Ali je javna radiotelevizija javna hiša?
Foto: Jože Suhadolnik
25. 08. 2010
Problem javne radiotelevizije ni zgolj v tem, da se podreja trenutni oblasti in pozablja na »objektivnost«, ampak da postaja vedno bolj podobna komercialnim radiotelevizijam, da izgublja svojo »drugačnost« oziroma »samosvojost«.
V zadnjem času se o RTV Slovenija govori kot o javnem zavodu, javni ustanovi in, kadar je treba biti zlonameren, ciničen ali hudomušen, o javni hiši. Oznakam nacionalna radiotelevizija ali državna radiotelevizija so se začeli izogibati vsi po vrsti: najbrž zato, ker ima prva pridih zastarelosti, druga pa medij pojmuje kot podaljšano roko (trenutne) oblasti. Kako pa je z oznako javna? Na prvi pogled se nam zdi, da je prosojna in primerna. Javno naj bi bilo tisto, kar je na ogled vsem in pripada vsem. Tisto, kar je predmet javnega interesa. Javna hiša morda ni interes vseh, a na simbolni – torej leposlovni, metonomični – ravni ustreza namenu, ki ga ima RTV Slovenija: je prostor, kjer se slehernik poteši in potolaži, kjer želje spremeni v užitek.
Problem javnega je ključna točka informacijske dobe v političnem, družbenem in kulturnem smislu besede. Težava je namreč v tem, da vse teže določamo mejo med javnim in zasebnim, med splošnim in intimnim; v tem smislu so množični mediji uresničili grožnjo, ki so jo napovedovale negativne utopije v prejšnjem stoletju: radio in televizija sta v resnici postala »policaja v dnevni sobi in spalnici«, postala sta »oko Velikega brata«, postala sta sredstvo, s katerim se oblikuje strukturna, vrednostna podoba sveta.
Kaj z javno radiotelevizijo sploh želimo? Očitno želimo nekaj, česar v resnici nočemo; nekaj, kar pregleduje najskrivnejše kotičke naše duše in zavesti, vanje vdira brez sramu in jih razkriva pred vsemi. Očitno si želimo, da bi – kot poslušalci in gledalci – stopili iz mračne kamre osebnega (individualnega) v razsvetljeni salon javnosti, v široko obzorje skupnega sveta.
To dejstvo so zelo natančno zaznale komercialne radijske, televizijske in internetne mreže. Z ukinjanjem razlike med javnim in zasebnim so začele kovati mastne denarce: brezštevilni žanrsko različni resničnostni šovi so hitro postali uspešnice elektronskih mrež.
Prodajnega uspeha jim seveda ne moremo zameriti: kar je komercialno, mora iti dobro v denar. Problem je v tem, da kapitalska uspešnost prikriva neko drugo zavojevalsko strategijo množičnih medijev: izbris osebnih vrednot, izbris in nadomestitev intimnih vrednot. Vsiljene vrednote se nam z ekranov nasmihajo, kot da bi bile naše. V izvrstni junijski številki študentske Tribune, ki je posvečena analizi medijev in novinarstva, beremo med drugim tele besede (izreče jih novinar Howard Beale v filmu Network): »Smo v poslu ubijanja dolgčasa. Od nas ne boste dobili resnice. Lagali bomo kot hudič. Govorili vam bomo vse sranje, ki ga boste želeli slišati. Ustvarjamo iluzije, nič od tega ni resnično. Ampak vi ljudje sedite tam, vseh starosti in barv. Mi smo vse, kar sploh poznate!« Močne besede! Elektronske mreže nas znajo omrežiti z nečim, kar je le na videz resnica, kar je umetno ustvarjena podoba sveta. Tovariši, še pomnite Platona? Ne samo Slovenija, vsi imamo talent, tudi Luna in ozvezdja; nedvomno je talentirano celo vesolje. V prostoru, kjer ni mogoče ločiti med osebnim in vsiljenim, je mogoče laž (ki ima tako kratke noge, da sploh ne more hoditi) prikazati kot politično, versko, znanstveno, umetniško, etično, značajsko … resnico. Tudi tisto, kar je vredno le pljunka in prezira, postane nepogrešljivo, recimo kokakola ali požig Narodnega doma.
