Zapis o prihodnosti Cerkve
Janez Juhant: Občutek pripadnosti. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2009, 175 str., 25 €
02. 08. 2011
Izmed vseh znanosti ali ved se je teologija v preteklem stoletju in pol soočila z največjim izzivom. Od velikih kritikov religije dalje – pomislimo le na Feuerbacha, Marxa, Nietzscheja in Freuda – do procesa sekularizacije, ki je sicer korenine na Zahodu pognal že mnogo prej, se je teologija znašla pred navidez nerešljivo nalogo: obtožena, da Boga ne moremo več niti misliti niti občutiti na načine, ki so bili v veljavi tisočletja, ali pa celo, da njen objekt več ne obstaja (smrt Boga), je morala bodisi stopiti v korak s časom in se prilagoditi novim načinom humanističnega in znanstvenega mišljenja in občutenja ali pa po drugi strani poskusiti sama proti vsem svojim nasprotnikom dokazati, da se motijo in da se bo njena pot vendarle končala v zasluženi nebeški slavi. Ker je druga pot manj verjetna, so kot odgovor na te izzive nekatere smeri teologije – v mislih imamo praktično ali kontekstualno teologijo – v 20. stoletju dokazale, da so lahko spet vodilne sile v času, ko človek potrebuje novo upanje. Historicistične in konstruktivistične smeri v teologiji, teologija osvoboditve, feministična teologija, dekonstrukcijska teologija itd., so se vsaka na svoj način (spet) postavile na stran zatiranih in teologiji povrnile izgubljeno mesto med sodobnimi humanističnimi znanostmi. Po drugi strani se predvsem Katoliška cerkev s svojo integralistično teologijo ni želela prilagajati sodobnim načinom religijskega mišljenja in je žal prepogosto ostajala zunaj omenjenega preporoda teologije. Juhantova knjiga je povezana z omenjenim dogajanjem tako na globalni kakor tudi lokalni ravni in predstavlja pomembno prelomnico v slovenski teologiji in tudi širše v (srednje)evropskem prostoru.
»Juhant želi s svojo knjigo spodbuditi Cerkev k premisleku o njenem ustroju in delovanju.«
Občutek pripadnosti je knjiga o Cerkvi v obdobju moderne in postmoderne in o Cerkvi, ki se je znašla v času burnih zgodovinskih sprememb. Obenem je knjiga o dialogu, ki se mu mora Cerkev posvetiti. Juhant se namreč dobro zaveda, da se je Cerkvi v Evropi poleg omenjene nezaupnice s strani moderne in postmoderne z njunim sekularizmom in t. i. novim ateizmom zgodil še en prav poseben fenomen ali obrat: po razpadu komunističnih sistemov (v okviru katerih je bila zatirana, a je vseeno še obstajala kot nekakšna duhovna alternativa tem sistemom) se je Cerkev – skupaj z vsemi drugimi družbenim akterji – v trenutku popolnoma nepripravljena znašla na terenu, ki ga ni več obvladovala. Kakor pravi Juhant v uvodu v svojo knjigo, sta »strah in žalost otrok tega sveta tudi strah in žalost Božjih otrok«. A tudi maksima, ki bi morala biti edino vodilo Cerkve v slehernem času, se je zaradi nerazumnih škandalov v srcu Cerkve spremenila v njeno nočno moro. Zdi se, da prave rešitve še ni na obzorju.
Juhant želi s svojo knjigo spodbuditi Cerkev k premisleku o njenem ustroju in delovanju. Pomen njegovega dela za Slovenijo in tudi za širši prostor je v tem, da gre za katoliškega duhovnika, ki deluje znotraj institucije in se je odločil odkrito in povsem brez sprenevedanja govoriti o težavah, ki jih ima sodobna Katoliška cerkev, ter ponuditi tudi predloge za njeno uspešnejšo integracijo v sodobno družbo. V Sloveniji se v tem smislu prava razprava sploh še ni začela, saj na obzorju žal ni nobenih skupin ali posameznikov, ki bi se znotraj Cerkve avtonomno postavili v bran sodobnim načinom bivanja in specifičnim težavam razumevanja sveta in človeka v njem. Avtor posebno pozornost namenja duhovnikom oz. klerikom, saj so oni tisti, ki so vsakodnevno v stiku z ljudmi, a so zaradi številnih institucionalnih in osebnostnih blokad (poleg izgube privilegiranega položaja, ki so ga nekoč uživali) prepogosto onemogočeni pri svojem poslanstvu. Juhant tako naravnost pove, da v Cerkvi »ni dovoljeno samostojno oziroma kritično misliti in delovati«. Odkrito govori o problematičnosti usmerjanja mlajših generacij v poslušne in nekritične služabnike institucije. Zaveda se, da je v mnogočem prav kleriški stan prostor, kjer so zaradi celibata najbolj temeljni in naravni medosebni odnosi človeka reducirani na s strani institucije predpisane vzorce obnašanj in kjer so zato sicer neznanske človeške energije blokirane: Juhant govori o »pogojenem duhovništvu« in o nujnosti, da se s spremembami (žensko duhovništvo, demokratizacija Cerkve, spodbude k samostojnemu mišljenju mladih) to stanje preseže. Pogoj za preporod Cerkve pa je, da bi se posamezniki