Civilna družba in politična kultura
03. 02. 2011
Vprašanje razmerja med civilno družbo in politiko je eno ključnih in temeljnih vprašanj političnega življenja. Visoka stopnja zanimanja državljanov oziroma njihov interes za res publica ter spremljajoča svoboda, ki to omogoča, sta morda temeljni kategoriji političnega življenja. V Sloveniji smo bili pred dvema desetletjema priča vzponu in angažmaju civilne družbe, ki je imela na razpolago zelo malo svobode, a je po drugi strani z vztrajnostjo in pogumom ter s skupnimi močmi različnih skupin dosegla, da je Slovenija postala demokratična republika. V svojem razvoju je Slovenija prišla do stopnje, ko so ji bile priznane vse ključne demokratične pritikline, tako na ravni institucionalnega kakor siceršnjega političnega življenja. Zato sem pred časom s pozornostjo prisluhnil poročilu The Economista, ki je Slovenijo po obdobju, ko je bila v elitni skupini držav s tako imenovano popolno demokracijo (full democracy), uvrstilo v skupino nepopolnih demokracij (flawed democracies). Ocena, ki nas je potegnila iz elitne skupine, temelji na nizki stopnji politične participacije državljanov ter posebej na nizki politični kulturi v Sloveniji. Žal ni doživela širše družbene razprave, četudi bi jo morala. A na neki način bi bila takšna poglobljena razprava v protislovju s samim stanjem demokracije in javnega političnega diskurza v Sloveniji, ki ga je zaznala omenjena raziskava. Obe temi bi zato rad obravnaval v nekoliko širšem okviru, saj sta po mojem mnenju v Sloveniji zapostavljeni in podrejeni instrumentalizaciji in grobo utilitarnemu pojmovanju politike.
Poglavitna pogoja za delovanje katere koli demokracije sta visoka raven politične kulture ter državljanska participacija v stvareh, ki so ključne za državo. Državljani, ki avtonomno sodelujejo v družbeni razpravi in ki preko svojega angažmaja (ne le na volitvah) spodbujajo ter usmerjajo politično življenje, so ključ do visoke demokratične kulture. Kaj pomeni avtonomno delovanje državljanov oziroma civilne družbe? Avtonomija je tesno povezana s svobodo in z imaginacijo premišljati o alternativnih možnostih razvoja ustanov ali splošneje življenja v demokratični skupnosti. Pri političnih filozofih Corneliusu Castoriadisu in Robertu Ungerju, ki ju osebno visoko cenim (oba sta tako imenovana postliberalna filozofa demokracije s svojevrstnim odnosom do tradicije marksizma), zasedata omenjeni vrednoti najvišje mesto. Če želimo, da se demokracija razvija in da presegamo tisto, kar že imamo, ter najdemo nove poti in boljše rešitve za skupno življenje, moramo kot državljani (ni dovolj le kot posamezniki) vzpostaviti polje radikalne družbene imaginacije, politične vizije, ki prinaša alternativne vizije politike in njenih institucij. Imaginacija je ustvarjanje človeškega sveta (Castoriadis). Temeljni pogoj za to pa je seveda svoboda. Strinjam se s Castoriadisom, da pomena ali bistva politike ne gre iskati v »dobrem življenju« ali »sreči«, temveč zgolj v svobodi, mišljeni radikalno kot nečem, kar omogoča neovirano družbeno izkušnjo in osebni razvoj ter obenem neprestano poraja nove družbene vizije svobodnih državljanov in državljank.
V Sloveniji smo bili v preteklosti priča različnim obljubam raja na zemlji, ki so bile podkrepljene s temeljno nesvobodo obstoječega totalitarnega sistema. V sodobni Sloveniji sicer ne moremo več govoriti o nesvoboščinah, lahko pa še vedno govorimo o zablodi iskanja rešitev z izjavami o »dobrem«, o »sreči« ali s preprostimi retoričnimi obljubami o »boljšem« življenju državljanov (v obliki floskul s strani vsakršne politike, tudi sedanje) – namesto da bi poleg nujnega dela, ki čaka vsako politiko, ta državljanom v ključnih zadevah tudi prisluhnila oziroma jim vsaj vračala tisto, za kar je bila določena politična opcija izvoljena. Zdi se, da je politična kasta ali pogojno rečeno politična elita postala odtujena od svojih temeljnih naslovnikov. In tu se razpira vprašanje politične kulture in politične (ne)participacije.
