Gostujoče pero
Novinarski jezik: jezik namigovanj ali jezik zvezd?
17. 01. 2011
Kmalu po koncu druge svetovne vojne je Nobelov nagrajenec za literaturo Eugenio Montale za časopis Corriere della Sera napisal črtico Tesnoba. Pozneje je izšla v zbirki kratke proze Metulj iz Dinarda. Če jo danes gledamo kot psihološko in sociološko vivisekcijo novinarstva, lahko v njej odkrijemo jasnovidnost. Zdi se nam, da je Montale v njej napovedal, kakšno bo stanje javnih občil in pisanja čez več kot pol stoletja.
»Kjer je konec resnice, nas čaka tišina.«
Zgodbo z avtobiografskim ozadjem uvaja pripovedovalčevo razmišljanje o razpoloženjih, ki ga prevevajo ob obisku »severnjaških mest«. Samotni pogled skozi hotelsko okno v Zürichu prekine telefon, ki napove gospo Brentano Löwy. Črtica se (v prevodu Tea Šinkovca) nadaljuje takole:
»Verjetno je tista intelektualka s turbanom, ki mi je prejšnji večer po mojem predavanju čestitala. Prosila me je za intimen pogovor, intervju za ilustriran magazine z visoko naklado. Njena posebnost so bili veliki možje en pantoufles. Ob pomanjkanju velikih mož pa se zadovolji tudi z manj pomembnimi, če so vsaj malo zanimivi. Nekaj indiskretnih notic, barvna nota, ena fotografija in članek je gotov. Profesionalna novinarka, obdarjena z nosom in senzibilnostjo, tudi dobro plačana, kakor so mi povedali. Potrkala je in vstopila. Nosila je moder turban z rdečim peresom, zelo oprijet tailleur, dragoceno krzno, ki ga je pri priči odvrgla. Lasje temni, najverjetneje pobarvani, starost nedoločljiva, okoli ‘ideset.
»Skodelico čaja?« sem predlagal.
Sprejela je. Telefoniral sem, naj nama postrežejo s čajem.
»Ne bom vam postavljala veliko vprašanj, gospod Montana,« je rekla. »Tu je nekaj kratkih vprašanj. Ali ste naklonjeni združitvi evropskih držav? Ste za federalno zvezo s parcialnim ukinjanjem posameznih suverenosti ali pa, preprosto, obrambni covenant, zvezo, ki bi zbrala močno skupno vojsko? Menite, da je obrobna dejavnost Unesca koristna? Ste za ali proti obešenju črnca MacGeeja, za katerega trdijo, da je posilil Američanko? Za katero osebo bi se odločili, če bi podelili nagrado za mir? Menite, da so ženske pravice v Italiji dovolj zaščitene? Imate raje ateistični ali krščanski eksistencializem? Menite, da ima figuralika sploh še kakšen pomen na likovnem področju? Ste za ali proti evtanaziji? Mislite, da je neki enoten evropski jezik neizogibna nujnost? Bi bila po vašem mnenju v novem jeziku italijanščina dovolj zastopana s tremi odstotki?«
Ustavila se je, srknila požirek čaja in nadaljevala:
»Preproste stvari, kot vidite. Dodala bom nekaj osebnih vprašanj. Imate radi živali? Katere so vam ljubše? Ste prepričani, da ste jih dovolj ščitili? Imate raje mačke kot pse ali obratno? Ali ste se aktivno vključili v boj proti vivisekciji?«
Umolknila je in me preiskujoče gledala skozi naočnike. Sledil je trenutek tišine, ki jo je prekinjalo bitje urinega nihala.
