasluti, da ga malce zanaša v preveč čustvene vode –, si vendar ne more kaj, da ne bi svojih spominjanj kdaj pa kdaj osenčil s prosojnim obstretom diskretne melanholije, jih ogrnil v sladko-grenko otožnost, ki nekako po naravi stvarí pripada vsakemu iskanju izgubljenega časa. Prav tako noče svoje ljubeznive priložnostne memoaristike za nobeno ceno obremeniti z zateženimi filozofskimi vprašanji in marnjami o času, zgodovini in svojem mestu v njunih razsežjih. Raje jih na simpatičen, malone kramljajoč način vplete (zastavi pač, a brez ambicije, da bi jih zveličavno razrešil!) v možato sprijaznjen razmislek in literarno izbrušen zapisek o strahu in začudenju, ki so ga v osemletnem dečku zbudila prva občutja tesnobe in samote, prve slutnje nemoči in izgubljenosti v večno ponavljajočih, pa vendar vsakič znova drugačnih vijugah, viticah in vibah skrivnostnih oblik, podob in prikazni, v kakršnih se mu je – tudi (če ne celo prav zavoljo nje) ob izdatni pomoči v knjigah natisnjenih črk – začela odstirati izvorna skrivnost življenja.
Zato seveda ne more biti nikakršno naključje, da se piščevo spominsko romanje à la recherche du temps perdu začne v kleti, v podpodju, pri fundamentu, ki ga napolnjujejo knjige, saj se celotna zgodba pričujočega pisanja, ki se začne z neko knjižno omaro v kleti vnovič udomačene hiše, pravzaprav ves čas plete (vije, zapleta, zahaja na stranpota slikovitih digresij, se vrača v osnovno pripovedno strugo in pri tem obrede številne zapeljivo dražljive stranske rokave, dokler se nazadnje ne razplete tam, kjer se je začela: pri črkah) okrog avtorjevega takšnega in drugačnega pečanja z besedami, stavki, knjigami, pesmimi, gledališčem, skratka, leposlovjem. Bistrovidni sivolasi možak, ki nas z malce hudomušnim pogledom izza strogih naočnikov opazuje z naslovne strani knjige Omara v kleti, je namreč ves, kar ga je (in kakor se nam potem malce razodene in diskretno razgali na notranjih straneh), predan in zapisan črkam, besedam, zgodbam, skratka – knjigam, in ko bi si njemu tako ljubi Francozi že ne domislili sijajne oznake za človeka njegovega kova in vrste – namreč, homme des lettres – bi se mu še najbolj prilegel vzdevek: homme des livres. Zakaj ne le, da jih je že od ranega otroštva s strastjo prebiral, ampak se je skozi vse življenje tako ali drugače ubadal z njimi, naj jih je že tiskal (na ciklostil), zalagal, urejal, prevajal, ocenjeval ali jih nazadnje – kako bi drugače? – tudi pisal.
Aleš Berger je potemtakem neutajljivi ljubitelj literarne pisave, častilec jezikovnih čudes in umetnij, ki jih zmore pesniška beseda, zaprisežen svečenik zabrisanih in izmuzljivih pomenskih odtenkov, ki se prikrivajo, vznikajo pa spet zamirajo v zagonetni in razplasteni govorici leposlovja, zato je tudi njegova esejistična, memoarska pisava slogovno dognana, izčiščena v izrazu, pronicljivo natančna v določanju adekvatnega označenca, pa na trenutke skoraj baročno bohotna in označevalsko preciozna v iskanju pravšnjih zvočnih in barvnih odtenkov pri odgrinjanju pomenskih plasti minulega časa. Piščeva skrb za jezikovno podobo spominske avanture po pokrajinah minule življenjske izkušnje nemara najzgovorneje prihaja na dan v nadvse pestrem naboru in skrajno rahločutni uporabi glagolov (nosilne prvine pri gradnji pripovednega stavka v slovenskem jeziku). Naštejmo le nekaj najznačilnejših vzorčnih primerov: »prve odrasle knjige, ki so se prismukale iz sošolčeve slabo varovane družinske knjižnice«; »naj jim pomotim večdesetletni mir«; »si še bolj razvalovim spomine«; »okna ne zasunem do kraja«; »mehko ga odsuka v sen«; »neskončnost uzira v kosminkah, ki čez dan snežijo z nedoglednega neba«; »ga doide vabilo«; »vse se mu nepričakovano jasno zamota pred očmi«; »vse, kar sem natuhtal o času in sebi«; »še so vitice in se vejijo«; »nas je obtrknilo naključje« …
Tovrstna raba besedja in stavčne skladnje kajpak eminentno pripada govoru poezije, pisavi literarne izmišljije; a je povsem na mestu in utemeljena tudi v pričujočem esejističnem pisanju, saj naš pisec v svojih zapisih nikakor ne stremi po kakršni koli historiografski preverljivosti ali si prizadeva za dokumentarno zvestobo empiričnim dejstvom; narobe, do realne družbenozgodovinske snovi in osebne življenjske izkušnje se vêde po načelu memoarske pisave francoskega romanopisca Stendhala, ki si ga je na začelju knjige postavil za patrona: tako kot pisec Življenja Henryja Brularda se tudi naš avtor ne trudi podati verodostojne slike minulega časa in svojih doživetij v njem, ampak skuša naslikati podobo, kakršno mu o minulosti pred današnje oči kliče varljivi, nezanesljivi, skrajno osebni jezik zdajšnjega intimnega spomina. In že smo v območju popolne subjektivnosti, čustvenega konteksta, v kraljestvu naključnosti, na tenki črti, ki razmejuje jezik stvarnega opisa od govorice izmišljije, znašli smo se, skratka, pod obnebjem literarne pisave. (Zato najbrž ni naključje, da Alešu Bergerju zadnje čase pod rokami nastaja vse več »pravih« leposlovnih besedil, naj gre za kratke zgodbe ali dramske prizore.)
