Da bi ga končno nekaj ganilo
Ingmar Bergman: Laterna magica. Spremna beseda Jurij Meden, prevod Lea Kozman. Založba Modrijan, Ljubljana 2009, 288 str., 25,30 €
05. 05. 2010
Bergmanova Laterna magica je avtobiografija, ne zelo nenavadna, pa vendar osupljiva. Če jo začnemo brati z namenom, da si bomo ustvarili zaokroženo podobo o režiserjevem bogatem ustvarjalnem življenju (več kot petdeset kinematografskih in televizijskih filmov, več kot sto gledaliških postavitev, veliko prvega in drugega po njegovih lastnih tekstih), bomo ostali precej praznih rok; če si hočemo potešiti radovednost glede njegovih zasebnih reči, zlasti je seveda pri njem intriganten nabor znanih filmskih žensk, bomo o teh ženskah in njegovih zvezah z njimi izvedeli komaj kaj; še najkrajšo pa potegnemo, če pričakujemo, da se bo Bergman pojavil v vlogi občutljivega pričevalca o 20. stoletju (kot kakšen Gombrowicz ali naš Kocbek), ki mu je, rojen 1918, pripadal tri četrtine svojega življenja. Nič takega. Na koncu avtobiografije stoji letnica 1986, ko je bil Bergman še daleč od tega, da bi rekel zadnjo besedo; po tem letu celovečercev res ni več snemal, je pa naredil še šest televizijskih filmov. Umrl je 2007, torej dvajset let po tem knjižnem obračunu s sabo.
No, obračun morda ni najboljša beseda, ker veliki Bergman ne uganja ne spovedi in ne kesanja, niti ne daje občutka, da skuša kaj za nazaj temeljito pojasniti. Najosupljiveje v Laterni magici je prav to, da pove o sebi veliko, tudi veliko bolečega, ne da bi hkrati postregel z vidnim namenom, zakaj to počne. Tako nam ne preostane drugega, kot da si poskušamo razložiti sami, tega pa seveda ne moremo storiti, ne da bi imeli pred očmi vse tisto, kar pač vemo o njegovem filmskem opusu. In tako kot pri njegovih najboljših filmih zmeraj čutimo, da prihajajo iz globin njegovega življenja, tako je tudi ta avtobiografija – torej ne filmski, ampak literarni izdelek – določen ustvarjalni akt istega ranga. Bergman je v Laterni magici (naslov je ustrezen: preprosta projekcija osvetljenega predmeta, ki se na zaslonu v ozadju poveča) osvetlil nekaj najbolj preganjavičnih, demoničnih, zlasti pa konstantnih obsesij svojega življenja. Pri tem se ni trudil s kakšno sistematično prezentacijo življenjskega gradiva ali z željo, da bi bil čim bolj informativen. Ko knjigo odložimo, se je težko ubraniti vtisa, da je za kaj takega prevelik egoist. Zato avtobiografija ne teče kronološko, ampak vanjo vstopamo v zelo različnih časovnih obdobjih, pri tem se avtor ne obremenjuje s tem, da bi nas natančno obveščal, kje v času smo. Nekje med njegovim otroštvom in letom 1986 pač!
Še manj kot do tega, da bi celovito poročal o svojem življenju, mu je do tega, da bi dajal videz intelektualnega umetnika, ki mora šarmirati s svojim stališčem. Z bolj ali manj znamenitimi sodobniki, če niso ravno ženske, se sploh ne ukvarja. Edina izjema, ki ji posveti kratko spominsko epizodo, je sir Lawrence Olivier, pa še tu se začetna medsebojna naklonjenost izteče v tečen nesporazum. Kakšen je bil Bergmanov odnos do velikega zvezdniškega sveta, povezanega s filmom, najbolje razodeva njegovo poročilo iz poletja 1976, ko se je (skupaj z zadnjo ženo Ingrid Bergman) pripravljal, da se bosta nastanila v Münchnu (znana zadeva z davčno afero, pred katero se je umaknil na tuje in ki ji posveča nenavadno veliko boleče pozornosti), pred tem pa sta zakonca hotela preživeti poletje v Los Angelesu. Takole piše po prvih dveh dneh neznosne kalifornijske vročine: »Naslednje jutro je klicala Barbara Streisand in vprašala, ali ne bi vzela kopalk in prišla na majhno zabavo ob bazenu. Zahvalil sem se za prijaznost, odložil slušalko, se obrnil k Ingrid in rekel, da bova zdaj takoj odpotovala domov na Fårö in tam ostala čez poletje. Posmeh bova morala vzeti v zakup. Nekaj ur kasneje sva bila na poti.« Bergman ne skriva, da mu ni do svetovljanstva, pa tudi tega ne, da je povsem zadovoljen s svojo skandinavsko-germansko kulturno preokupacijo, s Strindbergom in Bachom na primer. Po vojni je potreboval kar nekaj let, da je spoznal (in v sebi priznal) bistvo nacizma, do katerega je pred vojno, tako kot večina Švedov, čutil benevolentno razpoloženje. Ni nepomemben podatek, da je bil njegov starejši brat, ki ga je sovražil od otroštva naprej, eden izmed ustanoviteljev švedske nacionalsocialistične stranke.