»Dolgo sem mislil, da imam raje mačke kot pse,« sem rekel, potem ko sem se opravičil, ker začenjam z lažjimi vprašanji. »Kasneje pa me je histerična strast nekaterih žensk, ki so jo gojile do mačjega rodu, preusmerila k psom.«
Žal mi je, da ne moremo Montalejevi zgodbi slediti v celoti, saj je napisana iskrivo in v sijajnem slogu. Pripovedovalec se prek opisov življenja z živalmi z blago ironijo dotakne velikih zgodovinskih in metafizičnih tem, na katere naj bi odgovoril. Svoj opis konča takole: »A življenje mi v nekem trenutku pač ni več dovolilo, da bi imel psa.«
»Oh, življenje!« je rekla Frau B. L. in zavzdihnila. »Življenje v Italiji! Čudovite spomine imam na Italijo, dolgo sem bila tam. Oboževana dežela, toda moški … ko bi vedeli, kako sem se morala boriti … Zmeraj pripravljeni na naskok! Ste tudi vi takšni? Ali ste drugačen?«
Solza ji je spolzela po licu, vendar se je težko prebijala skozi puder. Ognjeni očesi sta me preiskovali.
S počenim glasom sem izgovoril nekaj besed.
»Ja, Frau B. L., drugačen sem, zelo drugačen (ko pa sem videl njeno kretnjo, morda kretnjo razočaranja) … a če malo pomislim, ne, ne zelo drugačen (in iz bojazni pred napadalno gesto) … pravzaprav mislim, da ja, drugačen, drugačen od vseh.« Potil sem se, vsaka beseda se mi je zdela grozno neumna.
Zazvonil je telefon. »Prispel je avto Frau Brentano,« je rekel portir.
»Zahvaljujem se vam za izredno zanimive izjave, gospod Fontale,« je rekla gospa, medtem ko je izvlekla tulec s šminko. »Poudarila bom … vašo drugačnost.«
Odšla je z enim samim priklonom. Kasneje mi je poslala izrezek iz časopisa s člankom. Ni govorila ne o psih, ne o moški nadležnosti, temveč o Herr Puntale in sodobnem vprašanju tesnobe.«
Črtica Tesnoba govori o novinarstvu v magazinih z visoko naklado, ki danes obvladujejo medijsko tržišče in, posledično, oblikujejo žurnalistične norme in vrednote. Kakšen je notranji ustroj takšnega, danes bi rekli »porumenelega« pisanja?
Začnimo s temo: pomembno je govoriti o intimnih stvareh velikih ljudi en pantoufles. Nadaljujmo z obliko: nekaj indiskretnih notic, barvna nota, ena fotografija in članek je gotov.
A stvar, kot nam govori umetniški jezik Montalejeve črtice, ni tako preprosta. Frau B. L. je napisala in priobčila nekaj čisto drugega, kot se je namenila in kar ji je povedal sogovornik. Pa ne le zavoljo njene površnosti (mimogrede, intervjuvanca je naslovila najprej kot gospoda Montano, potem kot gospoda Fontaleja, v članku pa je nastopil gospod Puntale) ali avšaste nečimrnosti! Intelekta Frau B. L. nikakor ne smemo podcenjevati, saj nam črtica tega ne pusti: vprašanja so zanimiva in pametno zastavljena. Le preveč jih je, nametana so drug čez drugega. Zakaj?
Ker Frau B. L. sploh ni bilo do tega, da bi od izpraševanca karkoli izvedela. Članek si je zamislila že vnaprej, še preden se je s sogovornikom sestala v hotelu. Zamislila si ga je kot članek o sodobnem vprašanju tesnobe.
Če pomislimo na današnje stanje novinarstva, bi Frau B. L. seveda napisala drugačen članek, posebej če bi bil priobčen v slovenskih magazinih. Napisala bi članek o zlorabljenih psih, o problematičnosti hormonskih terapij, animaličnem nezavednem, etični odgovornosti ministra za kmetijstvo in podobno. Ja, na videz bi bil članek, ki bi ga napisala Frau B. L., povsem drugačen, meni pa se zdi, da v resnici ni tako. Bodimo odkriti: ali ne bi bil tudi ta članek poročilo o sodobnem vprašanju tesnobe? Napisan bi bil vnaprej in bi o tistem, kar je skušal povedati subjekt članka, sploh ne spregovoril. Osebek članka bi bil brez kančka zadrege spremenjen v objekt, v predmet članka, ki svojega mnenja in svoje resnice preprosto nima. Zakaj?
