Provincialno prestopanje robov
Gašper Bivšek: Provinca. Mrak. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 97 str., 19 €
19. 08. 2012
Ker pastirji ne pišejo literature, lahko besedno zvezo »ruralna poezija« povsem legitimno označimo za oksimoron. Raba omenjene sintagme je morebiti sicer upravičena, kadar pesem očitno tematizira podeželsko življenje, nedosledno pa bi bilo trditi, da je zmožna opredeliti strukturno mesto tovrstne literarne produkcije. Pastorala kot eden eminentnejših predstavnikov ruralne literature najbrž ni žanr, ki bi avtogeno rasel iz neposrednega izkustva podeželske brezskrbnosti, ampak je, ravno obratno, produkt meščanske dekadentne tesnobnosti; idealizacija življenja na vasi namreč razrešuje realna nevrotična protislovja urbane eksistence. Domnevna dilema med »urbano« in »ruralno« poezijo, ki se pojavlja tudi v razmislekih o poeziji Gašperja Bivška, je pravzaprav lažna in neobstoječa, kolikor ne naslavlja zgolj motivnih značilnosti nekega opusa.
V Bivškovi drugi pesniški zbirki z naslovom Provinca. Mrak sicer ni mogoče odkriti bukoličnih vzklikov: »Pásite krave, otroci, kot prej, in vzrejajte bike,« (Vergilij, Prva ekloga); človekovo sobivanje z naravo je namreč prikazano precej bolj ambivalentno in temačno, a to še ne pomeni, da je novoveška shema urbano-ruralno presežena. Da Bivškovo poezijo ti vzorci (vsaj v aktu recepcije) še vedno določajo, priča med drugim tudi diskurz na ovitku knjige, ki se kljub ugotovitvi, da gre za »lažno dvojico«, ne zaveda v celoti zgodovinske konstruiranosti domačega in tujega, mesta in province, osrednjega in perifernega.
»Zbirka Provinca. Mrak se upira potiskanju v nezadostno opisljivost dvojice urbano-ruralno, saj se potihem zaveda posredovanosti opisov arhetipske ljudskosti.«
Temeljni očitek tovrstnim diskurzom bi moral opozarjati na vrzel, po kateri sta koncepta urbanost in ruralnost bolj odvisna od ideoloških mehanizmov, ki pogojujejo reprezentiranje, kot pa od tipologije samih reprezentacij. Igra poezije dandanes težko ubeži buržoaznemu literarnemu polju, v katerem sploh lahko je to, kar je, četudi stihe kuje kmet iz Šentjerneja. Za transformacijo polja so torej nujno potrebne radikalne ubeseditve njegovih jezikovnih robov. Bivšek sicer ni tako korenit kot Janez Ramoveš, a nas kljub temu učinkovito sooča s tujostjo besed, ki jih navadno postavi v kurzivo in ki so – če vendarle izberemo logiko središča – del ljudske periferije.
Toda ob boku moje hladne analize se z verzi iz mežiških gozdov odpira svet presenetljive tankočutnosti. Štirje cikli prinašajo bolj intimno in neposredno poezijo, kot smo je vajeni iz Bivškove prve zbirke Skorjevec, ki se zdi bolj umetelna in ponekod formalno natančneje odmerjena (npr. v ciklu Bivanje Črnega Potnika). Tihožitja, daljše enokitične pesmi, s katerimi Bivšek začenja izbor dela zadnjih petih let, so pretežno lirično-refleksivna in zagotovo sestavljajo najkvalitetnejši razdelek zbirke. Subjekt se meditativno giba v celovitem in likovno vznemirljivem prostoru, modus pesmi pa je grajen postopoma, s subtilno zvočnostjo jezika in skoraj reističnimi opisi stvarnosti, kot na primer v šesti pesmi prvega cikla: »Kot konkvistadorjeva čelada / je na križ poveznjena plehnata streha, / rjava, kjer so se žeblji zarili v les: / sredi gozda na razpotju stoji križ.« Na tej srebrno-rjavi podobi visi sin, »nag in bled, kot sled polževega potovanja,« ki se opazovalcu zdi povsem prosojen, skoraj neviden, in zato ne nagovarja in ni dosegljiv, saj je polž, ki je pustil to sled, »že daleč stran, daleč za tremi vodami.« Toda ubeseditev nemoči se prav zavoljo učinkovitosti verzov v bralcu sprevrže v nekakšno zapolnjujočo toplino, v tihi optimizem. »Kafrasto srce« križanega namreč prav zaradi pesnikove spretnosti ne more več ostati povsem nedosegljivo – estetizacija obupa in nemoči paradoksalno zapolnjuje vrzel med zemeljskim in tistim radikalno drugim svetom.
Cikel Mrak prinaša krajše, parcialne in pogosto srhljive podobe ritualiziranih kmečkih opravil in sprehodov v gozd, ki pa se žal prepogosto končajo z neučinkovitimi epigramskimi verzi. Resnobni, nadrealistični in psevdopoganski toni se mešajo v temačno zmes človekovega stika z naravo, ki vzbuja sorodna občutja kot poetika Daneta Zajca, čeprav je večinoma grajena drugače, bolj eliptično, v počasnem ritmu, z izdelanimi podrobnostmi in redkimi ponavljanji. Zdi se, da zadnjemu delu zbirke manjka drznosti in zagona, ki ju je moč opaziti na začetku in omogočata svežo obravnavo že poznanih emblematičnih podob s podeželja. Bivšek je sicer nadarjen za zvočnost in lapidarnost verza, a se vseeno bolje znajde tam, kjer ima na voljo nekoliko več prostora, da lahko v celoti razvije izbrano motiviko.
Zbirka Provinca. Mrak se upira potiskanju v nezadostno opisljivost dvojice urbano-ruralno, saj se potihem zaveda posredovanosti opisov arhetipske ljudskosti. Čeprav si prizadeva spodkopati »postopke demistifikacije«, ki jih narekuje jezikovni utilitarizem našega časa, človeška tehnologija ni povsem izločena iz spektra Bivškove poezije, ampak ostaja kot neizmuzljiv, včasih celo harmoničen del vsega, kar je. Prav zato lahko Bivšek podobo bele gotske pozabe v pesmi, posvečeni alpinistu, zameji z verzom, ki samo na videz podira njeno motivno izotopijo: »Letalo zapira zadrgo čez nebo.«
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