Takole je izkušeni mojster lepega besedja nanizal postaje na itinerariju svojega potohodstva po sledeh nezanesljivega, včasih krivičnega, vselej pa spontanega, naključnega spomina, ki pa bržčas vendarle podlega nekakšni »višji urejenosti«, kot nam sugerira pisec sam: knjige otroštva, shranjene na policah omare v kleti domače hiše, kjer se je vse skupaj pravzaprav začelo; prvi tipajoči poizkusi orientacije v labirintu stvarnega (primestnega in urbanega) in blodnjakih namišljenega (sanjsko-književnega) prostora; srečanja s francoskim šansonom in govorico njegove pojoče poezije; radostno-bridke izkušnje strastnega nogometnega navijača domačega kluba; prvi boleči trki z ostrimi robovi realno otipljivega družbenopolitičnega sveta v novinarski službi; čari in uroki prvih gledaliških izkušenj; sprehod skozi gostilne, ki jih ni več (kako bi jih mogel, begavi spomin, tudi zaobiti, ko pa gre vendar za prelomna mesta, kjer so kajkrat padale odločilne besede in ključne odločitve, kjer so brbotale najbolj vroče debate in se kovale najudarnejše misli, kjer so se razčlenjevale najtehtnejše knjige in se, ne nazadnje, sklepale najpristnejše prijateljske in erotične zaveze, ki so bistveno zakoličile in zaznamovale pripovedovalčevo poznejšo človeško in poklicno pot?); pa spet gledališče, zdaj ugledano že z izkušenim poznavalskim očesom (Cyrano in Freyeva Koreodrama), in kajpak ponovno knjige, založništvo, urednikovanje, prevajanje (knjižni ognjeni krst z nadrealistično Nočjo bliskov v Kraigherjevem Kondorju, jezikovno subverzivna Queneaujeva Cica v metroju, zadrege in dileme s klasično dramsko formo v verzih ob Molièrovem Ljudomrzniku); garaški in veseljaški prevajalski eksili v Arlesu, ki se, kdo ve, zakaj, vselej skoraj preroško ujemajo s ključnimi datumi najnovejše srednjeevropske in slovenske politične zgodovine (padcem berlinskega zidu, vstopom Slovenije v EU), kot da je nabiralcu spominskih biserov za presojo teh burnih, tako rekoč eksistencialno ključnih doživetij potrebna ne le časovna, ampak tudi krajevna distanca … Sledijo poglavja o druženjih in prijateljevanjih z možmi peresa, mrtvimi ali živimi (Srečko Kosovel, Jacques Thiériot, Vitomil Zupan, Lojze Kovačič, Dane Zajc, Rudi Šeligo, Niko Grafenauer), z ravno pravšnjim odmerkom blage nostalgije in diskretne otožnosti začinjeni memoarski zapisi o veseljaških moževanjih, prijateljskih druženjih in poklicnih srečevanjih z brati po črkah, domotožne podobe človeške in stanovske vezljivosti, odtisnjene v čar(ob)no črkovje leposlovnih besed, kakor so se ginjenemu pričevalcu zapisale v »nemi jezik spomina«, kot literaturo poimenuje še eden izmed številnih sopotnikov Aleševe spominske pustolovščine, pisatelj Drago Jančar.
Čisto za konec je prevejani literarni poznavalec in sladokusec prihranil drobno melanholično etido o jeseni, diskreten clin d’oeil na témo dozorevanja, vrtenja v večnem naravnem krogu, minevanja in prerojevanja, vsekakor tudi sebi namenjen opomin na begotnost tistega časa, v katerem je bil kot osemleten deček v hiši na Orlovi s tesnobo zaslutil sebe v neskončnosti, da je kot zrel mož potem lahko zapisal: »Ko ob žoltenju listov in zadnjih spravilih občutimo mehko nostalgijo, nezavedno povezano s strahom pred zimskimi mrazovi, smo namreč bolj kot katerikoli drugi čas vpeti v naravni red in potek stvari, najbolj dozoreli in bistrovidni v svojem minevanju.« Modrost, ki jo prinese bogata življenjska izkušnja in jo ubesedi trajna ljubezenska vez s črkami, besedami, poezijo.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
