O ideji demokracije
Foto: Mavric Pivk
22. 09. 2010
Čeprav sta od osamosvojitve Slovenije in uvedbe demokratičnega sistema pretekli že skoraj dve desetletji, se zdi, da v Sloveniji v javnem prostoru ne zmoremo poglobljene diskusije o sami ideji demokracije ter o njenem razmerju do najbolj perečih področij družbenega in političnega življenja. Namen Akademije za demokracijo je prispevati k razpravi o demokraciji v Sloveniji ter predstaviti nekatere aktualne alternativne pristope k sedanji problematiki družbenega in političnega življenja.
Ideja demokracije je ideja o življenju skupnosti. V njej živita dve viziji: prva je vidna v poti k bivanju v skupnosti, ki se uresničuje postopno in ob pomoči bogate zaloge družbenega upanja v posameznikih, druga se kaže kot ideal neovirane izkušnje sodelovanja, ki vsakomur omogoča, da je v družbenem prostoru pripoznan kot del neke celote.
Ljudje smo v okviru družbe povezani z neštetimi vezmi, ki jih moramo nenehno ohranjati in krepiti. V Sloveniji je večanje družbenih razlik in ravni neenakosti državljane pripeljalo do razcepa, ki že resno načenja demokratično vez. Omenjeni razcep je zastrl ideal enakopravnosti in zahteva vnovičen premislek o sami ideji demokracije. Prevladujoči odgovori na sodobne izzive se v Sloveniji navadno opirajo na golo ekonomistično – včasih intervencionistično, včasih klasično ekonomsko ali v sodobnem žargonu »razvojno naravnane« ukrepe znotraj sistema samega. Na drugi strani se srečujemo z vrsto kritik kapitalizma ali neoliberalizma oziroma tako imenovanega »kapitalo-parlamentalizma«, ki pa razpravo o demokraciji sami puščajo ob strani in se od nje pogosto celo oddaljujejo. Zato mora biti v ospredje prizadevanj postavljeno do vseh članov skupnosti odgovorno zavzemanje za nenehno rehabilitacijo in (p)oživitev pojma demokracije. Priča smo tudi vrsti izključevalnih stališč ali gibanj, ki ogrožajo svobodo posameznikov oziroma krnijo človekove pravice oseb ter skušajo s tem krepiti pripadnost navidezni skupnosti. Tudi te pristope je treba ostro zavrniti ter vztrajati pri spoštovanju pravic in svoboščin državljanov ter tistih, ki bi to želeli šele postati (migranti, begunci itd.).
Poti demokracije
Danes se v Evropi srečujemo z izrazitim pomanjkanjem novih vizij prihodnjega razvoja demokracije. Na eni strani se srečujemo z že znanimi zamislimi, ki si primarno prizadevajo za emancipacijo posameznika in njegovo svobodo, na drugi strani pa imamo konservativne pristope, ki želijo predvsem ustvarjati pogoje gmotnega napredka v okviru neke družbe. Nobena izmed omenjenih vizij ne ponuja ustreznega odgovora na sodobne izzive demokratičnega sobivanja in ideje demokracije same. Kljub nekaterim radikalnejšim pozivom k družbenim spremembam različnih akterjev družba ne zmore vzpostaviti konstruktivne platforme za razpravo o anomalijah in potencialih demokracije. Na ravni ideje demokracije se eno izmed temeljnih načel glasi: vsakomur bi moral biti omogočen poln osebnostni razvoj s spremljajočimi pogoji življenja. Le družba, ki vidi razvoj slehernega posameznika kot nekaj inherentno vrednega za celotno družbo, je demokratična družba.
Vizija, ki pomeni pot k uresničeni demokraciji, temelji najprej na našem odnosu do najmlajših in na vzoru, ki jim ga dajemo kot sodržavljani in soljudje: v obeh primerih nismo izpolnili svoje naloge. Slovenska družba mora ob tem odpreti tudi resno razpravo o konceptu medgeneracijske solidarnosti. Družbe namreč ne sestavljajo le horizontalno povezani družbeni sistemi in skupine, temveč se konstituira tudi prek razlik med skupinami, ki so v Sloveniji (in Evropi) zaradi nedomišljenih in zgolj pragmatičnih politik države oziroma skupnosti vržene v nenehne spore. Gre za dve skupini (mlade in starejše), ki sta pogosto žrtev diskriminacije le zaradi starosti. Preprečiti je treba napačno vzročno povezavo, ki jo že najdemo v populistični retoriki, in sicer da so starejši, ki delajo tudi v poznejši dobi, glavni krivci za visok odstotek brezposelnosti med mladimi. Izogniti pa se moramo hkrati vzpostavitvi nasprotja, ki bi nastalo zaradi razumevanja starejših le kot finančnega bremena, ne da bi ustrezno upoštevali njihov življenjski prispevek k ustvarjanju obstoječe družbe. Zaradi izrivanja starejših iz družinskega in družbenega življenja v posebne institucije otroci in mlajši tudi nimajo več priložnosti priti v stik z realnim potekom življenja ter tudi z življenjskimi zalogami izkušenj starejšega dela populacije. Tudi tu se je pretrgala ena izmed konstitutivnih vezi naše družbe.