Možnosti, zakaj je določen članek napisan vnaprej, sta, če stikamo pri izviru, le dve: ali je članek nekdo naročil (recimo glavni urednik, kapitalski lastnik magazina, politični oblastnik, ki ima v magazinu odločilen mnenjski vpliv) ali pa je plod novinarjeve lastne, notranje, svobodne odločitve. Eno in drugo možnost bom skušal na kratko razčleniti.
Naročeni članek je članek, ki bo povedal tisto, kar si želi povedati novinarju vsiljena politična ali kapitalska avtoriteta. Ko piše takšen članek, je novinar zaslepljen, ponižen, uslužen ali prestrašen, kar pomeni, da je le orodje, ki služi vsiljeni resnici. Ta resnica ni njegova osebna resnica, kar pomeni, da novinar ne preverja skladnosti resnice z resničnostjo, z resničnim stanjem stvari. Nujno se izkaže, da je naročeni članek laž. Zakaj?
Zato, ker politične ali kapitalske avtoritete ne zanima stvarnost, kakršna je, ampak spremenjena stvarnost. Zanima ju svet, ki se bo lepše prilegal nareku družbene moči ali dobička. Ali, kot je to povedala filozofinja Hannah Arendt v knjigi Resnica in laž v politiki: »Organizirano laganje bi sicer lahko tudi v območju delovanja ostalo obrobni fenomen, vendar pa je stvar v tem, da njegovo nasprotje, torej preprosto izrekanje tega, kar je, ne pripelje prav k nobeni vrsti delovanja … Resnicoljubnost ni nikoli veljala za politično vrlino, ker pravzaprav ne more kaj prida prispevati k politični stvari: spreminjanju sveta in razmer, v katerih živimo.« Ko Arendtova analizira »organizirano manipuliranje z dejstvi in mnenji«, je enako kritična do ponarejanja zgodovine, ki ga poznamo iz komunističnih totalitarnih sistemov in propagandne veščine, »image making« na Zahodu.
Problem je v tem, da je sodobno laganje podprto s silovito močjo tehnike (pomislimo na najrazličnejša elektronska socialna omrežja), tako da je zaradi množičnosti laganja laž postala samoprevara. Sodobni lažnivci, kot pravi filozofinja, ne potvarjajo samo posameznih stvari, ampak »celotni kontekst«, ponujajo nam »nov kontekst resničnosti«. Treba si je zastaviti »mučno vprašanje: kaj tej zlagani resničnosti sploh preprečuje, da ne postane veljavni nadomestek resnice dejstev, s katerim bi se zlagane posameznosti prav tako tesno ujemale, kot smo tega vajeni pri pristni realnosti?« Stanje zavesti, v katerem vse težje ločujemo resnico od laži, vsi dobro poznamo, saj se kar naprej sprašujemo takole: »Le kako naj ne bo res nekaj, v kar je prepričanih toliko ljudi?«
»Kjer se dejstva dosledno nadomeščajo z lažmi in totalnimi fikcijami,« nadaljuje Arendtova, »se izkaže, da nadomestka za resničnost ni. Kajti rezultat tega nikakor ni sprejetje laži kot resnične in razvrednotenje resnice, češ da je laž, marveč uničenje človekovega čuta za orientacijo v območju stvarnega; ta pa ne more pravilno delovati brez zmožnosti razlikovanja med resnico in neresnico…«
Na tej točki se moramo vrniti k drugi možnosti, ki novinarju omogoča napisati članek vnaprej, k njegovi notranji, svobodni odločitvi. Tudi pri tej možnosti gre za neke vrste samoprevaro, imenoval jo bom narcistična samoprevara. Novinar piše članek le zato, da bi izpostavil sebe in poveličal svoj prav, da bi uveljavil ekskluzivnost lastne resnice. Pri takšni samozagledanosti jezik ne nagovarja nič drugega kot avtorja samega: ne potuje k ljudem in stvarem. Takšen jezik ne more več biti jezik javnosti, ne more biti javni jezik. Ker izgubi svojo na-govorno moč, seveda v resnici ničesar več ne pove. Ne dotakne se skrivnostne edinstvenosti, nenadomestljivosti drugih bitij in stvari, zapletene globine trenutka, magične prepletenosti vsega z vsem.
