Ekonomski da subvencionirani kulturi
Andrej Srakar: Ekonomsko vrednotenje umetniških dogodkov: umetnost med trgom in državo. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2010, 220 str., 16 €
24. 07. 2011
Kot pove že naslov knjige, se njen avtor, kulturolog Andrej Srakar, sprašuje o mestu umetnosti v sodobni (tudi slovenski) tržno kodirani družbi. Kot izvemo v uvodu, je knjiga (predelana magistrska naloga) med drugim tudi odgovor na »znamenite« kolumne ekonomista Mića Mrkaića. V njih si je med drugim, če povzamemo, zastavljal vprašanje, ali je kultura javna dobrina in iz tega naslova upravičena do javnih sredstev ali ne. Njegov odgovor poznamo. Med tem je seveda preteklo že kar nekaj časa, a ravno dovolj, da se je polegel prah in da se je iz vsega izčistil »protisloven odnos, ki je prisoten, kadarkoli govorimo o povezovanju ekonomije in umetnosti«, kot pravi Srakar. Seveda vprašanjem Mrkaića v formalnem smislu ni česa zameriti, če že, potem so vprašljivi načini, kako so bila podana, in nameni, torej čemu so bila podana. Knjiga Andreja Srakarja te težave nima. Tematike se loteva precej drugače: akademsko čisto in »ideološko« neobremenjeno, tako teoretično kot tudi empirično. Knjiga pa je še kako dobrodošlo čtivo v času takšnih in drugačnih rebalansov proračuna in ogrožajočega znižanja javnih kulturnih sredstev.
»Kulturnih proizvodov in dejavnosti ne moremo meriti le s tržnimi merili. Z njimi lahko vrednotimo le tržno vrednost določenega izdelka.«
Knjiga se tematsko umešča v področje kulturne ekonomike, sodobnega znanstvenega področja, ki sodi v ekonomsko vedo. Njeni začetki segajo v drugo polovici šestdesetih letih preteklega stoletja, ko je bila izdana študija Williama J. Baumola in Williama G. Bowena Performing Arts – The Economic Dilemma. Pri nas pa je kulturna ekonomika še precej v povojih. Obravnavana monografija je prvo slovensko delo, ki se celostno posveti tej tematiki, pred časom pa je že izšel prevod temeljnega dela s tega področja Muze na trgu Bruna S. Freya in Wernerja W. Pommerehneja. Kot študijski predmet kulturno ekonomiko na ekonomski fakulteti v Ljubljani vpeljuje Vesna Čopič, poleg nje pa se s področjem ukvarjajo še ekonomist Bogomir Kovač in sociologa Aldo Milohnić ter Maja Breznik.
Kulturna ekonomika je »zbirno ime za študije, ki s pomočjo ekonomske metodologije preučujejo značilnosti in zakonitosti kulturne produkcije in potrošnje«. Pri tem pa se navezuje in vključuje spoznanja različnih družbenih ved: kulturnih študij, antropologije, sociologije, kulturne politike, menedžmenta in drugih.
Srakar na začetku veliko prostora nameni prav predstavitvi področja – njegovim začetkom, podpodročjem, različnim metodološkim pristopom, metodološkim zablodam, osnovnim konceptom in definicijam, raznolikosti konceptov in definicij, sorodnim poljem, ekonomskim vidikom kulture in specifikam posamičnih zvrsti umetnosti. Drugo poglavje govori o kulturi (v ožjem in širšem smislu besede) kot dejavniku razvoja. Prikazano je, kako je kultura vpeta v različne »dimenzije razvoja«, tj. kakšni so njeni učinki in vplivi na širšo družbo ter kako te učinke (ekonomsko) meriti. Pomemben del se posveča analizi različnih razvojnih dokumentov (evropskih in slovenskih) in prisotnosti kulturnih tematik v njih ter tako bolj celostno razkrije smernice kulturne politike (kulturnih politik) v Evropi in posledično tudi pri nas. Postavlja se tudi vprašanje, ali je bolj smiselno poudarjanje kulture kot pomembnega ekonomskega dejavnika (kar nekateri znotraj kulturne ekonomike počno) ali pa umeščanje kulture v procese trajnostnega razvoja, kjer sovpadajo različne dimenzije družbenega razvoja: ekonomska, socialna in okoljska. Z zastavitvijo dileme, ali prepustiti umetnost trgu ali pa ji nameniti javna sredstva, se zaključi predstavitveni (zgodovina, področja, tematike kulturnih politik) del knjige. Tako tretje poglavje že takoj poseže v samo srž, ki je, kot rečeno, zajeta že v naslovu knjige.
Srakar razčleni ekonomskoteoretske in metodološke vidike kulturne ekonomike, posledice uporabe določenih metod in zaključke, ki jih lahko potegnemo iz te uporabe. Predstavi tri metodološke skupine: merjenje kratkoročnih učinkov porabe (impaktne študije), merjenje dolgoročnih učinkov rasti (metode hedonističnih cen in potnih stroškov) in merjenje učinkov na neposredno potrošnjo (metode kontingenčnega vrednotenja, njihova področja uporabe, nekatere bolj znane študije – izvedene primere, slabosti in zablode). Posebej pa izpostavi metode kontingenčnega vrednotenja, ki jih tudi vzame za »svoje« in jih v četrtem, zadnjem poglavju aplicira v empiričnem vrednotenju mednarodnega kiparskega simpozija v Grosupljem.
Srakar v sklepnem delu, kjer na skupni imenovalec potegne različne ugotovitve iz celotne knjige, poda odgovor na zastavljeno dilemo: trg ali država? Kulturnih proizvodov in dejavnosti ne moremo meriti le s tržnimi merili. Z njimi lahko vrednotimo le tržno vrednost določenega izdelka. Ta se zaradi svoje hibridne narave »kvazizasebne dobrine« – kot tak (knjige, zgoščenke, slike, vstopnine …) je dostopen ali dosegljiv na trgu – trgu preprosto ne more izogniti in s tem tudi ne svoji tržni vrednosti. A kulturni izdelek ima tudi t. i. vrednosti neuporabe in seveda estetske vrednosti. Srakar se slednjim v knjigi ne posveča, te so domena drugih, umetnostnih ved. Vrednosti neuporabe pa so za umeščanje umetnosti v prostor med trgom in državo bistvene. So vrednosti (zapuščinska vrednost, izobraževalna vrednost, vrednost obstoja, prestižna vrednost, opcijska vrednost), ki se jih da s pomočjo različnih metodoloških postopkov ekonomsko vrednotiti. Na ta način pa se lahko ugotovi celotno vrednost nekega umetniškega izdelka in ne samo njegove trenutne tržne vrednosti. Seveda je treba upoštevati, da so tako pridobljene vrednosti bolj ali manj v območju relativnega, kljub vsemu pa je to točka, na kateri se lahko izrazi določena pričakovanja v smeri javnega denarja.
Zato Srakar zaključi, da morata biti država in trg »komplementarna mehanizma razvoja kulture« in da se mora »optimalna preskrba kulturnih dobrin navezovati na oba pola«. Natančna umestitev umetnosti sicer oscilira od ene zvrsti do druge, a v celoti vzeto je njen prostor v tem, lahko bi rekli, nekakšnem no man's land območju.
In seveda: kultura je upravičena do javnih sredstev tudi iz ekonomskega zornega kota.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
