Festival pianistov za zaključek sezone
Takšno sosledje žanrsko tako podobnih dogodkov poleg samodejno sproženih primerjav med izvajalci odpira tudi vprašanje o integriteti in podobi simfoničnega repertoarja prestolnice, brez udarnih otvoritvenih in sklepnih ločnic, brez vsebinsko in časovno definirane dramaturgije. Uvrstitev redko izvajanih ali še neizvedenih del ali nekaj ustvarjalno bolj ali manj neprepričljivih slovenskih novitet seveda ne more nadomestiti pomanjkanja tehtno premišljenih substancialnih premikov. O kakšni interakciji med referenčnimi nastopi tujih umetnikov in razvoju domače poustvarjalnosti pa sploh ni kaj zapisati: redki domači solisti, ki jih v abonmajske cikle nanese po takšnem ali drugačnem (na)ključ(j)u, so praviloma že znani obrazi. Medtem ko se vrstijo tuji dirigenti kakor utrujeni potniki na peronu postaje, se vprašanje, kdaj se je nazadnje zavihtela dirigentska palčka v rokah mladega slovenskega dirigenta, sliši kot šala. Tako so se pomisleki ob predstavitvi sezone 2011/12 o sistemu poslovanja po vzoru outleta – nove ponudbe, ki to več ni – na njenem koncu le potrdili.
Če se omejim na orkestra Slovenske filharmonije in RTV Slovenija, med ustvarjalne presežke lahko uvrstim do potankosti zbrušeno, iskrivo igro filharmonikov z Julianom Rachlinom, v dvojni/trojni vlogi – violinista/violista in dirigenta (Mozart, Hindemith, Piazzolla), zvočno razkošje in povednost Jagababe in Začaranega jezera Anatola Ljadova pod taktirko Aleksandra Rudina, čistost glasbe, ki jo je iz Haydna, Weberna in Holsta s Filharmoniki priklical pravljični Neville Marriner, odlični interpretaciji tenorista Torstena Kerla in mezzosopranistke Bernarde Fink v Mahlerjevi Pesmi o zemlji, lep dosežek (ob vrsti površno pripravljenih izvedb) umetniškega vodje Slovenske filharmonije Emmanuela Villaumea s solistoma sopranistko Sabino Cvilak in baritonistom Marcosom Finkom pri izvedbi Fauréjevega Requiema, pri Simfonikih pa mladostno svež, več kot obetaven nastop Eve-Nine Kozmus z Nielsenovim Koncertom za flavto in orkester z En Shaom ter Šostakovičev večer Marka Letonje z mlado korejsko violinistko Ye-Eun Choi.
Čajkovski
Ob koncu sezone se je pri Filharmonikih ponovno oglasil prejšnji šef dirigent George Pehlivanian: s slovaškim pianistom Mariánom Lapšanským je najprej izvedel redko slišani Koncert za klavir in orkester št. 2 v G-duru Petra Ijliča Čajkovskega. Ta skladba, seveda v orjaški senci izjemno priljubljenega Klavirskega koncerta št. 1, je zajetna partitura, ne pa tudi veliko delo, zato je za preseganje pomanjkljivosti nujna poustvarjalna nadgradnja. Tega tako pri solistu Lapšanskemu kot pri dirigentu Pehlivanianu ni bilo opaziti. Dinamično krepki, harmonsko zgoščeni prvi stavek Allegro brillante e molto vivace je bil vse prej kot bleščeče izveden: orkester je deloval premalo razločno, občasno intonacijsko problematično, igra solista (ob občasnih napačnih notah) pa obrabljeno, tonsko robato, pogosto še zabrisano. Eden redkih lepih trenutkov izvedbe približno štirideset minutnega dela je prišel z drugo (lirično) temo, ki sta jo v dialogu blagozvočno solistu podala klarinet in rog. Izrazito programski skladbi, ki sta bili izvedeni v drugem delu sporeda, Slavčkova pesem Stravinskega in močno kontrastna Skitska suita Prokofjeva, sta izzveneli neprepričljivo; prva kot pusto preigravanje brez poglabljanja v podrobnosti, ki bi pričarale subtilno liriko zgodbe, druga kot prazen pomp, v kateri zaradi teatralne vehemence ni bilo veliko prostora za razvoj eteričnih ali barvitih detajlov (flavte, harfe, celesta).