Samozadostni jezik spoznamo po tem, da ne premore nobene pozitivne izjave, nikakršne jasne trditve, ki bi pripadala drugim. Ker so drugi obsojeni na molk, spregovorijo namigi in aluzije: »najbrž je bilo tako in tako, verjetno se da iz tega in tega sklepati« in podobno. Jezik, ki ga beremo v časopisih in bi nas moral voditi k resnici drugih in preko njih k dotiku sveta, se spremeni v jezikovno spotakljivost, opolzkost in vlačugarstvo. Odvzeta mu je narava logosa, ki je v simbolni povezavi posameznosti s celoto vsega, kar je, kar bi lahko bilo in česar ni. Odvzeta mu je narava sopripadnosti.
Jezik, ki mu iztrgamo lastno izhodišče in temelj, je samo še nemaren blebet: v njem niso več doma besede človeškega dostojanstva, plemenitosti in odgovornosti, pa tudi ne strahu, tesnobe in bolečine. Takšen jezik ne premore ljubeznivosti, ne premore bogastva sozvenov in sopomenov. Je le še orodje avtorjeve primitivnosti, ki nas ne vodi k prvobitnosti, ampak k neokusni robatosti. Če ne razmišljam o drugih in drugem, če ne čutim lepote in grozote sveta, sem prazen in nimam kaj povedati. Jezik namigovanj je zato govorica praznine, prazne samozadostnosti.
Novinarstvo se mi zdi še kako časten poklic, saj služi javnosti jezikov in javnosti govoric. Zmotno bi bilo misliti, da bo ohranil status skupnega s tem, da se bo podrejal vsiljivim podobam splošnega. Ni splošnih resnic, tako kot ni splošne vere ali splošnega tveganja. Novinarji zato nimajo druge moči, kot da osebno resnico in laž vsakodnevno in brez predaha preverjajo in razločujejo v jeziku drugih. Da prisluhnejo govorici drugih, njihovo govorico spravijo v javnost in jo zasidrajo v zapisu.
Zdi se mi, da se mora novinarstvo – ki ga ogroža izguba sluha, neke vrste družbeni atavizem – znova učiti pri jeziku umetnosti. Umetniški jezik namreč nikoli ne skriva krhke smrtnosti izrekanja, svoje lastne omejenosti in nemoči. V tem smislu je popolno nasprotje jeziku laži, ki samozadostnost spreminja v privid splošne resničnosti, v privid kiča. Privid in kič z našim bivanjem na svetu nimata nobene povezave več. V času množične uporabe interneta je število osamljenih in ponižanih posameznikov doseglo svoj vrh. V času množične uporabe interneta je postala jezikovna umrljivost, umrljivost jezikov, največja.
Končajmo z mislijo Hannah Arendt, ki najbrž ni ohrabrujoča, je pa resnična in zato boleča: »Resnica je sicer res brez moči in bo v neposrednem spopadu z obstoječimi silami in interesi vselej oškodovana, vendar ima vseeno svojevrstno moč: ne obstaja namreč prav nič, kar bi jo lahko nadomestilo. Veščine prepričevanja in nasilje lahko resnico uničijo, vendar na njeno mesto ne morejo postaviti ničesar.«
Kjer je konec resnice, nas čaka tišina.
(Objavljeno besedilo je prirejeno predavanje, ki ga je imel avtor na Novinarskih dnevih novembra lani v Ankaranu. Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, ki so izšli 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