Problem javne radiotelevizije torej ni zgolj v tem, da se podreja trenutni oblasti in pozablja na »objektivnost,« ampak v tem, da postaja vedno bolj podobna komercialnim radiotelevizijam, da izgublja svojo »drugačnost« oziroma »samosvojost«. Da v imenu gledalcev (skritih za odstotki gledanosti posameznih postaj, programov in oddaj) gledalce zavaja in omamlja z bleščečo obliko, zastirajočo odsotnost vsebine. Ne kaže jim nič pomembnega, kaže jim nepomemben nič. RTV Slovenija noče biti drugega kot javno plačana komercialna radiotelevizija. Ključna težava ni zunaj nje, ampak v njej sami: pozabila je na svoj namen in pomen (nekoč smo brez sramu rekli poslanstvo množičnega občila) – nima več lastne identitete.
Vprašanje identitete
Vprašanja identitete ne moremo zaobjeti v filozofski in psihološki širini; pomeni nam izkaz istovetnosti, različnosti in razločenosti od vsega drugega: šele razlika ustvarja samosvojost. V medijskem prostoru, o katerem govorimo, bi morala RTV Sloveniji pripadati takšne vrsta samosvojosti, ki določa slovenskost v njeni kulturni, torej ustvarjalni posebnosti. RTV Slovenija bi morala biti »osebna izkaznica« naroda v njegovi materialni, duševni in duhovni zgodovinski samozavesti. Nihče se ne bo zanimal za to, kar smo bili (kot jezikovna, etnična in etična skupnost), če mu tega ne bomo sami povedali in pokazali. Nikogar ne bo zanimalo tisto, kar mu je podobno ali enako, ampak tisto, kar je različno, posebno in samosvoje. Sami moramo posneti filme o slovenski ustvarjalni preteklosti in sedanjosti; dokumentirati podobe otrok, žena in mož, ki bi se jih radi spominjali; razviti še nikoli slišane radijske igre in videodrame. Sami moramo spregovoriti in premisliti stvari, ki nas povezujejo in razdvajajo, stvari, ki nas vznemirjajo in niso lastnina nobene korporacije vrednot. RTV Slovenija bi morala – namesto da prevzema in kopira tuje »formate« – oblikovati lastne informativne, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, športne in igrane … oddaje, oddaje za otroke in mladostnike, oddaje za ogrožene in družbeno marginalizirane skupine ljudi itd. RTV Slovenija bi morala biti naša največja koncertna dvorana, znanstven inštitut, šola, stadion, subkulturni in alternativni klub, galerija, muzej in digitalni arhiv.
Da bi to bila, mora najprej obstajati notranja volja, ki se napaja v znanju in razvojni viziji. Obstajati mora notranji konsenz, dogovor o skupnem hotenju, ki mora vključevati Svet ustanove, vodstvene delavce, odgovorne urednike, urednike programov in urednike oddaj. Skupna volja bo prišla do izraza šele z odločnim spodbujanjem ustvarjalnosti in inovativnosti ne glede na trenutno gledanost posameznih oddaj in njihovo politično všečnost. Merilo uspešnosti javne radiotelevizije ne more biti število poslušalcev in gledalcev, ampak njihova ozaveščenost, izobraženost in razgledanost. Nad vhode v (sicer razkošno opremljene) sprejemnice radia in televizije bi morali obesiti napise: »Kultura in omika, to naša je odlika.« Brez šale, to bi bil dober začetek preoblikovanja RTV Slovenija v javno ustanovo. Začetek, ki ga brez statutarnih sprememb zavoda ne bo mogoče uresničiti: skupnega dogovora ne moremo doseči drugače kot s polemičnim, argumentiranim strokovnim prepričevanjem; nikakršno ustrahovanje s položaja večje moči ne zaleže. Uredniki programov bi morali znova postati samostojni; pogodbeno ne bi smeli biti vezani na mandat (in s tem na prilagodljivost vodstvu RTV oziroma vladajoči politični nomenklaturi). Le uredniki programov, ki bi (če bi bili ustvarjalni in odgovorni) lahko uresničevali svojo vizijo najmanj dve mandatni obdobji (brez zunanjih groženj in denarnih omejevanj), bi prispevali h kvalitetnejši usmeritvi celotne ustanove.