Mozart
Zaneseni pianist turškega rodu Fazıl Say je popolno nasprotje rutinskemu Lapšanskemu. Njegovo atipično izvedbo slovitega Mozartovega Klavirskega koncerta št. 21 v C-duru bi si lahko predstavljali, kakor da je iz steklenice ušel nabriti duh skladatelja, po formanovsko slikovit, a zgolj navzven, neponotranjen. Say je brez dvoma polnokrven, samosvoj pianist, čigar artikulirani igri ne manjka lahkotnosti, odtenkov, spretnosti do orkestra, žal pa tudi primesi, ki bolj kot k avtentičnemu slogu skladatelja sodijo v domeno nebrzdanosti izvajalca (zlasti rahlo čudaški kadenčni vsadki). Je pa bila ta času na kožo pisana Sayeva interpretacija s pridihom overcrossa všečna občinstvu. Kdo ve, morda (danes) niti Mozart ne bi imel pomislekov. Dirigentka Keri-Lynn Wilson, ki je vskočila namesto obolelega šefa dirigenta Villaumea in v celoti obdržala napovedani program, uverturo k Mozartovi operi Don Giovanni, v drugem delu večera pa instrumentalne odlomke iz oper Somrak bogov in Siegfried Richarda Wagnerja, je suvereno vodila Keri-Lynn Wilson, je glasbenica velike energije in jasne manualne tehnike. Pokazala je racionalno interpretacijo nasprotij v tempih, jasno ritmiko in živo kromatiko ter s polno zvočnostjo orkestra nakazala temeljno idejo Wagnerjeve tetralogije – spopad smrti in življenja. V zbranem muziciranju je bilo čutiti moč obvladovanja superstrukture Wagnerjeve partiture, smotrno vodenje velikih izraznih linij in upravljanje z zvočno maso orkestra.
Brahms
Zadnji abonmajski koncert Simfonikov RTV je zaznamoval nastop hrvaškega pianista mlajše generacije Dejana Lazića (1977), ki se je predstavil s kolosalno mojstrovino klavirskega repertoarja, štiristavčnim Koncertom za klavir in orkester v B-duru, št. 2 Johannesa Brahmsa – skladbo imenitne tematike in redke imaginacije, subtilne čustvenosti in eruptivnih energij, izjemne, klavirju bolj malo prilagojene tehnične zahtevnosti. V sicer prepričljivi izvedbi je rapsodični začetek (v svoji osnovi tonsko problematičen) pri Laziću izzvenel precej votlo, veliko več pa je pokazal v drugem stavku, s trdnostjo gradacij in volumnom tona. Pravega Lazića pa je razodel šele prelepi, poetični Andante v prefinjenem dvogovoru pianista in orkestra, v fluidnem pretakanju trilčkov in arpeggiov, pa v čudovitem dopolnjevanju z »drugim solistom«, violončelistom ter z oboo v ganljivi kodi. V prosojni igri finalnega stavka sta se izrazila predvsem njegov čisti toccato zven in dinamična prožnost. Lazić je izjemen pianist, verjetno najboljši v svoji generaciji iz nekdanje skupne države.
Pri uspešni izvedbi koncerta je treba izpostaviti izjemen delež dirigenta En Shaa, ki je zelo dobro spremljal solista ter dosegel primerno natančnost in odzivnost orkestra. Z Brahmsovim Koncertom je zagotovo dosegel vrhunec večera. Izvedba uvodnega Capricea za simfonični orkester Antona Lajovica, nepretenciozne krajše skladbe zanimive harmonizacije in instrumentacije, ki jo je En Shao enolično in tonsko podhranjeno »preletel«, si ne zasluži pozornosti, žal pa kaj dosti več tudi ne Mendelssohnova Simfonija št. 4 v A-duru, »Italijanska«, pri kateri se je dirigent bolj kot značaju skladbe prepustil prisiljeni virtuoznosti, hitrim tempom in impulzivnosti, katerim so z izjemo violin vsi drugi, zlasti pa pihalci, s težavo sledili.
Ob sklepu zapisov v končani sezoni ne morem mimo slabega obiska že tako ali tako pretežno starejših obiskovalcev. Še bolj pa zaskrbljujoče pa je, da ni zaznati kakšnih resnejših in dolgoročneje naravnanih trženjskih projektov »pomlajevanja« abonmajskega občinstva. V kontekstu hiperprodukcije cenenih zabavnih vsebin ter pogosto provincialnega, zlaganega zvezdništva je vse skupaj še toliko bolj resno.