Od elit h kulturi demokracije
Pomanjkanje skupnostnega načela in načela enakosti je pri nas moč zaznati tudi pri formiranju sodobnih elit: v Sloveniji se tako žal ohranjajo in ustvarjajo preštevilne klientelistične povezave, ki zavirajo njen demokratični razvoj. Te povezave ali klike posegajo na področja, ki v sodobnih demokratičnih družbah kot takšna ne bi smela pripadati nikomur in bi morala nasprotno biti odprti prostori dogajanja neovirane družbene izkušnje vseh. V takem prostoru bi morali biti državljani in državljanke spodbujeni k zavzetemu državljanstvu in njihovih ustvarjalnih potencialov ne bi smele ovirati vnaprej vzpostavljene mreže povezav. Elite sicer lahko pomenijo motor demokratičnega razvoja družbe, saj zmorejo izoblikovati zadostno kritično maso, da popeljejo določeno družbo iz inercije. To posebej velja za tehnološki razvoj, ki bi moral pomeniti enega izmed najpomembnejših elementov na poti k vsestransko razviti in uspešni družbi. Po drugi strani pa in to velja za Slovenijo lahko zaradi zaščite svojih interesov in položaja elite perpetuirajo inercijo, ki demokratičnim družbam jemlje element gibljivosti in ustvarjalnosti ter jih tako vodi proč od demokratičnega ideala.
Demokracija je tisto mesto, kjer rastejo in se uresničujejo številna upanja. Njen izvor je v kulturi življenja, ki mora segati od posameznikov vse do ustanov politike. Kultura v demokraciji se hrani iz spoštovanja slehernega človeka, onkraj vseh hierarhij in delitev. Zato demokracije ne smemo izpustiti iz rok in je prepustiti vsakokratnim političnim bojem in najrazličnejšim spremljajočim interesom, temveč mora nasprotno (p)ostati zavzemanje vsakogar za blaginjo vseh, skupaj s skrbjo za človekovo naravno okolje ter s tem povezan trajnostno naravnan razvoj. Nazadnje je nedokončana naloga slovenske demokracije pot k egalitarni demokratičnosti odnosov tako na mikroravni (ženska–moški) kot tudi na ravni makrodružbenih odnosov v smislu enakovrednosti in medsebojnega spoštovanja: to je eno konstitutivnih vprašanj, ki ga mora na novo (pre)misliti slovenska družbena sfera. To je pot k uresničeni demokraciji in le tako se bomo približali ideji sodobnega etičnega in kozmopolitskega demokratičnega državljanstva.
O prihodnosti demokracije
V Akademiji za demokracijo se sprašujemo o potencialu demokracije v sedanjem času. Zdi se, kakor da smo s tem, ko smo v Sloveniji prevzeli demokratične ustanove in ko je zaživel večstrankarski sistem, z demokracijo opravili. Po drugi strani tem demokratičnim ustanovam (posebej še parlamentu in političnim strankam) vse manj zaupamo – in ne zaupamo si več tudi kot državljani in soljudje. Ravno na ravni preseka razvoja družbenega in osebnega življenja pa so skriti največji potenciali prihodnjega razvoja demokracije v Sloveniji. Zavedati se torej moramo, da – kot ugotavlja eden izmed avtorjev prispevkov v tej številki – demokracija ni le oblika vladavine in upravljanja političnega in družbenega življenja, temveč je od njenih začetkov demokracija oblika družbe. In k oblikovanju le-te morajo biti povabljeni vsi državljani, pri tem pa mora odločilno vlogo odigrati tudi država z ustreznimi izobraževalnimi strategijami. Pot k uresničitvi ideje demokracije je tako temeljni izziv za slehernega posameznika in državljana, izziv, ki pa ga je moč doseči le po poti konsenzualnega in v demokratično skupnost usmerjenega delovanja posameznic in posameznikov.
(Objavljeno v Pogledih, št. 13, 22. septembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
