Beneški bienale
Nema dela govorijo sama sebi
Foto: Peter Rak
16. 07. 2011
Nujno vprašanje, ki bi si ga morali zastavljati ob tako obsežnih predstavitvah sodobne umetniške produkcije, ni, kaj naj umetnost sporoča, kakšne misli naj ponuja, s katerimi temami naj se ukvarjata umetnost in posledično svet, temveč kako naj umetniško delo deluje.
»Če smo predzadnjemu beneškemu arhitekturnemu bienalu lahko očitali, da v resnici ni več arhitekturni, temveč umetniški (arhitektura se je razpustila v instalacijo), letošnjemu umetniškemu bienalu očitamo, da ni umetniški, temveč že arhitekturni.«
Napovedovali so luč, razsvetljujočo misel: ki jo bo v obiskovalcu vzbudilo srečanje z umetnostjo. Tematska razstava letošnjega beneškega bienala, Iluminacije (ILLUMInazioni oziroma ILLUMInations, delo Bice Curiger, kustosinje v züriškem Kunsthaus), naj bi pokazala, da je z umetnostjo, ki hoče biti antiumetnost, torej provokacija, konec. Pokazala naj bi, da se sodobna umetnost še vedno ukvarja z reflektiranjem in komentiranjem predhodne umetnosti in da – ravno zaradi te samorefleksivnosti – premore zmožnost ostrenja naših zaznavnih sredstev, zmore vzgajati jasno pogledovanje na zunanji svet. Iluminacije verjamejo v umetnost in njen potencial.
Sam naslov razstave je že samorefleksiven in kontekstualizirajoč: »svetloba« (ILLUMI) opozarja na specifično preokupacijo tradicionalnega beneškega slikarstva, na barvo (colorito) v razmerju do risbe (disegno) florentinske oziroma srednjeitalijanske tradicije, »nacije« (nazioni/nations) pa na specifično organiziranost beneškega bienala – nacionalni paviljoni, v katerih se države razkazujejo druga drugi vsaka s svojo umetnostjo.
Simbolno utelešenje Iluminacij, ki na metaforični ravni torej označujejo razsvetlitveno moč umetnosti in njen potencial za raziskovanje družbenopolitične dimenzije resničnega sveta, za iskanje in raziskovanje novih oblik skupnosti, je Jacopo Tintoretto. Njegova tri platna (zlasti Zadnja večerja, 1592–94, iz samostana San Giorgio Maggiore) so srce razstave v osrednjem paviljonu v Vrtovih. Neortodoksen, eksperimentirajoč slikar svetlobe ustvarja vez z lokalnim kontekstom, obenem pa naj bi s svojim ekstatičnim prevračanjem renesančnega reda sodobni umetnosti služil kot spodbuda k reflektiranju tudi starejše, tradicionalne umetnosti (in ne le neposrednih modernističnih predhodnikov).
Samorefleksivnih in kontekstualizirajočih situacij je še nekaj. Okoli dva tisoč nagačenih golobov, ki kot Sence ždijo pod stropom osrednjega paviljona in opominjajo na eno glavnih beneških turističnih znamenitosti, so ponovitev instalacije, ki jo je Maurizio Cattelan postavil na beneškem bienalu leta 1997. V britanskem paviljonu pa je Mike Nelson rekonstruiral instalacijo z istanbulskega bienala iz leta 2003, nekakšen bienale znotraj bienala, kakor pravi sam in obenem opozarja na zgodovinsko povezanost Benetk z Istanbulom.
Vse lepo in prav. Ampak: če smo predzadnjemu beneškemu arhitekturnemu bienalu lahko očitali, da v resnici ni več arhitekturni, temveč umetniški (arhitektura se je razpustila v instalacijo), letošnjemu umetniškemu bienalu očitamo, da ni umetniški, temveč že arhitekturni (pri čemer problematiko razločevanja umetnosti in arhitekture zaenkrat pustimo ob strani). V maršu skozi Arzenal in Vrtove (kolikor si je mogoče ogledati v enem delovnem dnevu, po mestu raztreseni paviljoni vedno čakajo na »drugič«, ki nikoli ne pride) je namreč telo tisto, ki izstopi in se izpostavi: telo v prostoru, telo v razmerju do prostora.