Pravzaprav je, kar zadeva Bergmanove preokupacije, treba spoznanja iz avtobiografije izostriti takole: njegov bistveni problem je on sam. Seveda v Laterni magici izvemo marsikaj o njegovih ženskah, več o neznanih kot znanih (bil je petkrat poročen), in skoraj nič o njegovih devetih otrocih, veliko izvemo o njegovem ukvarjanju z gledališčem (o njem govori več kot o filmu; bil je večkratni upravnik, režiser in pisec dram), veliko tudi o njegovih črevesnih težavah, pa o otoku Fårö, kjer si je postavil hišo v času, ko je bil še z Liv Ullmann, in tam nazadnje tudi umrl, marsikaj izvemo o prijateljstvu, moškem in ženskem posebej – toda, summa summarum, največ izvemo o njegovem otroštvu in o starših. Bili so pastorska družina, o kateri je zapisal: »Moj brat je poskusil narediti samomor, sestro so prisilili, da je iz obzirnosti do družine naredila splav, jaz sem pobegnil od doma. Starša sta živela v uničujoči krizi brez konca in kraja. Izpolnjevala sta svoje dolžnosti, trudila sta se, prosila sta Boga za usmiljenje. Njune norme, vrednote in tradicije jima niso pomagale, nič ni pomagalo. Naša drama se je dogajala vsem na očeh na močno osvetljenem odru župnišča. Strah je uresničil tisto, česar smo se bali.«
Problem njegove krčevite introvertiranosti tiči namreč tukaj. Čeprav ga Bergman naravnost ne eksplicira, se k svojemu otroštvu in staršem nenehno vrača, pravzaprav je to edina tema, ki jo razvije od začetka do konca in se z njo ukvarja tudi kompozicijsko: Laterna magica se začne s poročilom o dejstvih, ki so spremljala njegovo rojstvo, in konča z dnevniškim zapisom njegove matere, ki se nanaša na isto stvar: na njegovo rojstvo. Že kot otrok, pravi, je doživel dvoje: neverjetno je razvil »otroške laži in sanjarije«, temu pa se je pridružila »izguba pristnega doživetja«, zato je vse življenje preživel v »samoopazovanju in samouprizarjanju«. Ko se je dosti kasneje spominjal dneva očetove smrti, je zapisal, da se mu tudi v tem primeru »hrepenenje, da bi me kaj končno ganilo, da bom deležen te milosti«, ni izpolnilo.
Ne bomo (psiho)analizirali travmatične pogojenosti njegovih filmov, lahko pa se z olajšanjem vprašamo, ali niso filmi, kot so Poletje z Moniko, Sedmi pečat, Divje jagode, Deviški vrelec, Molk, Persona, Volčja ura, Kriki in šepetanja, Jesenska sonata, Fanny in Alexander ..., dobro izkoriščena priložnost, v kateri sta prišla do besede prav tisto hrepenenje in tista milost, po katerih je hrepenel? Bergman je v avtobiografiji morda osupljiv v svojih grobostih, a te so le medla slika teme in globin, iz katerih je delal svoje filme.
Kot rečeno, o filmih in njihovem ozadju ne pove veliko (srečamo pa se na primer z izjavo, da je »filmsko delo močna erotična dejavnost«), toda v knjigi je nekaj sijajnih literarnih pasusov, in eden izmed njih je na koncu. Tam izvemo, da je Sedmi pečat (posnet 1956), ki je –tako sem mislil pred tridesetimi leti in tako mislim zdaj –eden izmed desetih najboljših filmov na svetu, nastal pravzaprav že v otroštvu, ko je imel Bergman sedem let in je bila lepa poletna nedelja.
Pogledi, maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