V Sloveniji zadnje čase govorimo o nezaupanju v politiko. Četudi smo na spolzkem terenu, je nekaj raziskav tudi že empirično potrdilo to tezo. Nezaupanje je nevarno oziroma preprečuje komunikacijo, ki bi lahko vzpostavila celovit krvni obtok neke države, v tem primeru Slovenije. Zdi se, kakor da se politika pri nas na povsem staromoden in presežen način obnaša kot »glava« države in da je državljanom prepuščeno negovanje političnega »telesa«, a ne v smislu tako imenovane body politic (mišljene v izvornem grškem pomenu organske analogije družbe kot mreže odnosov), temveč čisto vulgarno kot (so)bivanje v nekem temnem in zavrtem območju sprejemanja in nedelovanja. Na tej ravni o avtonomiji ne moremo govoriti, prav tako ne o komunikaciji. V pristnem smislu tudi ne o svobodi. Rezultat vsega tega je, da se s tem avtomatično krči tudi prostor solidarnosti. Posledica omenjenega stanja so na eni strani krčeviti, celo nasilni odzivi civilne družbe (od predstavnikov mlajših generacij do starejših) in po drugi strani vkopavanje politike v varne pozicije politične »vednosti« in delovanja. To stanje ni obetavno in ne predstavlja možnosti dialoga ali komunikacije med oblikami angažirane državljanske participacije na eni ter politično kulturo sprejemanja na drugi strani. Rešitve se žal iščejo na ravni zbirokratiziranega ali formalističnega argumentiranja in vztrajanja v omenjeni dihotomiji. Politična kultura je morda med najvišjimi ideali nekega državljanstva: pomeni, da gre tistim, ki so zavezani upravljanju z res publica libera, za to, da se neprestano ustvarjajo pogoji za nove možnosti političnih vizij, kar pa ni mogoče v sedanjem modusu, ki bi mu sam rekel stanje »zaprte demokracije« in neangažiranega državljanstva.
Nisem se še dotaknil konkretno problema politične kulture. Kdor koli spremlja politično življenje v Sloveniji, opazi, da se je na vseh ravneh (od parlamenta do medijskega ali drugega javnega delovanja) vzpostavil vzorec delovanja, ki kaže na nervozno in verbalno nasilno predstavljanje tistega, kar bi morali sicer biti politični argumenti ali vizije. Da ne bo pomote, nihče ni proti zoperstavljanju pogledov, tudi v ostrejšem tonu ali z glasom prepričanega v svoj prav, toda dejstvo je, da mora biti politik (v najširšem smislu) vselej odprt tudi za sprejetje argumentov ali predlogov druge strani. Pogoj za to je, da nekomu prisluhnemo in ga poslušamo. Dovolj nazoren primer, če se spustimo na tla nazornega, so večerne prime time oddaje, ki gledalcem ne ponujajo vsebine, temveč grobo ter pogosto deplasirano zoperstavljanje zaradi zoperstavljanja samega – to je politični narcisizem v čisti obliki. Žal tudi novinarji prepogosto pristajajo na to igro. Javnost politiki ne zaupa več prav zato, ker se ta vzorec delovanja širi tudi na njen odnos do družbe kot celote: politika je namreč zadeva družbe. In številni pozivi k neposredni demokraciji (in njihovi ekscesi v obliki preštevilnih referendumov) so simptom nerazumevanja tega dejstva. Ljudje se zato počutijo izdane in nepovezane v skupno »telo politike«, če uporabim to metaforo.
Kaj bi morala danes pomeniti civilna družba? Gotovo ne kopije svoje matice, torej politike, kot se v degenerirani obliki tega odnosa dogaja danes. Civilna družba v Sloveniji potrebuje novo platformo in alternativne (vsebinske, seveda) oblike predstavljanja svojih pogledov. Prav je opozoriti na tiste elemente, ki tišje, a močno že dolgo časa delujejo v tej smeri (denimo karitativnost, socialno delo itd.). Oddaljiti se mora od agresivnega zrcaljenja trenutne in polpretekle politične stvarnosti. Tako njen »liberalni« kakor »konservativnejši« del sta trenutno še vedno ujeta v teme kulturnega boja in v številne nanose tradicionalnih ideologemov (postmarksizem, postkomunizem, postnacionalnost, postklerikalizem itd.). Oba dela politike in civilne družbe razumeta demokracijo kot prostor za »samozavestno« in prepričano ter trmasto utemeljevanje nečesa, kar že vemo. Zaprtost vlada tudi tu. S tem se dialog ne krepi, temveč se zgolj ohranja že prisotna delitev na dva tradicionalno ločena pola in povsem ločene poglede na razvoj družbe in države brez vidika etapne sprave. Vprašanje je, na kakšen način si bo civilna družba torej izborila avtonomijo v pomenu, kot je bil nakazan zgoraj. Vsekakor se sam zavzemam za pot diskurzivne ali komunikativne racionalnosti, če si izposodim Habermasa, toda ne s ciljem poenotenja polja, še manj kakega slepega podrejanja racionalni avtoriteti, temveč rajši kot razvitje imaginacije, tudi in predvsem občutenjske, imaginacije ustvarjanja novih demokratičnih vizij – oboje s ciljem konstrukcije alternativne družbene konstelacije. Svojo vlogo bo pri tem moral odigrati vsak posameznik. Ne vemo, če nam bo uspelo, pesimizem je žal na mestu (tudi glede na globalni kontekst), toda edina možnost, ki nam je na voljo, je, da vsaj poskusimo.
Naj zaključim: pot k odprti (in »popolni«) demokraciji je pogojena tako z visoko ravnijo politične kulture kakor z zavedanjem »odprtega subjekta«, torej z zavedanjem, da so bodisi njegove vizije ali vizije njegovih prijateljev in nasprotnikov nekaj, o čemer je dobro premišljevati in se neprestano pogovarjati. Vprašanje nove politične subjektivitete in v skrajnem primeru morda celo preživetje nacije je žal zelo odvisno od prihodnosti tega odnosa.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