Obiskovalčevo telo, potem ko se je v sončni vročini prebilo skozi mase otopelih turistov, ki zasedajo mesto, se nato zadeva v arhitekturne konstrukcije, ki mu prečijo pot, in v druge obiskovalce, na katere naleti v kamrah z videoprojekcijami v trdi trdi temi (oziroma si prizadeva, da bi se tem preprekam varno izognil). Telo, ki ga oblegajo vonjave (para v kitajskem paviljonu), hrup (glasba v nemškem, bobnenje morja v beneškem, mašinerija v francoskem paviljonu), močna svetloba (rdeča obarvanost madžarskega paviljona, beneško slepeče sonce zunaj) in tema – nelagodje telesa torej, prej kot luč in razsvetljena misel.
Arzenal je pregrajen v galerijske bele sobe in napolnjen s prostori v prostoru (tako izgubi svoj svetel in prostran značaj), v Vrtovih so postavljena plezala (nizozemski, danski, italijanski paviljon) in labirinti (že omenjeni britanski, industrijsko hladni francoski, minimalistično estetski avstrijski), vmes slike, fotografije, instalacije, kipi, za katere si obiskovalec želi, da bi jih smel presojati (obsojati) po kriteriju lepote.
Kaj naj počnejo verujoči? Zaradi pomanjkanja ustrezno kratkih in informativnih tekstov (zlasti na osrednji tematski razstavi in ne toliko v nacionalnih paviljonih, kjer je besedil mestoma celo preveč in jih prav zato nihče ne bere), ki bi obiskovalcu razložili, kako in v čem ga posamezno delo razsvetljuje, je misel težko doseči. S tem, da bi umetniško razstavišče služilo kot zabaviščni park, utemeljevalo svoj obstoj zgolj v drugačnosti, v ponujanju nekih okolij, ki jih v vsakodnevnem rutinskem življenju ne sreča, se ne more strinjati. Nad olajšanjem, ki obiskovalca doleti v sicer kontroverznem, kritiziranem, pretežno figuralnem Sgarbijevem italijanskem paviljonu (bazar Umetnost ni naša stvar s krvavo Italijo na oltarju in Muzejem mafije ob 150-letnici združitve Italije), se tako ni zmrdovati.
Nujno vprašanje, ki bi si ga morali zastavljati ob tako obsežnih predstavitvah sodobne umetniške produkcije, ni, kaj naj umetnost sporoča, kakšne misli naj ponuja, s katerimi temami naj se ukvarjata umetnost in posledično svet, temveč kako naj umetniško delo deluje: kako naj, v kontekstu hiperprodukcije, sploh pritegne pozornost in sproži misel (pritegne dovolj pozornosti, da se v obiskovalcu sproži misel), brez velikopoteznih napovedi o odreševanju in zapletenih metaforičnih mahinacij, ob umanjkanju katerih dela ostajajo nema oziroma govorijo sama sebi.
Trije vrhunci: Gigi Scaria v indijskem paviljonu (Dvigalo iz podceline, videoprojekcija, v katero vstopimo kot v dvigalo in se vozimo skozi družbeno razslojeno stolpnico navzdol do garaž in kleti ter navzgor do bivališč premožnejših stanovalcev in terase z razgledom na mesto), Mike Nelson v britanskem (Jaz, slepar, utesnjena in nepregledna poustvaritev opuščenega skupka istanbulskih obrtniških delavnic, ki obiskovalce v odkrivanju neznanega z zarotniškimi nasmeški poveže med sabo), in seveda Tintoretto.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