v njej odmaknili od resentimenta nad svetom, ki jih obdaja, ter bili spet v večji meri sposobni empatije s svetom ali vživljanja vanj. Naslovna sintagma »občutek pripadnosti« nenazadnje želi govoriti prav o tem. Tema, ki povzema vsa omenjena vprašanja, je v tej knjigi dialog – vendar v smislu, ko se v njem posameznik tudi spremeni oziroma razume, da je njegovo sebstvo, če parafraziram Rortyja, nujno kontingentno in hkrati podvrženo vsakokratnim historičnim okoliščinam. Brez tega uvida in v vztrajanju v obstoječih pozicijah dialoga seveda ni. Zdi se, da je prav v tem trenutno največji problem Cerkve, ne le na Slovenskem, ampak seveda tudi širše. Juhant se v knjigi dotakne tudi sodobnih uvidov na področju feminizma, ki vsaj v Slovenskem univerzitetnem okolju (seveda kar zadeva teološko fakulteto) ni zastopano. Kljub avtorjevi poziciji, ki zastopa stališče med sodobnim antifeminizmom in feminizmom, so njegovi uvidi vendarle dovolj revolucionarni za slovensko Cerkev: zaveda se, da kleriki ženske pojmujejo »le kot nujno zlo«. Juhant jasno pove, da Cerkev kot sistem »teh problemov uradno nekako ne obvladuje več«. Enako velja za cerkvena stališča do istospolnih partnerskih zvez. Juhant se dotakne tudi univerze oziroma Teološke fakultete, ki je v slovenskem okolju še posebej zaskrbljujoč fenomen: k njegovim razmislekom o neenakovrednem razmerju med laiki in kleriki na teološki fakulteti lahko sami dodamo še vprašanje državi, zakaj študentom in študentkam na tak ali drugačen način na s strani države financirani teološki fakulteti ne zagotavlja enakovrednega spoznavanja sodobnih teoloških smeri, vseh pomembnih svetovnih religij in enako pomembnih religioloških tem. Resen razmislek na to temo bi s seboj prinesel tudi druge spremembe.
Sodobni ali t. i. novi ateizem je v svetu vse bolj razširjen in moden. Ta ateizem (tudi slovenska fenomena – sociološki ateizem in fundamentalistični laicizem štejemo vanj) je nekaj novega: namreč ni pripravljen na nikakršen dialog, saj pod krinko znanstvenosti in nekakšnih dokazov vztraja pri svojih pozicijah in je svojevrstno nasprotje in dopolnilo cerkvenemu vztrajanju na svojem. Toda takšna znanost z zaprtostjo v svoj svet ne ponuja odgovorov na vprašanja, kako naj človek sobiva z drugim človekom in se vanj vživlja, saj vse preveč časa porabi za nego svojega sebstva – in enako odgovorov na to vprašanje ne ponuja enako trmasto in neodgovorno vztrajanje pri predmodernih vrednostnih vzorcih, kakor je to primer v slovenski Cerkvi. Stanje je resno in če se Cerkev ne bo demokratizirala v smislu, kot predlaga tudi avtor knjige, bo njena vloga v družbi dokončno izgubljena. Sodobni svet je preveč dinamičen in iznajdljiv, da ne bi tudi tu našel nadomestkov in učinkovitih produktov, ki bodo zadovoljili potrošnike.
Kako se torej približati novemu, avtonomnemu posamezniku v Cerkvi? Nietzsche je s smrtjo Boga nedvomno zarezal v samo jedro moralističnega krščanstva 19. stoletja. Cerkve so se odzvale obrambno in se dejansko niso bile sposobne prenoviti v duhu časa, ki ga je prineslo tudi stoletje, ki je sledilo. Še bolj ključno je spoznanje, da se ljudje, ki vodijo institucije, še predobro zavedajo, da bi s krepitvijo avtonomnih posameznikov seveda sebi naredili zelo slabo uslugo. Zato je verjetno edino upanje za Cerkev, da se v njenem okviru pojavijo zares kritični glasovi, kakor je Juhantov, in naglas povedo, da si želijo »odprtosti za vsako (...) posamezno zgodbo«, hkrati pa morajo biti »kreativni za našo skupno prihodnost, ki je pravzaprav prihodnost človeka.« Kreativnost je značilnost svobodnih posameznikov in posameznic in vsi veliki začetniki religij so v svoji, včasih nadnaravni intuiciji in ljubezni do sočloveka črpali prav iz te svobodne in močne kreativnosti. Kakor je upati, da bo čim več družbenih akterjev v okviru demokratičnih skupnosti lahko ponudilo žive alternative (kar seveda ni vedno mogoče zaradi pritiskov, ki jih t. i. neoliberalni svetovni sistem izvaja nad njimi), tako je upati, da se bo tudi v okviru Cerkve začelo dogajanje od spodaj, ki bo preseglo okostenelost patriarhalnih struktur in institucijo popeljalo do družbene in etične vloge, ki bi jo v okviru vsake demokratične družbe lahko imela. Juhantova knjiga je v tem smislu lahko upanje za mlajše pripadnike Cerkve, da vsekakor morajo slediti svojim intuicijam in svetu dati tisto, kar v sebi čutijo: da je izkustvo vere njihova največja dragocenost in da te ne bodo prepustili v vodstvo ali odstopili nikomur, temveč le podarjali svetu, ki jih potrebuje.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