Pri vsebinski prenovi televizijskih programov bi morali začeti z novim pogledom na »osrednji večerni čas« predvajanja. Ta je zdaj omrežen z borbo za čim večjo gledanost in tržni (propagandni) učinek. Javna nacionalna televizija bi morala vanj uvrstiti svoje najboljše in najbolj ustvarjalne oddaje. Namesto da se vse podreja »osrednjemu večernemu informativnemu bloku«, bi morali v njem predvajati izvirne igrane, kulturne, izobraževalne in dokumentarne oddaje, torej nacionalno pomembne dela programa, zaradi katerih TVS sploh obstaja.
Med tremi televizijskimi programi bi lahko enega namenili omenjenim oddajam. Če bi bilo tako, mladinskih oddaj, koncertov, gledaliških predstav, kontaktnih oddaj … ne bi predvajali po enajsti uri, otroških in izobraževalnih oddaj pa ne v zgodnjem popoldnevu, takrat, ko so otroci in ciljni gledalci še v šoli, pri dodatnih dejavnostih ali v službi. Na kratko: eden od televizijskih programov bi si lahko za vzor vzel radijski program Ars in postal prostor ustvarjalnosti, raziskovanja izraznih možnosti televizije in predvsem prostor samopremisleka. Televizija bi lahko premostila krizno obdobje domačega filma. Z ustrezno povezavo z umetniškimi akademijami bi uveljavila mlade avtorice in avtorje, postala bi spodbujevalnik idej. V okviru TVS bi lahko (znova) zasnovali scenaristični in igralski studio, lutkovni studio, studio za (klasično in računalniško) animacijo itd.
In spet smo v javni hiši
Šele takrat, ko bo obstajala »notranja volja,« bo mogoče iskati »zunanje« zaveznike, zaveznike v »javnosti«. Zaveznike v oblastnih, političnih središčih moči in gospodarstvu. RTV Slovenija ne sme biti talka štiriletnega političnega kolobarjenja, zato morajo njen pomen in vrednost razumeti vsi. Le tako bo postala predmet »javnega interesa«. Nikakor ne moremo sprejeti tega, da javnega (torej skupnega) interesa ni več. Skupni interes so, recimo, otroci, zdravstvo, izobrazba, jezik; omika v najširšem pomenu besede. Ne more biti levega ali desnega javnega interesa, tako kot ne more biti severne ali južne gravitacije. Omika je moč tistih, ki so v resnici nemočni, brez imen in glasu. Politiki (iz vrst pozicije in opozicije), ki imajo polna usta »socialne države«, bi se morali okrog tega enkrat za vselej zediniti. Temu bi smeli reči sprava za prihodnost. Manjša kot je nacionalna skupnost, pomembnejša je v njej vloga javne radiotelevizije, ustanove, ki služi izpolnitvi in uresničevanju skupnih želja in volje. Pisanje novih in novih zakonov o medijih pred političnim konsenzom (skupnim občutkom za to, kaj so javni interesi, želje in hotenja), je zgolj kratkotrajna igra oblasti, ki se na skupni interes požvižga in pomeni njegovo eksekucijo. Se še kdo spominja Nacionalnega kulturnega programa pisatelja, intelektualca, kulturnega ministra (in predsednika Sveta RTVS) Rudija Šeliga, zadnjega programa, ki je bil napisan v duhu javnega interesa?
Pogledi, avgust 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
