Pojasnilo k intervjuju z Aleksandrom Zornom
Foto: Uroš Hočevar
23. 06. 2012
Tik pred mednarodnim dnevom muzejev smo slovenski muzealci v Narodni galeriji v Ljubljani slovesno podelili Valvasorjeva odličja za muzejsko delo. Dogodku smo želeli dati širše obeležje in tako kot vsako leto smo povabili tudi ministra, pristojnega za kulturo. Ta pa je zaradi časovne stiske na prireditev poslal državnega sekretarja gospoda Aleksandra Zorna. Žal se je gospodu Zornu v nedavnem intervjuju v Pogledih zareklo nekaj neresničnih trditev o mojem nagovoru, ki sem ga imela ob tej priložnosti.
Gospod Zorn me v intervjuju navaja na čisto poseben način, kot »neko gospo« (ime je najbrž pozabil, kar sicer ni greh, je pa neolikano), ki je »menda« predsednica komisije za podelitev Valvasorjevih nagrad. Spotaknil se pa je ob moj nagovor, v katerem naj bi pela hvalo socialističnim muzejem, grdo govorila o kapitalizmu in klevetala Margaret Thatcher.
Takole je s to stvarjo: ime mi je Verena Perko, sem predsednica imenovane komisije in res sem ob tej priliki nekaj malega rekla o muzejih. Ne trdim, da so bile moje besede najvišja resnica in tudi ne čisto suho zlato. Izhajala pa sem iz splošno priznane muzeološke teorije, ker sem navsezadnje doktorica znanosti s tega področja. Opirala pa sem se tudi na poznavanje razmer v naših muzejih, kjer sem zaposlena že tako dolgo, da so me razglasili celo za svétnico. Ampak pojdimo k mojemu izvirnemu grehu! V nagovoru (v celoti je objavljen v publikaciji o Valvasorjevih nagrajencih, Celje 2012) sem začela s krizo in omenila, da jo v gospodarstvu že kar nekaj let poznajo. Povedala sem, da se Angleži spominjajo reform Margaret Thatcher s pripombo, da so od tedaj njihovi muzeji boljši (in samo gospod Zorn ve, kaj je bilo v tem grdega o »železni lady«, kajti omenjena gospa se še ni pritožila na besede svojih rojakov!), rekla sem tudi, da je bila vloga dediščinskih ustanov v preteklosti instrumentalizirana s strani oblasti in se temu tudi v sedanji družbi liberalno-kapitalističnih vrednot ne da izogniti, če muzeji ne bodo služili potrebam naše družbe. Zatrdila sem, da je kriza lahko odlična priložnost za slovenske muzealce, da odkrijejo svoje skrite moči, in jih pozvala, da se skrajno resno lotijo sistematizacije in, seveda, profesionalnega usposabljanja ter izobraževanja. To je namreč edina kredibilna podlaga za resno družbeno delo muzejev. (Takšna je praksa tudi po svetu, a se jo naši muzeji grozovito in dokaj uspešno otepajo).
Res, priznam, gospod Zorn, s prstom pa sem pokazala tudi na nevarnosti kapitalizma. Zatrdila sem, da kapital potrebuje brezidentitetno, neozaveščeno in izkoreninjeno družbo brez preteklosti, ki mirno privoli v vsakršno uničevanje dediščine v svojem okolju. Pa tudi, da temu lahko zelo dobro služijo muzeji, ki svoje družbene naloge slabo opravljajo (sic!)! In nato dodala, da je dediščina vir identitet, da bi muzeji morali biti središča lokalnih skupnosti in da je njihova naloga komunikacija v muzealijah zakodiranih občečloveških vrednot. O kapitalizmu sem govorila, tako kot ponavadi govorim tudi o socializmu (pa tudi o drugih, veliko bolj svetih stvareh!), brez dlake na jeziku! In seveda tako, kot mi narekuje profesionalna etika! A če gospoda Zorna niso prepričale moje besede o nevarnostih kapitala, ga je morda nedavno v Delu objavljeni prispevek dr. Damjana Prelovška o uničevanju Plečnikove dediščine pri nas. Zato ponavljam, brezobziren kapitalizem, ki smo mu ta hip priča, je ena najhujših pretenj dediščini.
Moj govor je bil torej vse prej kot slava temu ali onemu obdobju oz. družbenemu sistemu. Pa tudi nobeni osebi ne! Kot strokovnjakinja se pač zavzemam za tisto, kar verjamem, da lahko družbi in človeštvu koristi. Mi je sicer žal, da se kdo z mano ne strinja, a verjamem, da je pravica do drugačnega mišljenja vrednota, ki jo je treba braniti. In tudi temu bi morali služiti naši muzeji, kajti dediščina je izjemen vir »človekovanja«, kjer se poleg mnogih vrednot in veščin lahko naučimo tudi srčnosti in medsebojnega spoštovanja.
S spoštovanjem!
Doc. ddr. Verena Perko
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
16.05.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
